VSRS Sodba I Ips 59865/2010-102

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen prvi odstavek 252. člena Kazenskega zakonika.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je V. G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ in poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Nato mu je za posamezna kazniva dejanja izreklo (pravilno določilo) kazni sedem, pet, tri in pet mesecev zapora ter izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora in denarno kazen 1.000 evrov. Višje sodišče v Kopru je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obdolženčevega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je 29. 6. 2012 vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 12. 9. 2013. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker sodišče ni uporabilo določbe za kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ, namesto za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ. V konkretnem primeru so glede na opis kaznivega dejanja pomembni očitki v zvezi s ponareditvami dokumentacije (računi, prometna dovoljenja, certifikati), usmerjenimi v zakritje s kaznivimi dejanji pridobljenega premoženja. Ta ravnanja že pomenijo kaznivo dejanje pranja denarja. Zakonski opis ne zahteva, da storilec ravna s posebnim namenom ali z motivom (dolus coloratus) zakriti izvor premoženja, temveč zgolj to, da storilec takšen učinek z legalizacijo premoženja dejansko doseže, pa čeprav lahko ravna z drugačnimi motivi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da s sodbo ugotovi kršitev kazenskega zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, odvetniku A. B. Obsojenec na zahtevo ni odgovoril. Dne 18. 9. 2013 je Vrhovno sodišče prejelo dopis odvetnika P. B., ki navaja, da se je odvetnik A. B. upokojil, sodišče prve stopnje pa njega ni postavilo za obdolženčevega zagovornika, zato vrača zahtevo za varstvo zakonitosti.

B-I.

4Kaznivo dejanje pranja denarja stori po določbi prvega odstavka 252. člena KZ,(1) veljavnega v času storitve očitanih kaznivih dejanj, kdor denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor. Izvršitveno ravnanje obsega več alternativnih izvršitvenih oblik, med katerimi zakon nekatere primeroma našteje, hkrati pa napotuje na specialni predpis, to je v času storitve kaznivih dejanj veljavni Zakon o preprečevanju pranja denarja (v nadaljevanju ZPPDen-1).(2) Pranje denarja so po določbi drugega odstavka 1. člena ZPPDen-1 ravnanja, s katerimi se prikriva izvor denarja ali premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, zlasti zamenjava ali kakršenkoli prenos denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; pridobitev, posest ali uporaba denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva, ali pravic v zvezi z denarjem ali premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja, prikrivanje nezakonito pridobljenega družbenega premoženja in družbenega kapitala pri lastninskem preoblikovanju podjetij.

5Glede posebnega naklepa storilca pri kaznivem dejanju pranja denarja ima vrhovni državni tožilec prav, da besedili 252. člena KZ in 245. člena KZ-1 ne zahtevata izrecno obstoja posebnega storilčevega naklepa, usmerjenega izključno v zakritje izvora premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem. Tako iz 252. člena KZ kot tudi iz opredelitve pranja denarja v ZPPDen-1 ni mogoče neposredno (zgolj z jezikovno razlago) razbrati, kakšen mora biti storilčev subjektivni odnos do zakritja izvora premoženja. Za razliko od teh predpisov, ki namena storilca ne vključujeta, je v prvem odstavku 9. člena Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in financiranju terorizma(3) (v nadaljevanju Konvencija) določeno, da se kot kazniva določijo naslednja naklepna dejanja: a) zamenjava ali prenos premoženja, za katerega se ve, da je premoženjska korist,(4) da se skrije ali prikrije nezakoniti izvor premoženja ali pomaga osebi, udeleženi pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja, da se izogne pravnim posledicam svojega ravnanja; b) skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, kraja premoženja, razpolaganja z njim, njegovega gibanja, lastništva premoženja ali pravic v zvezi z njim, kadar se ve, da je tako premoženje premoženjska korist; in ob upoštevanju ustavnih načel in temeljnih zasnov pravega sistema; c) pridobitev, posest ali uporaba premoženja, kadar se ob prejemu ve, da je bilo tako premoženje premoženjska korist; d) udeležba, povezovanje ali tajni dogovor o storitvi ali poskusu storitve katerega koli kaznivega dejanja, določenega v skladu s tem členom, ter pomoč, napeljevanje, omogočanje in svetovanje pri storitvi takega kaznivega dejanja. Vsebinsko identična je določba 6. člena Konvencije ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu.(5)

