VSRS Sodba VIII Ips 154/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženca v znesku 13.890,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,328.790,49 SIT od 2. 8. 2006 do 31. 12. 2006 oziroma od zneska 13.890,80 EUR od 1. 1. 2007 do prenehanja. Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožeče stranke v znesku 70,25 EUR, ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožeče stranke v znesku 13.929,75 EUR ter po medsebojnem pobotanju naložilo tožencu, da tožeči stranki poravna 13.820,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2V zvezi z ugovori toženca o neustavni oziroma nični določbi njegove pogodbe o zaposlitvi oziroma določbi 11. a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI, Ur. l. RS, št. 13/94 in nadalj.) je med drugim navedlo, da ni razlogov za prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem glede na določbo 20. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), glede na to, da je bila svobodna izbira zaposlitve tožnika le relativno omejena, in ker sodišču ni znana odločitev Ustavnega sodišča glede presoje ustavnosti navedene določbe ZPDI, sodišče pa je dolžno upoštevati pozitivne predpise; sicer pa je imel toženec, če mu pogodbeno določilo ni ustrezalo, možnost opravljati pripravništvo v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZPDI v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja drug delodajalec, oziroma volontersko. Na podlagi pogodbene oziroma zakonske določbe mora sodniški pripravnik v delovnem razmerju na sodišču po pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje na ustreznem delovnem mestu na sodišču oziroma drugem določenem organu za čas trajanja pripravništva. Ker se toženec na poziv tožeče stranke, naj takšno delovno razmerje sklene, ni odzval, je dolžan vrniti stroške za izobraževanje v višini seštevka neto plač v času pripravništva. Sodišče je presodilo, da je utemeljen pobotni ugovor toženca, da mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, neutemeljeno pa toženec zahteva tudi ugotovitev obstoja terjatve za plačilo denarnega nadomestila za delo na domu in za opravljeno avtorsko delo v času pripravništva.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (1., 3., 4. in 5. odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da toženec krije sam svoje stroške pritožbe.

4Med drugim je navedlo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s protiustavnostjo določbe 11. a člena ZPDI mogoče razumeti tako, da je sodišče prve stopnje zaradi časovne omejenosti izbire zaposlitve ocenilo, da je tak poseg dopusten, ureditev po 11. a členu ZPDI pa ni protiustavna. Razlogi sodbe v tem delu niso v nasprotju. Nadalje je pojasnilo, da takšna določba ne posega v svobodo dela oziroma ne določa prisilnega dela, s tem pa tudi ni kršeno načelo enakosti pred zakonom. V zvezi s pobotnim ugovorom toženca za plačilo nadomestila za delo na domu je presodilo, da med strankama delo na domu ni bilo dogovorjeno v smislu določb 68. in 69. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002); v kolikor je toženec delal doma, mu za to ne pripada nadomestilo za uporabo njegovih sredstev. Neutemeljen je tudi pobotni ugovor v delu, v katerem toženec zahteva plačilo avtorskega honorarja za sestavo posebnega pisnega navodila za občane v zvezi z zemljiškoknjižnim postopkom, saj gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, glede katerega se šteje, da so materialne avtorske pravice izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela (101. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95 in nadalj.).

5Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v postopku pred sodiščem druge stopnje, zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morali sodišči druge oziroma prve stopnje v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti določbe 11. a člena ZPDI. Ker tega nista storili, sta zmotno uporabili materialno pravo, kršili določbo Ustave ter zagrešili tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, pritožbeno sodišče pa pritožbenih navedb toženca ni vsebinsko presojalo oziroma bistvene kršitve sodišča prve stopnje ni saniralo. Stališče sodišča druge stopnje v zvezi z očitano kršitvijo je tudi v direktnem nasprotju z navedbami oziroma razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je kršilo pravico toženca do izjave. Sodišče prve stopnje namreč dejanskega stanja v zvezi z okoliščino dogovorjenega dela na domu oziroma delovnimi razmerami toženca za delo pri Višjem sodišču v Ljubljani ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je bil tožencu zagotovljen prostor za študij. Za takšen zaključek v spisu ni nobene podlage in predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj se sodbe ne da preizkusiti. Toženec ponovno navaja, da je določba 11. a člena ZPDI v nasprotju z 2. členom, 14. členom, 49. členom in 50. členom Ustave in v nasprotju z nekaterimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, pri čemer opozarja na Konvencijo MOD, št. 29 o prisilnem in obveznem delu ter Konvencijo MOD, št. 105 o odpravi prisilnega dela. Navaja, da sodniškemu pripravniku, ki ne želi opravljati dela, h kateremu je pozvan, grozi vračilo prejetih plač v okviru opravljenega pripravništva, kar dejansko predstavlja pretnjo kazni ob zahtevi za opravljanje dela. To je v nasprotju s sprejetimi civilizacijskimi standardi in javnim interesom. 49. člen Ustave ne predvideva ustavne možnosti zakonskega omejevanja pravice iz te določbe, oziroma je to omejevanje dopustno le v skladu z načelom sorazmernosti, ki pa v danem primeru ni podana. Obveznost opravljanja dela sodniškemu pripravniku povzroča tudi veliko stopnjo pravne negotovosti in pomeni kršitev načela pravne varnosti. Določbo 11. a člena ZPDI primerja z določbami o konkurenčni klavzuli, pri čemer opozarja, da sodniški pripravniki tekom pripravništva ne prejemajo nadomestila za kasnejšo prepoved opravljanja dela izven pravosodnih organov. Kršeno naj bi bilo tudi načelo enakosti pred zakonom, saj so sodniški pripravniki v izrazito neenakem položaju s pripravniki, zaposlenimi pri drugih delodajalcih. Dolžni so sprejeti delo, ki jih morda ne zanima oziroma delo, za katerega se niso usposabljali, kar pomeni protiustavno omejevanje pravice do svobode dela in pravice do svobodne izbire poklica. Pripravniki so v takem primeru povsem neutemeljeno izenačeni s štipendisti, čeprav se položaja le teh neprimerno razlikujeta – pripravnik je v delovnem razmerju na sodišču na podlagi pogodbe o zaposlitvi in opravlja delo za delodajalca v skladu z jasno opredeljenimi delovnimi nalogami. Sodniški pripravniki so tudi v neenakem položaju z ostalimi pripravniki, zlasti glede tega, ker zakon omogoča arbitrarno odločanje državnega organa, kdo od sodniških pripravnikov bo zavezan k sklenitvi delovnega razmerja po opravljenem sodniškem pripravništvu, kdo pa ne. Obveznost nadaljnjega dela na sodišču ne obstaja za vse pripravnike, temveč le za tiste, ki jih predsednik sodišča izbere po diskrecijski pravici – razlika v posledicah je velika. Za razlikovanje pripravnikov zakonodajalec ni imel stvarnega razloga, je arbitrarno ter protiustavno. Takšna pravna razmerja so tudi nepredvidljiva, zaradi česar je 11. a člen ZPDI v nasprotju z načelom pravne varnosti. Sodniški pripravnik nima nobenega jamstva za to, da bo sploh imel zaposlitev in je tako postavljen v položaj popolne pravne negotovosti glede svoje prihodnosti.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8Revident sicer pravilno opozarja na nesprejemljive razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da naj bi postopek za oceno ustavnosti (materialno pravne določbe) pred ustavnim sodiščem preprečevala (procesna) določba 20. člena ZDSS-1, po kateri je v postopku v delovnih in socialnih sporih treba postopati hitro, in na nesprejemljivo obrazložitev sodišča prve stopnje, da je (ob tem, da je štelo navedbe toženca v zvezi s prisilnim delom in v skladu s Konvencijo MOD, št. 29 za „resnične“) iz razloga, ker še ni znana odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s presojo ustavnosti 11. a člena ZPDI, dolžno spoštovati pozitivno zakonodajo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno štelo tudi, da je omejitev svobodne izbire zaposlitve le „relativna“ in da je imel toženec sicer možnost izbire in s tem opravljati pripravništvo tudi v skladu s 3. členom ZPDI. Iz tega je sodišče druge stopnje pravilno povzelo, da sodišče prve stopnje vendarle ni štelo, da je določba 11. a člena ZPDI neustavna in se pravilno ni odločilo, da prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti te določbe (ki je enaka 13. točki pogodbe o zaposlitvi toženca). Glede na to je tudi sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Drugo pa je vprašanje, ali so razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih se je odločilo, da takšne presoje ne predlaga, tudi utemeljeni. V tem delu se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da tudi vsebinskih razlogov za presojo ni – vendar ne iz razlogov sodišča prve, temveč druge stopnje.

