VSRS Sodba I Ips 54983/2010-269

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 840,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 54983/2010 z dne 14. 12. 2011 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojenki izreklo kazen eno leto zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju šest mesecev od pravnomočnosti sodbe dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 54983/2010 z dne 14. 3. 2013 pritožbe obsojenke, njenih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili:

- dne 10. 6. 2013 obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navajajo, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ker da je bila obsojenki odvzeta kri brez pisne odredbe tožilstva, da sodišče ni odgovorilo na ključna vprašanja v zvezi z odvzemom vzorca krvi, soglasja za odvzem krvi ter poti vzorca krvi od inštitucije, kjer je bila kri odvzeta, do inštitucije, ki je izdelala analizo krvi, da je uradni zaznamek z dne 8. 2. 2011 nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma po prvem odstavku 395. člena ZKP, ker da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, da sta v spisu dva dokumenta o tem, da je bil vzorec krvi poslan na zavod, ki je pristojen za pregled krvi, da je bilo obsojenki onemogočeno izvajanje dokazov v njeno korist (kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ker da je sodišče zavrnilo dokazne predloge obsojenkine obrambe, in sicer vpogled videoposnetka, poizvedbe o vzorcu odvzetega urina ter protokolu o pregledu obsojenke, in poizvedbe o tem, ali so semaforji kritične noči delovali pravilno, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, ker so se obremenilni dokazi pojavili šele po njenem zagovoru ter da je sodišče kršilo kazenski zakon in drugi odstavek 14. člena Ustave pri izreku kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- dne 19. 8. 2013 obsojenka, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da uradni zaznamek o odvzemu krvi ni bil sestavljen, da je uradni zaznamek, ki ga je sodišču predložil policist I. M., kriva listina, da ima zapisnik o odvzemu krvi takšne pomanjkljivosti, da ne more predstavljati pravne podlage za izvajanje postopka odvzema krvi, da ji sodišče ni omogočilo, da bi bila navzoča pri zaslišanju prič M. K., I. M., S. K., A. B., M. Č., M. N. in I. D. ter da bi policist v skladu z 31. členom Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih za odvzem krvi moral imeti odredbo sodišča oziroma v nujnih primerih tožilstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 9. 9. 2013, predlagala zavrnitev zahtev. Meni, da očitek zahtev o nedopustnosti dokaza v zvezi z odvzemom krvi po vsebini pomeni drugačno oceno dokazov in okoliščin, da rezultat odvzema krvi ni nedovoljen dokaz, za katerega bi veljala ekskluzijska pravila, da obramba v zvezi z oceno verodostojnosti prič in opozarjanjem, da je sodišče prezrlo razlike v izpovedbah, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, da obširno ponavljanje utemeljenosti dokaznih predlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilnosti odločitve sodišča ne more omajati, zahteva za izvedbo vpogleda videoposnetka, pridobitev zapisnika o odvzemu urina, protokola o sprejemu oziroma pregledu obsojenke in poizvedba o tem, ali so semaforji kritične noči delovali pravilno, pa pomeni le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, da opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, zapis, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja na položaju vodje diplomatskega predstavništva v ..., pa je nepotreben in na pravilnost in zakonitost opisa kaznivega dejanja nima vpliva, ter da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni. Obsojenka je v izjavi izrazila nasprotovanje odgovoru vrhovne državne tožilke ter poudarila, da iz njega ni razvidno, v katerem delu se nanaša na njeno zahtevo, v katerem delu pa na zahtevo njenih zagovornikov. Obsojenkini zagovorniki so v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navedli, da v celoti vztrajajo pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti, ter poudarili, da sta v spisu dva različna dokumenta o tem, da je bil vzorec odvzete krvi obsojenke poslan na zavod, ki je pristojen za pregled krvi.

B-1.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkinih zagovornikov

5Obsojenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih dokazih (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) oziroma na dokazih, ki izvirajo iz nedovoljenih dokazov. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je bila obsojenki kri odvzeta v nasprotju s 143. členom Zakona o kazenskem postopku Federacije BIH (v nadaljevanju ZKP F BIH), torej brez pisne odredbe tožilstva, ki v obravnavanem primeru sploh ni bila izdana. Poudarjajo, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni odgovorilo na ključna vprašanja v zvezi z odvzemom vzorca krvi, soglasjem za odvzem ter potjo vzorca krvi do institucije, ki je izdelala njeno analizo.

6Določba 143. člena ZKP F BIH, naslovljena z „prestanak jamstva“ na katero se sklicujejo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, ne obravnava telesnega pregleda osumljenca oziroma pogojev za odvzem krvi, temveč pogoje za preklic varščine ter njeno nadomestitev z odreditvijo pripora. Vložniki zahteve so imeli očitno v mislih določbo tretjega odstavka 123. člena ZKP F BIH v skladu s katero telesni pregled osumljenca in druga s tem povezana opravila odredi sodišče, v primeru nevarnosti odlašanja pa tožilstvo. Ob tem pa so očitno prezrli določbo prvega odstavka navedenega člena v skladu s katerim se navedena določba uporablja le v primeru, če osumljenec ne da pristanka na telesni pregled.

