VSC sklep I Kp 28560/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko Unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega dne 25. 6. 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. 10. 1901 ter po 522. členu slovenskega Zakona o kazenskem postopku (ZKP), izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženca, državljana Republike Romunije, Združenim državam Amerike.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede pogoja takoimenovane dvojne kaznivosti, oziroma identitete norm, tudi tokrat tako pomanjkljiva, da je ni moč preizkusiti in da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje za svojo ugotovitev o izpolnjevanju tudi tega pogoja za izročitev navedlo konkretne razloge, ki jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Za razloge, ki jih je navedlo, pa glede na vsebino pritožbenih navedb ni moč ugotoviti, da niso popolni in pravilni.

5Zagovornik očitek o že navedeni procesni kršitvi namreč utemeljuje z dobesedno ponovljenimi navedbami iz prejšnje pritožbe zoper prvostopenjski sklep z dne 2. 7. 2015. Temu posledično v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa sodišču prve stopnje očita, katerih vse relevantnih dejstev in okoliščin pri ugotavljanju tega pogoja za izročitev da ni obrazloženo ugotovilo, oziroma se do njih obrazloženo opredelilo.

6Višina protipravno pridobljene premoženjske koristi v zvezi z dejanji, zaradi katerih se zahteva izročitev obdolženca, ki jo zagovornik pogreša, je v izpodbijanem sklepu navedena v 2. točki obrazložitve.

Razlogi, ki jih zagovornik pogreša glede presoje inkriminacije v sklep povzetih bistvenih očitkov obdolžencu o vseh treh dejanjih, za katera se zahteva obdolženčeva izročitev, so navedeni v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa na strani 7. Glede na to, da naj bi bil obdolženec po očitkih obtožnega akta države prosilke kot član zarote storilec predikatnega kaznivega dejanja (zarote trgovine s ponarejenim blagom ali lažnimi storitvami), zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo zakaj šteje, da naj bi obdolženec vedel, da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem. Razlogi glede ostalih zakonskih znakov tega očitanega kaznivega dejanja, pa so v napadenem sklepu navedeni in jih je zagovornik očitno spregledal.

Razlogi, ki jih zagovornik pogreša glede opredelitve sodišča prve stopnje o očitkih obdolžencu v dne 21. 3. 2012 vloženi obtožnici velike porote Okrožnega sodišča Združenih držav Amerike, za okrožje Zahodnega Teksasa, oddelek v El Pasu v smeri obstoja hudodelske združbe, kot jo opredeljuje KZ-1, so navedeni v četrtem odstavku na strani 7 izpodbijanega sklepa. Po prvem odstavku 41. člena KZ-1 se za to, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi zahtevajo naslednji pogoji: da gre za člana združbe najmanj treh oseb, da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. V skladu z navedenim se je sodišče prve stopnje oprlo na obtožnico velike porote, v kateri je navedeno vse to, kar je korektno povzelo v razloge izpodbijanega sklepa. Neutemeljeno zato zagovornik uveljavlja, da obdolžencu ni moč očitati delovanja v hudodelski združbi, pač pa kvečjemu sostorilstvo pri goljufiji, oziroma da je verjetnejši očitek pomoči. Še posebej zato, ker tudi iz izjave v podporo izročitve D. M. B. z dne 18. 3. 2015, na katero se sklicuje, ne izhaja da je obdolženec deloval največ še z eno osebo, kot to temu nasprotno trdi zagovornik.

7Nobenih pomislekov tako ni, da je država prosilka predložila ustrezno dokumentacijo za presojo, ali je obdolžencu očitano ravnanje inkriminirano po zakonodaji obeh držav, torej tudi naše države kot zaprošene države za izročitev. Pri tem se popolno ujemanje inkriminacij, torej abstraktnih dejanskih stanov ne zahteva. Presojati pa je potrebno podrobnost med zakonskimi dejanskimi stanji po pravu obeh držav in kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, pri tem pa napravilo tudi pravilen sklep. Zavrnitev zahteve za izročitev bi bila namreč možna le v primeru, če bi bila ugotovljeno, da določeno ravnanje sploh ni inkriminirano po pravu naše države, kar pa glede vseh treh dejanj, za katere se zahteva izročitev obdolženca, ni primer.

8Neutemeljeno zagovornik problematizira tudi izostanek pojasnila sodišča prve stopnje glede uporabe KZ-1 pri ugotavljanju identitete norm, še posebej v zvezi z nadaljnjim pogojem za izročitev, ki se nanaša na zastaranje kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi gre v primeru vzpostavitve sistema, ko se z uporabo telekomunikacij z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin privablja nedoločeno število kupcev zaradi pridobitve premoženjske koristi za kriminalno dejanje, zajeto z enotnim naklepom in je zato podano eno kaznivo dejanje in ne toliko, kolikor je oškodovancev. V primeru takšne ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne prestavlja samostojnega kaznivega dejanja, se dejanje opredeli po kazenskem zakonu veljavnem v času storitve zadnjega takšnega dejanja. Zastaranje kazenskega pregona pa teče prav tako od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kriminalne dejavnosti. Glede na očitke obdolžencu, da naj bi dejanja, za katera se zahteva njegova izročitev storil v obdobju med leti 2007 in 2011, se prvostopenjska uporaba KZ-1 pri presoji identitete norm in zastaranja kazenskega pregona, izkaže za pravilno. Sicer pa zagovornik v vloženi pritožbi prihaja tudi sam s sabo v nasprotje s tem, ko po eni strani pri očitku sodišču prve stopnje o neustreznem ugotavljanju zastaranja kazenskega pregona po našem pravu izhaja iz časovnih okoliščin, navedenih v obtožnem aktu države prosilke, po drugi strani pa sklicujoč se na že navedeno zapriseženo izjavo v podporo izročitvi z dne 18. 3. 2015 trdi, da iz nje izhaja, da so obdolženčeve aktivnosti zaznali le trikrat in sicer v septembru, oktobru in decembru 2010, kar pa glede na dejansko vsebino te izjave (list. št. 585-603 spisa), sicer tudi ne drži.

9Zagovornik nadalje uveljavlja, da iz dokumentacije priložene prošnje za izročitev ni mogoče izluščiti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana mu dejanja. V utemeljitev takega mnenja dobesedno ponavlja navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca. Ker je že Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 28560/2014 z dne 6. 12. 2014 odgovorilo zakaj niso utemeljene, je opredeljevanje pritožbenega sodišča o istih navedbah odveč. Prvostopenjski presoji, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je obdolženec, katerega izročitev se zahteva, storil kazniva dejanja zaradi katerih se zahteva njegova izročitev, se zato pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

10Zagovornik uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da država Romunija ne zahteva izročitve obdolženca, zaradi kazenskega postopka glede kaznivih dejanj, ki so predmet zahteve ZDA. Vendar pa utemeljitev tega očitka ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi ga potrjevala. V pritožbi ne trdi, da ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da takšne zahteve s strani države Romunije, katere državljan je obdolženec še ni in da po ugotovitvi preiskovalne sodnice še ni bil zoper njega razpisan Evropski nalog za prijetje in predajo. Pravno zgrešeno zato sodišču prve stopnje očita, da bi moralo odločiti, da pogoji za izročitev obdolženca Združenim državam Amerike niso izpolnjeni, ker so izpolnjeni pogoji za izročitev Romuniji.

11Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.