10Ob tem revizijsko sodišče tudi opozarja, da sodišče ni dolžno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. Tako mora ravnati le tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo (npr. sklep Ustavnega sodišča Up 70/96 z dne 22. 5. 1996 in Up 186/07 z dne 15. 5. 2007). Kot izhaja iz obrazložitve sodišča druge stopnje le to ne dvomi v ustavnost določbe 11. a člena ZPDI, torej že zato ni bilo dolžno prekiniti postopka in začeti postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu z določbo 156. člena Ustave.

11Tudi bistvena kršitev določb postopka v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru toženca glede nadomestila za delo na domu ni podana. Sodbi sodišč druge in prve stopnje je v tem delu mogoče preizkusiti, saj vsebujeta razloge za odločitev, obenem pa s tako odločitvijo tožencu tudi ni bila kršena pravica do izjave, kljub temu, da predlagani dokazi z njegove strani niso bili izvedeni. Sodišče sicer nima diskrecijske pravice za odločanje, katere dokaze naj izvede in katere ne, vendar pa ni dolžno izvesti dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med katerimi so tudi nesubstancirani dokazni predlogi strank, pa tudi izvedba dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.

12V zvezi s pobotnim ugovorom je toženec navajal, da uveljavlja plačilo 14.000,00 EUR iz naslova nadomestila za delo na domu, povračila stroškov zdravstvenega pregleda in opravljenega avtorskega dela, vendar pri tem (kljub ugovoru tožeče stranke) ni navedel, koliko znaša višina njegovega pobotnega ugovora po postavki nadomestila za delo na domu, niti metode za izračun oziroma meril in kriterijev za izračun nadomestila za delo na domu, prav tako tudi ni opredelil posameznih dni ali drugih okoliščin, zaradi katerih naj bi mu to nadomestilo prav v določeni višini pripadalo v obdobju njegovega pripravništva. Obenem je tudi jasno, da se stranki za delo na domu v skladu z delovnimi predpisi (67. do 71. členom ZDR v zvezi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih – ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) sploh nista pisno dogovorili oziroma sklenili takšne pogodbe. Tako toženec niti ni zatrjeval vseh relevantnih dejstev v zvezi s pobotnim ugovorom glede plačila in višine plačila nadomestila za delo na domu. Ta pobotni ugovor je bil nesklepčen. Zato sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno izvajati dokazov za ugotavljanje dejstev za potrditev navedb toženca o njegovem delu na sodišču.

13Toženec tudi obširno utemeljuje svoje naziranje o neustavnosti določbe 11. a člena ZPDI, ki tako kot 13. točka toženčeve pogodbe o zaposlitvi določa, da je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, dolžan po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, oziroma je v primeru, če takšnega razmerja na pisni poziv predsednika višjega sodišča in za ustrezno prosto delovno mesto ne sklene, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

