VSRS Sodba XI Ips 7388/2009-33 ( XI Ips 109/2009)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 676/09 z dne 10.11.2009 v postopku izročitve tujca G.D., državljana Republike Hrvaške, za katerega je Specializirano sodišče za organiziran kriminal v Urugvaju odredilo odvzem prostosti oziroma pripor zaradi kaznivega dejanja s prepovedanimi opojnimi snovmi po 31. in 32. členu Uredbe z zakonsko močjo 14.294, objavljene z Zakonom 17.016 Urugvajskega kazenskega zakonika, na podlagi 525. člena Zakona o kazenskem odredil pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od 9.11.2009 dalje od 8.00 ure, ko je bila tujcu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik dne 20.11.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), Ustave Republike Slovenije (Ustava), Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev „materialnega prava“. V obrazložitvi zahteve navaja, da iz določila 525. člena ZKP ne izhaja, da sodišču ni potrebno ugotavljati utemeljenega suma za obstoj kaznivega dejanja, ker so v tem členu navedeni zgolj dodatni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se sme odrediti pripor v postopku ekstradicije ter da je „sporno“, da je sodišče odredilo pripor zoper G.D., čeprav Slovenija nima podpisane pogodbe z Urugvajem o izročanju tujcev.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je pravna podlaga za izročitev osumljenca Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi ter da utemeljenosti suma v tej fazi postopka ni potrebno ugotavljati.

4Osumljenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Zagovornik v zahtevi navaja, da ne drži, da v obstoječi fazi izročitve ni potrebno ugotavljati obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ter da so v 525. členu ZKP navedeni zgolj pogoji, ki morajo biti izpolnjeni poleg pogojev za odreditev pripora iz 201. člena ZKP. Pri tem se sklicuje tudi na kršitev 5. člena EKČP, ki določa, da se sme prostost odvzeti le ob utemeljenem sumu, da je oseba storila kaznivo dejanje.

6Vložnik zahteve izhaja iz napačnega pravnega izhodišča, da morajo biti tudi v primeru takoimenovanega začasnega ekstradicijskega pripora po 525. členu ZKP, ki je bil odrejen zoper G.D., izpolnjeni enaki pogoji kot za pripor v rednem postopku. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 40/2005 z dne 24.2.2005 pojasnilo, da tej fazi postopka izročitve preiskovalni sodnik zaprošene države ni dolžan posebej ugotavljati obstoja utemeljenosti suma, kot zmotno meni zagovornik, pač pa se glede na naravo postopka omeji zgolj na preizkus, ali je bil ta pogoj na predpisan način ugotovljen v postopku, ki teče v državi prosilki. Pri odrejanju pripora po 524. členu ZKP se na podlagi prošnje za izročitev smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku o priporu, kolikor ne nasprotujejo naravi ekstradicijskega postopka ali so v poglavju o izročitvi obdolžencev in obsojencev drugače urejene.

7Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev, vključno s priporom, je poseben postopek, ki je namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. Namen pripora v tem postopku je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve. Ta postopek je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi. Določbe ZKP, ki urejajo ta postopek, imajo subsidiaren značaj (prvi odstavek 521. člena ZKP), kar pomeni, da se uporabljajo le, če v mednarodni pogodbi (dvostranski ali večstranski) ni drugače določeno, kar pomeni, da se oba pravna vira dopolnjujeta.

8Po določbi 525. člena ZKP sme preiskovalni sodnik na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku citirane določbe mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

9Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je torej obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

10Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno sklepa vrhovni državni tožilec, so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi v prejšnji točki našteti pogoji. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo osumljenčevo istovetnost, priporni razlog begosumnosti, pa tudi neogibno potrebnost pripora za izročitev državi Urugvaj, pri čemer je razumno navedlo, da bi odhod osumljenca na Hrvaško, katere državljan je, pomenil, da bi se na ta način izognil izročitvi, saj republika Hrvaška svojih državljanov ne izroča drugim državam. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 103/2004 z dne 15.4.2004 presodilo, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni potrebni podatki, po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. V obravnavanem primeru takšno listino predstavlja Sporočilo Interpola Montevideo, v katerem so navedeni identifikacijski podatki osumljenca (s priloženo fotografijo), opravilna številka tiralice in datum njene izdaje, sodišče ter ime sodnice, ki jo je izdala, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila izdana, kazen predpisana za to kaznivo dejanje ter napotilo, da se G.D. odvzame prostost z namenom izročitve državi Urugvaj. Glede na navedeno utemeljenosti suma v tej fazi postopka izročitve ni potrebno ugotavljati.

11Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je „sporno“, da je sodišče odredilo pripor zoper G.D. kljub temu, da Slovenija nima podpisane pogodbe z Urugvajem glede izročanja tujcev, zaradi česar njegova izročitev sploh ne bo mogoča.

12Iz sporočila Interpola Montevideo je razvidno, da je osumljencu očitano kaznivo dejanje, ki je povezano s prometom s prepovedanimi drogami.

13Osumljenčev zagovornik je očitno prezrl, da je Socialistična federativna republika Jugoslavija (katere pravna naslednica je Republika Slovenija) dne 15.11.1990 ratificirala Konvencijo Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Uradni list SFRJ št. 14, z dne 23. 11. 1990 – v nadaljevanju Konvencija), ki jo je dne 10.3.1995 ratificirala tudi Republika Urugvaj. Navedena Konvencija v tretjem členu določa, da bo vsaka podpisnica sprejela potrebne ukrepe, da se določijo kot kazniva dejanja med drugim tudi dobava, posredovanje, pošiljanje in transport kateregakoli mamila ali katerekoli psihotropne substance, v tretjem odstavku šestega člena pa določa, da v primeru, če prejme država podpisnica, pri kateri je za izročitev potreben sporazum, zahtevo za izročitev kake druge podpisnice, s katero nima sporazuma o izročitvi, lahko šteje to konvencijo kot pravno podlago za izročitev v zvezi z vsakim prekrškom, za katero se uporablja ta člen. Glede na navedeno predstavlja Konvencija pravno podlago za izročitev osumljenega G.D. Republiki Urugvaj, če bo le-ta v skladu s 523. členom ZKP po diplomatski poti podala prošnjo za njegovo izročitev in bodo izpolnjeni pogoji iz 522. člena ZKP.

C.

14Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega G.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).