6Obe konvenciji predvidevata, da se kot kazniva določijo zgoraj navedena dejanja, kadar so storjena naklepno. Naklep mora zaobjemati predmet kaznivega dejanja (denar ali premoženje), izvor tega premoženja, izvršitveno dejanje in učinke izvršitvenega dejanja. Zadostuje vsaka oblika naklepa, tudi eventualni naklep.(6) Pri ugotavljanju naklepa glede učinka in uspeha delovanja je treba upoštevati posebnosti posameznih izvršitvenih oblik oziroma izvršitvenih ravnanj, saj se le-ta med seboj precej razlikujejo. Tako na primer izvršitvena ravnanja po 2. točki prvega odstavka 2. člena ZPPDFT (skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja…) že sama po sebi vključujejo namen zakritja izvora premoženja ali oviranja njegove identifikacije, medtem ko je pri nekaterih drugih izvršitvenih ravnanjih tak namen oziroma cilj manj jasen (npr. pridobitev, sprejem in podobno). V takih primerih so nekatere tuje in mednarodne opredelitve kaznivega dejanja pranja denarja bolj jasne kot besedilo 252. člena KZ in 245. člena KZ-1. Tako na primer iz določbe v alineji a) prej citiranega 6. člena Konvencije izhaja, da storilec kaznivega dejanja izvrši zamenjavo ali prenos premoženja, da se skrije ali prikrije izvor premoženja ali pomaga drugemu, da se izogne pravnim posledicam predhodnega kaznivega dejanja.

7Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razlagati tudi inkriminacijo kaznivega dejanja pranja denarja v obeh slovenskih kazenskih zakonikih. Besedilo 252. člena KZ, po katerem stori kaznivo dejanje pranja denarja, kdor s pranjem prikrije ali poskusi prikriti izvor denarja ali premoženja, tako pomeni, da je pri pranju denarja (vsaj pri tistih izvršitvenih ravnanjih, ki se sicer delno prekrivajo z objektivnimi znaki kaznivega dejanja prikrivanja) potrebno ugotavljati dodaten subjektivni element. Ta element je storilčev odnos do učinkov oziroma posledic njegovega ravnanja. Poleg tega, da se mora storilec zavedati, da premoženje izvira iz kriminalne dejavnosti, se mora hkrati tudi zavedati, da bo s tem, kar bo naredil, prikril izvor oziroma otežil odkrivanje izvora takega premoženja, in na takšno posledico pristane.

8Pri tem storilčev primarni cilj ni nujno pranje denarja, temveč lahko zasleduje številne druge cilje, kot na primer ustvarjanje dobička in opravljanje svoje dejavnosti (npr. prodaja dobrin, opravljanje bančnih in drugih storitev, odvetništvo), tako da učinkov pranja denarja ne vidi v ospredju. Vendar se mora najmanj zavedati, da bo s svojim ravnanjem drugemu omogočil oziroma da bo sodeloval pri zakrivanju nezakonitega izvora premoženja, in mora v takšno posledico pristati. Storilčev krivdni odnos je torej v tem, da hoče zakriti izvor premoženja oziroma otežiti njegovo odkrivanje, ali pa se vsaj zaveda, da bo njegovo ravnanje takšno posledico povzročilo, in v to pristane.

9Storilčev subjektivni odnos do zakritja izvora premoženja, torej njegov namen ali vsaj zavest o tem, kakšen bo rezultat njegovega ravnanja, mora biti izkazan z objektivnimi, dejanskimi okoliščinami (tako izrecno določa točka c) drugega odstavka 9. člena Konvencije) in v opisu kaznivega dejanja konkretiziran z dejstvi in okoliščinami, ki kažejo na to, da se je storilec zavedal, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja oziroma da se oteži odkrivanje takega premoženja. Storilec, ki ni hkrati tudi storilec predikatnega kaznivega dejanja, iz katerega izvira premoženjska korist, s pranjem denarja torej nekomu omogoči oziroma pomaga zakriti izvor premoženja.

B-II.

