VSL sodba IV Cp 3312/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ji toženec kot bivši zakonec plačuje mesečno preživnino 400 EUR, ker je ugotovilo, da živi tožnica, ki sicer nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, v zunajzakonski skupnosti z novim partnerjem.

2Proti sodbi se tožnica pritožuje, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Trdi, da med njo in A. A. ni skupnosti, ki bi imela vse elemente zakonske zveze (ne skupnega gospodinjstva ne ekonomske skupnosti ne čustvene navezanosti ne notornosti), da sodba glede vsega tega nima razlogov, da tožnik tega ni dokazal, dokazno oceno sodišča pa ocenjuje kot zmotno in pristransko, oprto na izpovedbo prič B. in C., ki sta toženčeva prijatelja in ki vsebujeta zgolj domneve, medtem ko njene hčere sodišče ni zaslišalo. Tožnica pravi, da zgolj plačuje svoj del stroškov, kuha pa le zase in za hčerko.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, v ustrezni meri tudi tiste, ki jih tožnica izrecno pogreša. Očitno prezre, kar je sodišče prve stopnje lepo zapisalo od 7. do 9. točke na straneh 7 in 8 svoje sodbe. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana.

7Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je toženec dokazal zadosti dejstev in indicev, zaradi katerih je mogoč zaključek, da je tožnica zaživela v skupnosti, ki je po zakonu izenačena z zakonsko zvezo (12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR) in je tedaj toženec ni dolžan preživljati (arg. a maiori ad minus 83. čl. ZZZDR). Ta dejstva predstavljajo konstitutivne elemente zunajzakonske zveze in jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje; življenjska skupnost partnerjev (te tožnica niti ne zanika), njuna ekonomska skupnost, čustvena oz. intimna povezanost in notornost.

8Z oceno dokazov sodišča prve stopnje glede relevantnih dejstev se pritožbeno sodišče strinja. Čeprav sta priči B. in C., na izpovedbo katerih je sodišče med drugim oprlo svojo oceno, toženčeva prijatelja, jima subjektivne nepristranskosti, verodostojnosti oz. resnicoljubnosti ni mogoče a priori odreči. Očitno sta kljub objektivni pristranskosti zaradi prijateljstva s tožencem, ki se je je zavedalo tudi sodišče prve stopnje, nanj naredila ravno tak vtis, ta pa se po vpogledu v zapisnik o njunem zaslišanju zdi utemeljen, saj nista bila po nepotrebnem gostobesedna, v ničemer nista pretiravala ali vsiljevala svojih zaključkov oz. mnenj ipd., prav nasprotno, bila sta precej zadržana. Izhajajoč iz nespornega dejstva, da tožnica že leto in pol s hčerko živi pri A. A. oz. z njim, da tam prispeva del stroškov, iz ugotovitve, da skupaj nakupujeta in da ju okolica dojema kot par, je utemeljeno sklepati tudi na njuno čustveno oz. intimno zvezo, tako da je razumen, izkustveno verjeten in torej življenjski sklep, da sta partnerja, to je da živita v izvenzakonski skupnosti. Res gre glede slednjega, glede intimnosti zveze, za „ugibanje“, kot očita pritožba, vendar je za ta sklep na voljo zadosti trden krog indicev. Dokaz o tem je sicer za toženca oz. za katerokoli tretjo osebo praktično nemogoč. A tožnice ne more presenetiti, da povprečno razumen odrasel človek ne dvomi v njeno partnersko zvezo s samskim moškim primerne starosti, s katerim si v manjšem kraju dalj časa deli isto stanovanje in jo z njim videvajo. Če kritika dokazne ocene ne more omajati njene logično racionalne strukture, potem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je dejansko stanje napačno ugotovilo.(1) Ugotovitve glede elementov tožničine izvenzakonske skupnosti sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema.

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagano zaslišanje tožničine hčerke, ker je bil ta dokaz naveden za ugotavljanje trditev o neznosnem življenju s tožencem (glej I. točko tožbe in tožničino izrecno pojasnilo na naroku 13. 5. 2015), kar pa v tem sporu za preživljanje razvezanega zakonca ni pravno pomembno dejstvo. Poleg tega, ex abundante cautela, je pričakovana dokazna vrednost in nepristranskost – brez kakršnekoli vnaprejšnje dokazne ocene – izpovedbe 13-letne deklice glede okoliščin zunajzakonske zveze njene matere precej vprašljiva.

10Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): J. Zobec, v Ude, Galič et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 324.