VSC sklep III Kp 963/2015

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugotovi:

1. Zoper obsojenega tujca V. N. so po Evropski konvenciji o izročitvi z dne 13. 12. 1957, dodatnem Protokolu k Evropski konvenciji o izročitvi z dne 15. 10. 1975 in drugem dodatnem Protokolu k Evropski konvenciji o izročitvi z dne 17. 3. 1978, po Pogodbi med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi ter po 522. členu slovenskega Zakona o kazenskem postopku izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Bosni in Hercegovini.

2. Obsojenemu tujcu V. N. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 24572/2012 z dne 20. 9. 2013, ki je postala pravnomočna dne 21. 11. 2013, zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in prvem odstavku 311. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 3. člena KZ in prvim odstavkom 7. člena KZ-1 izrečena kazen 22 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas prestan v priporu od 26. 7. 2013 od 19.30 ure dalje do 20. 9. 2013 in denarna kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 1.000,00 SIT ter odločeno, da se zaporna kot denarna kazen izvršita z delom v splošno korist.

II. Sicer pa se v ostalih delih pritožba zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so za obsojenega tujca V. N. po v točki I/1 tega sklepa navedeni večstranski mednarodni pogodbi, navedeni dvostranski mednarodni pogodbi in po navedeni določbi slovenskega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Bosni in Hercegovini, zaradi izvršitve kazni pet let zapora, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo Sodišča Bosne in Hercegovine v Sarajevu, opr. št. S1 2 K 009915/13Kžk z dne 11. 11. 2013, zaradi storitve kaznivega dejanja organiziranega kriminala po tretjem odstavku 250. člena v zvezi s tihotapljenjem ljudi po prvem odstavku 189. člena KZ BiH.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da začasno ustavi postopek izročitve do izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 24572/2012 z dne 20. 9. 2013, ki je postala pravnomočna dne 21. 11. 2013. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Zagovornik ni navedel, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana. Iz navedbe, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj v sklepu ni razlogov oziroma so ti nejasni, se da razbrati, da meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa iz nadaljnje obrazložitve pritožbe ne izhaja, da bi zagovornik dejansko zatrjeval prej navedeno procesno kršitev. Zagovornik se namreč ne strinja le z nekaterimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, za katere zatrjuje, da so bodisi zmotno ali nepopolno ugotovljene. S tem pa dejansko uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Nobenih pomislekov ni v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da so po večstranski mednarodni pogodbi, to je Evropski konvenciji o izročitvi z dodatnima Protokoloma (Uradni list RS - MP št. 22/94), dalje po dvostranski mednarodni pogodbi med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi (Uradni list RS - MP št. 28/2002) in po 522. členu slovenskega ZKP, izpolnjeni pogoji za izročitev obsojenega tujca V. N., državljana Bosne in Hercegovine in Republike Srbije, državi Bosni in Hercegovini. Pravilnosti te ugotovitve navedbe zagovornika ne morejo niti malo omajati.

Zagovornik namreč po eni strani poudarja, da je obsojenec večkrat in tudi na naroku dne 18. 2. 2015 zatrdil, da se po izvršitvi izrečene mu kazni zapora z delom v splošno korist, po v I/2 točki izreka tega sklepa citirani sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, namerava napotiti na prestajanje zaporne kazni, in da bi torej po končanem izvrševanju del v splošno korist v Sloveniji soglašal z izročitvijo državi BiH. Temu še dodaja, da če bi bil poziv na prestajanje kazni zapora v BiH obsojencu vročen pravočasno, bi kazen tudi nastopil. Po drugi strani pa sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, da je obsojenec v BiH vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri sodišče še ni odločilo. Navaja, da je hkrati s tem izrednim pravnim sredstvom njegov zagovornik v BiH vložil tudi vlogo za odložitev izvršitve kazni do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti in da bi tako obsojenec v primeru ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je podal v BiH proti sodbi na podlagi katere se zahteva njegova izročitev, moral prestajati kazen za katero ni bilo pravne podlage. Za take zagovornikove navedbe ni namreč moč ugotoviti nič drugega kot, da so same s sabo v nasprotju. Sicer pa o tem, da bi obsojenec zoper predmetno pravnomočno sodbo v BiH vložil izredno pravno sredstvo, ki ga navaja zagovornik, v spisu ni nobenega podatka. Za razliko od zatrjevanja obsojenca na naroku dne 17. 2. 2015, da nikoli ni bil obveščen, da mu je bila izrečena kazen zapora s sodbo sodišča v BiH (hrbtna stran list. št. 176 spisa), je obsojenec na zaslišanju dne 12. 1. 2015 namreč povedal, da je bil seznanjen s sodbo sodišča BiH, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen. Temu je dodal, da bo zagovornik vložil predlog za obnovo postopka (list. št. 35 spisa). Zgolj obsojenčeva napoved vložitve izrednega pravnega sredstva, pa ni upošteven razlog pri preverjanju izpolnitve pogojev za izročitev.

