VSL sklep I Cpg 1368/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka glede pravdnih stroškov potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 203907/2009 z dne 7.1.2010 vzdržalo v veljavi v I. odstavku izreka za znesek 1.897,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2009 dalje in v III. odstavku izreka ter (II.) odločilo, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2Zoper II. točko izreka navedene sodbe (stroškovni del) se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.598,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških utemeljilo na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje (navedeni v 13. točki obrazložitve) so izčrpni, jasni in skladni. Višje sodišče se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Kljub temu višje sodišče pritožniku pojasnjuje: v tem sporu sta bila sporna tako temelj, kot višina zahtevka. Tožnik je po temelju uspel v celoti, kar pritožba ne izpodbija. Dejstvo, da je po višini uspel le deloma, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Za odločitev tudi ne more biti relevantno, da je tožnik odvetnik. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka vloge pisala sama ter sama podajala navedbe na naroku, na podlagi česar pritožnik sklepa, da pooblaščenka odvetniških storitev ni zaračunavala, je zgolj predvidevanje tožene stranke, ki v podatkih spisa nima opore, tudi sicer pa razmerje tožnika in njegove pooblaščenke na odločitev nima nobenega vpliva. Prav tako ne drži, da je bila tožena stranka „primorana“ ugovarjati sklepu o izvršbi v celoti, saj bi mu lahko ugovarjala le delno, zgolj v spornem delu, nesporni del terjatve pa plačala. Na takšen način bi dosegla, da bi se v nadaljevanju obravnavala le še sporna višina tožbenega zahtevka. Pravdni stranki sta predhodno že sodelovali, kar je tožena stranka v pritožbi izrecno izpostavila, prav tako tudi, da je je odvetniške storitve tožniku predhodno plačevala. To pomeni, da bi se lahko z delnim plačilom vtoževane terjatve izognila obravnavanju tožbenega zahtevka v celoti in posledično temu, da je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo po temelju in delno po višini.

5Temeljno pravilo glede povrnitve pravdnih stroškov je, da bremenijo tistega, ki je s s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. V kolikor bi torej tožena stranka ravnala, kot je bilo opisano zgoraj (plačala nesporni del, sklepu o izvršbi pa ugovarjala le delno), bi bilo mogoče slediti njenim navedbam glede delnega uspeha tožeče stranke v tej pravdi. Ker tako ni ravnala, je odločitev sodišča prve stopnje razumna in življenjsko sprejemljiva, saj pomeni ne le kvantitativno, pač pa kvalitativno stroškovno odločitev, upoštevajoč že zgoraj izpostavljeno dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti ter neizpodbito ugotovitev sodišča prve stopnje, da so stroški pravdnih strank primerljivi.

6Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

7Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.