VDSS sklep Pdp 770/99

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa z dne 8.7.1993 in 23.8.1993, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu; nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače, odvesti predpisane davke in prispevke ter mu povrniti stroške postopka v znesku 152.995,00 SIT in stroške za sodno takso v znesku 1.010,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se je pritožil zaradi odločitve o stroških postopka. Navaja, da jih sodišče prve stopnje ni odmerilo v zahtevani višini in v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Zato predlaga, da mu jih v celoti prizna pritožbeno sodišče in toženi stranki naloži, da mu plača tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da so bili pri njej v letu 1993 razreševani presežni delavci v skladu s sprejetimi tremi programi ter po kriteriju delovne uspešnosti, po katerem je bilo dne 13.4.1993 ocenjenih vseh 65 delavcev, razporejenih na delovno mesto varnostnik. Tožena stranka je na to dejstvo opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 13.5.1997 in v tej zvezi predložila ustrezne dokaze, čemur pa sodišče ni sledilo. Ocenjevanje delavcev je bilo izvedeno v skladu s določili njenega akta in s strani posebej določenih pristojnih delavcev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje glede glavnega zahtevka pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že drugič odločilo. Predhodno je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče R Slovenije je v revizijskem postopku takšno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka in na zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, temveč je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, od tega pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Iz 2. tč. III. Programa razreševanja presežnih delavcev z dne 7.7.1993 izhaja, da je tožena stranka, kot ukrep za preprečevanje ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, opravila prestrukturiranje določenega števila delavcev z ustrezno predizobrazbo, z dodatnim usposabljanjem in šolanjem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se v primeru, da pri delodajalcu obstojijo možnosti, da se določenim delavcem zagotovi prerazporeditev, prekvalifikacija ali dokvalifikacija, pri takšni izbira upošteva ukrepe v skladu z določilom 3. odst. 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in 5/91). Tožena stranka se glede tega ni izjasnila (v tej smeri sodišče ni izvajalo dokazov), zakaj tožnika, če je že ugotovila upadanje povpraševanja fizičnega varovanja, zaradi opravljanja drugega ustreznega dela ni ustrezno prekvalificirala oz. dodatno usposabljala (2. alinea 1. odst. 36. a člena ZDR). Iz vsebine III. programa namreč izhaja, da se je zmanjšala potreba fizičnega varovanja, izražena v delovnih mestih iz 90 na 81. Takšen podatek, ki je temeljil na predhodni oceni direktorja tožene stranke z dne 28.6.1993, pa je očitno v neskladju s številom 65-ih izvajalcev varnostnik I in II iz seznama ocene njihove delovne uspešnosti z dne 13.4.1993 (B 5), zaradi česar se dvomi, ali so bili takrat v skladu z določilom 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 39/93), pri toženi stranki ocenjeni vsi takšni delavci, ki jih je bilo mogoče medsebojno razporejati. Ker iz teh razlogov dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem pristojne osebe tožene stranke razčistiti izvajanje postopka razreševanja presežnih delavcev po III. programu in v skladu z navedenim določilom SKPG ter kakšne možnosti so bile glede tožnika, ob upoštevanju njegove strokovne izobrazbe, uporabljene v zvezi z njegovo prekvalifikacijo oz. dodatnim usposabljanjem. Ob tem, da je tožena stranka po prenehanju tožnikovega dela ponovno zaposlila enega presežnega delavca, poleg tega pa tudi dva nova delavca za določen čas (navedba tožnika na list. št. 29), vse to nakazuje na dejanske možnosti nadaljevanja zaposlitve oz. potrebe dela tožnika pri toženi stranki. Nadalje bo moralo sodišče razčistiti navedbo o ponarejanju listin in lažnem navajanju dejstev s strani tožene stranke v postopku razreševanja presežnih delavcev (list. št. 22) in nenazadnje okoliščine glede ocenjevanja delavcev popolno razčistiti tudi z zaslišanjem člana komisije G., ki je, poleg ugotovljenih članov komisije, ocenjeval tožnikovo delo. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo postopek v nakazani smeri, bo lahko ugotovilo, ali je bil glede tožnika pravilno izveden postopek v skladu z določilom 36. a člena ZDR in tako v zadevi ponovno odločilo.