VSRS Sodba XI Ips 35525/2012-39

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper zahtevano osebo A. M. na podlagi 8. člena Konvencije o izročitvi storilcev kaznivih dejanj med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Republiko Albanijo v zvezi s 525. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo zagovornice A. M. zavrnil kot neutemeljeno in potrdil izpodbijani sklep.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zahtevana oseba A. M. in njegova zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Konvencije o statusu beguncev, Listine unije o temeljnih pravicah in Pogodbe o reformi. Vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče pripor odpravi.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahtevi nista utemeljeni. V tej fazi postopka se namreč ni mogoče spuščati v utemeljenost navedb v zahtevah.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zahtevana oseba A. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni vedel za tiralico Interpola; da mu je Italija priznala politični azil; ter da je Italija s tem, ko ga ni pisno obvestila o tiralici, kršila mednarodne predpise o zaščitnem statusu. Nadalje M. navaja, da je datum pobega iz Elbasana, napisan v tiralici, lažen, saj je tega dne že bil v Italiji, lažnive pa so po njegovem stališču tudi navedbe, da je bil obsojen v odsotnosti; da je ubežnik iz zapora v Albaniji; da se sodba, ki deklarira prenehanje kazni, nanaša na neko drugo osebo. Celoten sodni spis albanskega sodišča naj bi bil izgubljen oziroma ukraden, sam pozna „avtorje kraje“ in ve, kje se ukradeni spis nahaja.

6Zagovornica A. M. pa v zahtevi za varstvo zakonitosti citira določbe 33. člena Konvencije o statusu beguncev, 3., 5. in 6. člena EKČP, 4. in 9. člena Konvencije o izročitvi storilcev kaznivih dejanj med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Republiko Albanijo, sklicuje se tudi na preambulo ter 18. in 19. člen Listine unije o temeljnih pravicah, nadalje, citira 1. in 5. točko 3. člena ter 9. člen Pogodbe o reformi, točke 3, 6, 10 in 16 uvodne izjave ter 12. in 21. člen Direktive Sveta 2004/83/ES, 8., 14. in 15. člen Ustave Republike Slovenije ter 521. člen ZKP. Vložnica v utemeljitvi zahteve navaja, da je mogoče A. M. glede na 8. člen Konvencije o izročitvi storilcev kaznivih dejanj med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Republiko Albanijo le pripreti, zato je bila M. nezakonito odvzeta prostost. Priporni razlog begosumnosti po vložničinem stališču ni izkazan, saj gre za osebo s statusom mednarodnega begunca. Vložnica izpostavlja tudi Konvencijo o statusu beguncev, v kateri je vsebovano načelo non refoulment, po katerem se begunca ne sme izgnati ali prisilno vrniti na meje ozemlja, na katerem bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Nadalje vložnica navaja, da iz M. zaslišanja izhaja, da je v Albaniji prestajal kazen zapora; da je bil premeščen v psihiatrično bolnišnico; da se je v Sloveniji nahajal kot iskalec zaposlitve. M. je prepričan, da se lahko na območju EU prosto giblje, nenazadnje je delal v Franciji, v bližini Trsta pa je iskal delo zaradi skrbi za bolno sestro. M. ima priznan status begunca oziroma politični azil, do česar se po vložničinem zatrjevanju zunajobravnavni senat ni opredelil.

7Preiskovalni sodnik sme po določbi 525. člena ZKP na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku 525. člena ZKP mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbah XI Ips 7388/2009 z dne 15. 12. 2009 in XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011.

8Po tretjem odstavku 8. člena Konvencije o izročitvi storilcev kaznivih dejanj med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Republiko Albanijo pristojni organ države, od katere se zahteva izročitev, po prejemu dokumentov, navedenih v drugem odstavku tega člena, z namenom preprečiti morebitni pobeg odredi, da se storilec pripre, pridrži pa si odločitev glede zahteve o izročitvi.

9Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo istovetnost zahtevane osebe, navedlo konkretne razloge, s katerimi je utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ter tudi neogibno potrebnost pripora za izvedbo postopka izročitve Republiki Albaniji. Ob tem je treba dodati, da je sodišče ob odreditvi pripora imelo na razpolago zgolj podatke iz mednarodne tiralice (ne pa, na primer, tudi podatkov o zatrjevanem M. statusu begunca) in je upoštevaje te podatke tudi odredilo pripor. Glede na citirano ureditev v 8. členu konvencije in 525. členu ZKP je vložničino zatrjevanje o nedopustnosti odreditve pripora zoper M. nesprejemljivo. Tako M. kot njegova zagovornica sta tudi očitno spregledala, da je sodišče v tej fazi postopka zgolj odredilo pripor zaradi zagotovitve M. navzočnosti v postopku in zaradi preprečitve njegovega pobega, vsebinsko pa bo sodišče o izročitvi odločalo šele, ko oziroma če bo prejelo v drugem odstavku 8. člena konvencije naštete dokumente. Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati navedb zahtev za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na nedopustnost izročitve, ter M. navedb o dogajanju s sodnim spisom in dogodkih, ki so se mu pripetili v Albaniji leta 1989. Take navedbe pa bi lahko bile upoštevne v postopku odločanja o zahtevi za izročitev.

10Vložnica zgolj posplošeno zatrjuje, da priporni razlog begosumnosti ni podan. Po prvem odstavku 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti (v sodbi I Ips 346/2008 je Vrhovno sodišče obširno obrazložilo, kako mora biti zahteva za varstvo zakonitosti konkretizirana). Vložnica temu kriteriju ni zadostila, zato očitka o odsotnosti pripornega razloga begosumnosti Vrhovno sodišče ni moglo presoditi.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti A. M. in njegove zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.