14Tako kot sodišče druge stopnje tudi revizijsko sodišče meni, da določba ni protiustavna, niti v nasprotju s Konvencijo MOD, št. 29 o prisilnem ali obveznem delu in Konvencijo MOD, št. 105 o odpravi prisilnega dela. Konvencija MOD, št. 29 v 2. členu vsebuje definicijo prisilnega ali obveznega dela - kot dela ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni. Predhodno soglasje toženca za podpis pogodbe z obveznostjo iz 13. člena pogodbe, ki odgovarja 11. a členu ZPDI, sicer pri tej presoji ni odločilno, vendar pa obveznosti, da pripravnik na poziv pristojne osebe po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sklene delovno razmerje najmanj za čas pripravništva, ni mogoče šteti za prisilno ali obvezno delo. V ta namen ni izkazana fizična ali moralna prisila oziroma v smislu konvencije kakršnakoli kazen. Kljub zakonski in pogodbeni določbi se je toženec po koncu pripravništva prostovoljno odločil, ali se bo odzval pozivu predsednika višjega sodišča in sklenil delovno razmerje za čas trajanja pripravništva, ali ne. Dolžnosti povrnitve stroškov izobraževanja v znesku neto plač (torej stroškov, ki ne dosegajo dejanskih stroškov pripravništva) ni mogoče enačiti s kaznovanjem. Na ta način tožencu torej ni bila odvzeta pravica do proste izbire zaposlitve oziroma mu ni bilo naloženo prisilno delo, ali onemogočen dostop na delovno mesto pod enakimi pogoji (49. člen Ustave). Določena obveznost po 11. a člena ZPDI tudi očitno ne ustreza razširjenim primerom opredelitve prisilnega dela po 1. členu Konvencije MOD, št. 105.

15Tudi sicer je sodniško pripravništvo namenjeno predvsem usposabljanju za samostojno pravniško delo, oziroma kot delo v okviru izobraževanja, kar izhaja iz 1., 2., 3., 10. a, 14., 15., 17., itd. členov ZPDI in določb toženčeve pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz tega stališča revizijsko sodišče ne dvomi v ustavnost 11. a člena ZPDI in zavrača revizijske navedbe o neenakem obravnavanju sodniških pripravnikov v delovnem razmerju na sodišču ter popolno neprimerljivost sodniškega pripravnika v delovnem razmerju na sodišču s položajem štipendista. Na drugi strani zaradi povsem druge narave in namena instituta konkurenčne klavzule zavrača primerjavo z nekom, ki ga veže pogodbeno določena konkurenčna klavzula po prenehanju delovnega razmerja.

16Prav tako meni, da ne nasprotuje načelom pravne varnosti ureditev, da predsednik višjega sodišča po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu pisno pozove sodniškega pripravnika na ustrezno prosto delovno mesto le v primeru, če takšno delovno mesto takrat obstaja, sicer pa ne. Rok za poziv na ustrezno delovno mesto po določbi drugega odstavka 11. a člena ZPDI znaša le 15 dni po opravljenem pravniškem državnem izpitu, sicer je pripravnik, kateremu poziv ni bil vročen v takšnem roku, prost vseh obveznosti (tretji odstavek 11. a člena ZPDI). Poleg tega je pripravnik dolžan sprejeti le ustrezno in ne vsakršno prosto delovno mesto. Kot že prej navedeno, ta določba tudi ne pomeni, da pripravnik (v delovnem razmerju na sodišču) z opravljenim pravniškem državnim izpitom nima pravice do proste izbire druge zaposlitve že takoj po opravljenem pravniškem državnem izpitu; ob zavrnitvi ponujenega ustreznega dela je dolžan povrniti le del stroškov pripravništva.

17Vrhovno sodišče je sicer že obravnavalo vprašanje vračanja plač kot dela stroškov izobraževanja zdravnikov specialistov, ki so v podobnem položaju kot sodniški pripravniki (npr. v zadevi VIII Ips 33/2002, VIII Ips 133/2005) in tudi pri presoji predloga za dopustitev revizije ugotovilo, da izpodbijana sodba, s katero je bilo tožencu (sodniškemu pripravniku, zaposlenem na sodišču) naloženo, da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja v času sodniškega pripravništva, ugotovilo, da ne odstopa niti od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma, da z odločitvijo niso bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine oziroma ustavne pravice (sklep VIII DoR 37/2010 z dne 19. 5. 2010).

18Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.