6Ni pa moč odreči utemeljenosti zagovornikovemu problematiziranju v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzetemu stališču sodišča prve stopnje, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo izročitev obsojenca smiselno odložiti.

7Po določbi 528. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, če spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev (522. člen) oziroma, da so podani pogoji za odložitev izročitve iz 530. člena tega zakona, to ugotoviti s sklepom. Po 530. členu ZKP lahko minister, pristojen za pravosodje, izda odločbo, da se izročitev odloži med drugim, ker prestaja tujec, za izročitev katerega se prosi, kazen v Republiki Sloveniji. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se po določbi 521. člena ZKP v postopku za izročitev obsojencev Zakon o kazenskem postopku uporablja subsidiarno takrat, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. Po določbi prvega odstavka 19. člena Evropske konvencije o izročitvi in dodatnima Protokoloma k njej lahko zaprošena država pogodbenica potem, ko se je odločila o prošnji za izročitev, odloži predajo zahtevane osebe med drugim, če je ta oseba že bila obsojena, tako, da lahko prestaja zaporno kazen na ozemlju te pogodbenice, a za drugo kaznivo dejanje kot tisto, za katero se izročitev zahteva. Po določbi prvega odstavka 17. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi se sme dovoljena izročitev odložiti med drugim, če je oseba, za izročitev katere se prosi bila v zaprošeni državi pogodbenici obsojena zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, ne pa tistega, ki je predmet izročitve, dokler se kazenska sankcija ne izvrši.

8Sodišče prve stopnje je skladno z zatrjevanjem obsojenca ugotovilo, da je bila obsojencu z v I/2 točki izreka tega sklepa citirano pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani izrečena kazen 22 mesecev zapora in da je bilo odločeno, da se bo izvršila z delom v splošno korist. S tem zvezi je opirajoč se na zapisnik Centra za socialno delo ... z dne 24. 12. 2014 sicer pravilno ugotovilo, da se obsojencu izrečena kazen zapora na način določen v pravnomočni sodbi, to je z delom v splošno korist, še ni začela izvrševati. Z zavzetim stališčem, da do 21. 11. 2015 dela v splošno korist obsojenec ne bi mogel v celoti opraviti in bi se tako morala izrečena kazen zapora še vedno izvršiti v obsegu neopravljenega dela, pa je preseglo okvir preverjanja ali so podani pogoji za odložitev izročitve. V primeru, ko se ugotovi, da je tujec za izročitev katerega se prosi v Republiki Sloveniji obsojen zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, in ko se iz tega razloga lahko izročitev odloži do izvršitve kazenske sankcije (kazni zapora), je sodišče omejeno le na to, da ugotovitev o obstoju take sodbe navede v sklepu. Odločitev o tem, ali se izročitev dovoli ali ne, oziroma ali se izročitev odloži, pa sprejme minister, pristojen za pravosodje.

Nadaljnja utemeljitev pritožbeno napadenega stališča sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri kateri je sodišče prve stopnje izhajalo iz obsojenčeve begosumnosti, se zato pokaže ne le za nepotrebno, temveč tudi za nesprejemljivo. Temu posledično se sodišče druge stopnje ne bo še posebej opredeljevalo do zagovornikovih navedb o tem, kaj vse je v tem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo.

9Glede na obrazloženo zagovornikovo zavzemanje naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da začasno ustavi postopek izročitve obsojenca do izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 24572/2012 z dne 20. 9. 2013, presega pristojnost sodišča druge stopnje. Zagovornikov predlog naj sodišče druge stopnje obsojencu pripor nadomesti s hišnim priporom, pa tudi presega okvire tega pritožbenega postopka. Sicer pa v postopku izročitve obsojenca pripora tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, za katerega se zavzema zagovornik.

10Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je navedeno v izreku tega sklepa, v ostalih delih pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.