10V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče ugotovilo, da je obsojeni V. G. skupaj s še dvema storilcema prikril izvor premoženja velike vrednosti, za katero je vedel, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, s tem da je med 9. 7. 2004 in 19. 7. 2007 v štirih primerih od neznanih storilcev kaznivih dejanj velike tatvine prevzel ukradene avtomobile, na katerih so bile predrugačene številke šasij ter v zvezi s temi avtomobili pridobil ponarejene račune, ki so izkazovali 1. prodajo avtomobila italijanske družbe slovenski družbi in 2. prodajo avtomobila slovenske družbe fizični osebi XY, ponarejena prometna dovoljenja Republike Italije in ponarejene certifikate o lastništvu. Na podlagi ponarejenih dokumentov je obsojenčev sostorilec dosegel registracijo avtomobilov v Republiki Sloveniji, in jih kot avtomobile, ki ne izvirajo iz kaznivih dejanj, spravil v pravni promet.

11Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, je obsojenec z opisanim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Pranje denarja predstavlja tisto ravnanje, ki naj omogoči, da bo prejemnik nezakonite koristi zakril njen pravi izvor ali to premoženjsko korist prikazal kot legalno, torej kot da bi bila pridobljena na zakonit način. S tem, ko je obsojeni V. G. v konkretnem primeru pridobil ukradeno vozilo, je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja. Ko je pridobil še ponarejen račun, s katerim je (lažno) izkazoval, da je italijanska družba ta avtomobil prodala slovenski družbi, torej da je kupljen (in ne ukraden), pa je obsojenec izpolnil (še) zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, saj je izkazal neko dodatno ravnanje oziroma aktivnost, ki je usmerjena v zakritje pravega izvora stvari in oviranje prave identifikacije ukradene dobrine. Z drugim ponarejenim računom je obsojenec nato (lažno) prikazal, da je slovenska družba avtomobil prodala fizični osebi XY, torej da ga je oseba XY, na katere ime je bil nato avtomobil registriran, pridobila na zakonit način, kar je bila podlaga za uspešno izvršen postopek registracije vozila v Republiki Sloveniji. Na ta način je obsojenec s sostorilci avtomobil, ki je izviral iz kaznivega dejanja, prikazal kot legalno pridobljenega.

12Zato je stališče sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno le toliko, kolikor vidi v pridobitvi ukradenega avtomobila vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja. Nima pa sodišče prav, ko nadaljnjih ravnanj obsojenca, torej pridobitve ponarejene dokumentacije in legalizacijo premoženja ne vidi kot uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Ker je obsojeni G. z dejanjem, opisanim v obtožbi, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo določbo prvega odstavka 252. člena KZ, ko je pri pravni opredelitvi dejanja namesto te določbe uporabilo določbo prvega odstavka 221. člena KZ, ki je ne bi smelo uporabiti (4. točka prvega odstavka 372. člena ZKP).(7)

B-III.

13V teoriji in sodni praksi, nenazadnje pa tudi v konkretnem primeru, se je postavilo vprašanje razmejevanja med kaznivim dejanjem prikrivanja po 221. členu KZ (oziroma 217. členu KZ-1) in kaznivim dejanjem pranja denarja (252. člen KZ, 245. člen KZ-1). Čeprav je tako v teoriji kot sodni praksi sprejeto stališče, da je kaznivo dejanje pranja denarja v razmerju s kaznivim dejanjem prikrivanja specialno, zato med njima ne pride do steka,(8) Vrhovno sodišče ugotavlja, da se objektivni znaki pri teh kaznivih dejanjih prekrivajo le pri nekaterih izvršitvenih ravnanjih, ne pri vseh. Medtem ko bo na primer sprejem, zamenjava, hramba, prodaja ipd. s kaznivim dejanjem pridobljenega premoženja lahko izpolnjevala znake obeh inkriminacij, pa bo po drugi strani pri izvršitvenih oblikah, naštetih na primer v 2. točki prvega odstavka 2. člena ZPPDFT šlo zgolj za pranje, ne pa tudi za prikrivanje.

