VSRS Sodba I Ips 73104/2010-101

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in štirih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je bilo odločeno, da se v določeno kazen zapora v primeru preklica pogojne obsodbe všteje čas pripora od 30. 3. 2010 od 6.45 ure do 28. 5. 2010 do 15.40 ure. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bilo odločeno, da se zasežene nedovoljene snovi v športu vzamejo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 487,00 EUR; sodna taksa pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbo obsojenec in njegovi zagovorniki, ki pa so bile s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 73104/2010 z dne 9. 5. 2012 zavrnjene kot neutemeljene in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in predlagali, da se obe izpodbijani sodbi razveljavi.

4Na zahtevo je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo opredelil kot neutemeljeno.

5Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki pa se glede njega niso izjavili.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obsojenčevi zagovorniki navajajo, da je bila zavrnitev zahteve obrambe za izločitev izvedenca medicinske stroke dr. J. O. nepravilna, saj naj bi na njegovo pristranskost kazala okoliščina, da je bil predsednik protidopinške komisije, kar že samo po sebi kaže na njegovo strokovno in vrednostno prepričanje. Poleg tega naj bi bil izvedenec eden začetnikov organiziranega boja proti dopingu v Sloveniji in dobitnik priznanja mednarodne dopinške komisije, kar vse pomeni, da ni šlo za nevtralnega, neodvisnega in nepristranskega izvedenca. Z zavrnitvijo take zahteve obrambe naj bi bila storjena kršitev načela enakopravnosti strank iz 16. člena ZKP in kršena tudi pravica do poštenega sojenja.

8Stališču obrambe ni mogoče pritrditi, saj razlogi, ki jih navaja, ne morejo izkazovati pristranskosti izvedenca. Dejstvo delovanja v okviru protidopinške komisije (katere predsednik dr. O. ni več, kot navaja že sodba sodišča prve stopnje) ter ostalo strokovno udejstvovanje in zavzemanje proti dopingu v športu je v okviru splošno sprejetega stališča, tako iz strokovnega, zdravstvenega kot tudi iz etičnega vidika, o škodljivosti dopinga. Na teh podlagah je bila tudi sprejeta zakonodaja (v naši državi kot tudi v drugih civiliziranih delih sveta), ki uporabo in promet s tovrstnimi nedovoljenimi snovmi omejuje oziroma prepoveduje. Zavzemanje za nevtralno držo izvedenca do vprašanj, povezanih z uporabo prepovedanih snovi v športu, je zato povsem nesprejemljiva in po vsebini v nasprotju z namenom predpisovanja kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje ali prometa takih snovi v 186. členu KZ-1. Poleg tega pa se izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ni opredeljeval do prepovedanosti obravnavanih nedovoljenih snovi v športu, temveč je pojasnjeval vplive teh snovi na uživalce, katere količine je še možno zaužiti brez nevarnosti za zdravje oziroma preživetje in ali so obsojencu zasežene količine bile namenjene le za osebno rabo, ali pa tudi za nadaljnjo razpolago drugim osebam. Glede na navedeno so stališča o zatrjevanih kršitev, ki naj bi bile storjene zaradi zavrnitve izločitve navedenega izvedenca, neutemeljene; sodelovanje tega izvedenca v postopku pa ni v ničemer okrnilo obsojenčevega enakopravnega položaja v postopku, niti ni povzročilo nepoštenega sojenja.

9Po mnenju vložnikov zahteve je sodišče neutemeljeno uporabilo Zakon o ratifikaciji mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu (v nadaljevanju Konvencija), saj je namen te Konvencije urejanje razmer v športu, kar je torej izven okvira kazenskega prava. Vse kršitve, ki jih ta Konvencija navaja, je mogoče storiti le na področju udejstvovanja v športu in se uporaba nedovoljenih snovi nanaša le na osebe, ki jih Konvencija opredeljuje z izrazom „športnik“. Konvencijo se zato lahko uporablja le na področju športa, njena drugačna uporaba pa je nedopustna in nezakonita.

10Stališče vložnikov zahteve je tudi v navedenem pogledu zgrešeno in zato neutemeljeno. Katere so nedovoljene snovi v športu, določa prav navedena Konvencija, ki jo je naša država ratificirala in je tako postala del našega notranjega prava (kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje – točka 8. obrazložitve sodbe). Uporaba določb te Konvencije v delu, kjer določa, katere so nedovoljene snovi v športu, je bila zato pravilna in zakonita. Drži sicer, da so te snovi prepovedane v športu, vendar pa je njihova neupravičena proizvodnja, promet in druge oblike uporabe v 186. členu KZ-1 določena kot kazniva za vsakogar in torej ne le za športnike, kot so opredeljeni v Konvenciji, kot zmotno razlagajo vložniki zahteve. Sodišče je torej v izpodbijani sodbi citirano Konvencijo uporabilo le v pogledu ugotavljanja, če je šlo za prepovedane snovi v športu, kar pomeni, da ni šlo za nikakršno „arbitrarno umeščanje raznih predpisov“ v blanketno normo 186. člena KZ-1, ampak za uporabo predpisa, ki v naši nacionalni zakonodaji veljavno določa, katere so te snovi, ki jih kot zakonski znak določa prvi odstavek 186. člena KZ-1. Besedilo navedenega člena KZ-1 tudi ne določa posebej kategorije oseb, katerim bi bile te nedovoljene snovi v športu namenjene in je zato vprašanje, ali so bili ta ciljna populacija v obravnavanem primeru športniki (v smislu opredelitve po 4. točki drugega odstavka 2. člena Konvencije) ali druge osebe, povsem irelevantna.

11Zahteva nadalje meni, da se pritožbeno sodišče ni določno opredelilo do vseh pritožbenih navedb ter jih je v nekaterih delih zavrnilo zgolj pavšalno, sklicujoč se v posameznih delih na obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje. Na ta način naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 25. člena Ustave RS, saj mu je bila na ta način onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Navedene trditve vložnikov zahteve (ki bi jih sicer bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje razloga iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) niso konkretizirane na način, da bi jih bilo mogoče preveriti, saj le primeroma navajajo citat iz sodbe sodišča druge stopnje, ko se ocenjuje delo izvedenca medicinske stroke kot zanesljivo, nepristransko in strokovno. V tem pogledu je treba poudariti, da sodišču druge stopnje v obrazložitvi odločbe ni potrebno ponavljati zaključkov, razlogov in njihovih obrazložitev, če ocenjuje, da jih v zadostni meri podaja že sodba sodišča prve stopnje in se zato nanje lahko le sklicuje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje predstavljata namreč celoto (ko je odločitev sodišča prve stopnje potrjena) in je zato treba tudi podane razloge brati in razumeti kot celoto. To je treba še posebej poudariti v tistih primerih, ko pritožbeni razlogi ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, temveč le ponavljajo stališča, na katera je ustrezne odgovore podalo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje.

12Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, niso bile ugotovljene, deloma pa v zahtevi niti niso obrazložene, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

13Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.