14Prikrivanje predstavlja posebno obliko pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja, pri čemer je cilj prikrivalca v tem, da se stvar ohrani ali spremeni v premoženjskem smislu.(9) Gre torej za prikrivanje samega predmeta kaznivega dejanja. Po svoji pravni naravi je kaznivo dejanje prikrivanja subsidiarni delikt. Pranje denarja pa pomeni neko dodatno dejavnost, ki naj omogoči, da se zakrije pravi izvor premoženja oziroma da se premoženje prikaže kot legalno, torej kot tako, ki je bilo pridobljeno na zakonit način. Storilec mora ravnati krivdno, njegov krivdni odnos pa je v tem, da hoče zakriti izvor premoženja oziroma otežiti njegovo odkrivanje, ali pa se vsaj zaveda, da bo njegovo ravnanje takšno posledico povzročilo, in v to pristane. Prav ta subjektivna okoliščina je tisti element, zaradi katerega je kaznivo dejanje pranja denarja specialno v razmerju do kaznivega dejanja prikrivanja v tistih izvršitvenih oblikah, pri katerih se objektivni znaki pranja denarja po 252. členu KZ prekrivajo z objektivnimi znaki prikrivanja po 221. členu KZ.

15Pri tem ni bistveno, da je predmet kaznivega dejanja prikrivanja (premična ali nepremična) stvar, pridobljena neposredno s kaznivim dejanjem,(10) medtem ko je predmet pranja denarja kakršnokoli premoženje, torej denar oziroma drugo premoženje v katerikoli obliki, pridobljeno s kaznivim dejanjem, pri čemer po stališču dr. Deisingerja za stvar v smislu 221. člena KZ ne moremo šteti s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi.(11) Po razlagi Vrhovnega sodišča je tako pri kaznivem dejanju prikrivanja kot pri pranju denarja pomembno slediti stvari, ki izvira iz kaznivega dejanja, in njeni preobrazbi v različne oblike. Za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja ni pomemben prejemnik premoženjske koristi, ustvarjene s kaznivim dejanjem. Za to, da lahko storilec izkaže neko premoženje kot legalno pridobljeno, zadošča, da prikaže kot legalno (pridobljeno) konkretno stvar,(12) ne glede na to, ali lahko ob tem kot legalno pridobljeno izkaže tudi dejansko povečanje svojega premoženja (torej svojo premoženjsko korist, pri čemer korist ni druga kot efektivno povečanje premoženja).

C.

16Ker je podana kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena v obdolženčevo škodo, ter na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP s sodbo ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

----

Op. št. (1): Besedilo trenutno veljavnega 245. člena KZ-1 ni bistveno drugačno: Kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let.

Op. št. (2): Trenutno veljavni Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) opredeljuje pojem pranja denarja kot katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in vključuje zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, ter skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja.

Op. št. (3): Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in financiranju terorizma (MKPOZZ), Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 4/2010.

Op. št. (4): Premoženjska korist po Konvenciji pomeni vsako gospodarsko korist, ki neposredno ali posredno izvira iz kaznivih dejanj ali je pridobljena s kaznivimi dejanji (točka b) 1. člena Konvencije).

Op. št. (5): Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 14/2004.

Op. št. (6): Komentar 261. člena nemškega kazenskega zakona, Bernd von Heintschel - Heinegg: Strafgesetzbuch Kommentar, Verlag C. H. Beck: München 2010, str. 1833; enako tudi Helmut Satziger et al.: StGB Strafgesetzbuch Kommentar, Carl Haymanns Verlag: 2009, str. 1612.

Op. št. (7): Kolikor bi sodišče dejanje obsojenega G. pravilno pravno opredelilo, bi bilo potrebno presojati tudi vprašanje morebitnega steka kaznivega dejanja pranja denarja s kaznivimi dejanji overitve lažne vsebine in ponarejanja listin, ki ju sodba očita obsojenemu G. kot samostojni kaznivi dejanji.

Op. št. (8): dr. Deisinger, str. 434.

Op. št. (9): dr. Deisinger, str. 433.

Op. št. (10): KZ-1 je predmet prikrivanja zožil zgolj na stvar, neposredno pridobljeno s kaznivim dejanjem, medtem ko je bilo po KZ predmet prikrivanja tudi „tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno s prodajo ali zamenjavo.“ To, kar je za stvar pridobljeno s prodajo ali zamenjavo, štejemo za premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Op. št. (11): dr. Deisinger, str. 432.

Op. št. (12): Storilec stori kaznivo dejanje pranja denarja že s tem, da z menjalno pogodbo zamenja ukradeno stvar za neukradeno, ker je s tem sebe in svojo dobrino „opral“, breme nelegalnega izvora stvari pa preložil na drugega.