7V obravnavanem primeru je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (strani od 8 do 11 sodbe sodišča prve stopnje in od 7 do 10 sodbe višjega sodišča) natančno ugotovilo vse okoliščine v zvezi z odvzemom krvi obsojenke ter presodilo, da ji je bila kri odvzeta na podlagi njenega soglasja ter v skladu z ustno odredbo kantonalnega tožilca in določbo 226. člena ZKP F BIH v skladu s katero imajo policisti pooblastilo, da po obvestilu državnega tožilca opravijo ogled kraja dejanja ter odredijo potrebno izvedenstvo, razen obdukcije in izkopa trupla. Kolikor se vložniki zahteve s takšnimi razlogi sodišča ne strinjajo ter obsežno navajajo, da je sodišče v zvezi z odvzemom krvi prezrlo razlike v izpovedbah prič D., Š. in dr. Č., iz katerih da ni jasno, kdo je bil prisoten pri odvzemu krvi, da je izjemno vprašljivo ali je bila obsojenki kri sploh odvzeta, ali je bil res analiziran vzorec krvi, ki pripada obsojenki, da ni jasno, če je zapisnik o odvzemu krvi podpisal dr. E. Č., da je del zapisnika o odvzemu krvi ostal prazen, ter da se je kot „rešilna bilka“ pojavil uradni zaznamek z dne 8. 2. 2011, ki da je za „nazaj pokril“ odvzem krvi obsojenke z njenim ustnim soglasjem, ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč s tem izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8Vložniki zahteve uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišče v razlogih ni izrecno ukvarjalo z vprašanjem, da sta v spisu dva različna dokumenta o tem, da je bil vzorec krvi poslan na zavod, ki je pristojen za pregled, kar pomeni, da je bil vzorec na analizo poslan dvakrat, dokumenta pa sta podpisali dve različni osebi, pod dvema različnima številkama.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da je trditev zahteve protispisna, ker se na listovnih številkah 184 in 185 spisa ne nahajata dva različna dokumenta o oddaji vzorca krvi na pregled, temveč gre po vsebini za enak dokument, ki je spremljal vzorec krvi na analizo. Listovna številka 184 spisa tako predstavlja na roke izpolnjen obrazec z dne 13. 10. 2008, opremljen s šifro vzorca krvi ŠV 02-13, ki ga je podpisal policist H. D., listovna številka 185 spisa pa po vsebini enak dopis, sestavljen istega dne, z isto šifro vzorca krvi, podpisan s strani komandirja policijske postaje.

10Vložniki zahteve trdijo, da je sodišče obsojenki onemogočilo izvajanje dokazov v njeno korist ter kršilo 29. člen Ustave, ker je zavrnilo dokazne predloge njene obrambe in sicer vpogled video posnetka iz katerega bi bilo razvidno, da je obsojenka samo nekaj ur po odvzemu krvi na letališču sprejela predsednika ..., poizvedbe o protokolu sprejema obsojenke v bolnico in usodi vzorca morebiti odvzetega urina, s katerim je želela obramba preveriti morebitno obsojenkino alkoholiziranost in razčistiti nasprotja v izpovedbah prič, ter poizvedbe pri podjetju pooblaščenem za upravljanje semaforjev o tem, ali so semaforji kritične noči delovali pravilno.

11Vrhovno sodišče je že v več odločbah (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999 in številne druge) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer mora predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

12Sodišče se je o stopnji obsojenkine alkoholiziranosti v času prometne nesreče prepričalo na podlagi rezultata analize vzorca njene krvi, v točnost oziroma verodostojnost katerega na podlagi ugotovljenih okoliščin ni dvomilo, ter izvedenskega mnenja izvedenca alkohološke stroke dr. J. K., zato je utemeljeno zavrnilo (prvi odstavek na 4. strani sodišča prve stopnje) kot nepotrebne vse dokazne predloge obsojenkine obrambe, s katerimi je skušala vzbuditi dvom v pravilnost postopka odvzema krvi oziroma v dejstvo, da je imela v času prometne nesreče v krvi najmanj 1,75 grama alkohola na kilogram krvi.

13Sodišče je utemeljeno zavrnilo kot nepotreben tudi dokazni predlog obrambe za pridobitev podatkov o delovanju semaforjev v času storitve kaznivega dejanja, ker se je na podlagi posnetka varnostne kamere in mnenja izvedenca prometne stroke dr. N. Č. lahko prepričalo, da je obsojenka v križišče, v katerem je povzročila prometno nesrečo, zapeljala ob rdeči luči, iz navedb v zahtevi pa tudi ne izhaja, kako je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

14Obsojenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je bil obsojenki onemogočen učinkovit koncept obrambe, ker so se obremenilni dokazi pojavili šele po njenem zagovoru. Vložnik zahteve pri tem konkretno ne navedejo izvedba katerih obremenilnih dokazov naj bi obsojenki onemogočala obrambo. Takšnih nesubstanciranih trditev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

15Neutemeljena je tudi trditev vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije obsojenki kršilo kazenski zakon (kršitev po 5. točki 372. člena ZKP) ter obsojenko diskriminiralo (14. člena Ustave), ker je kot obteževalni okoliščini upoštevalo obsojenkino službo ter kršitev cestnoprometnih predpisov in hudo telesno poškodbo oškodovanca, kar da sta objektivna znaka obsojenki očitanega kaznivega dejanja.

16Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni eno leto zapora za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena ZKP obsojenki izreklo kazen v okviru z zakonom predpisane kazni, pri tem pa (drugi odstavek na 22. strani sodbe sodišča prve stopnje, 30., 31. in 32. točka na 17. in 18. strani sodbe pritožbenega sodišča) podrobno navedlo vse obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni, zato z odločitvijo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu ter ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Navedbo sodišča, da je obsojenka kršila določilo 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki izrecno prepoveduje prihod na delo pod vplivom alkohola, je potrebno razumeti v smislu okrnitve ugleda države pošiljateljice v državi gostiteljici k varovanju katerega je obsojenko zavezovala pogodba o zaposlitvi in Zakon o zunanjih zadevah. Pri tem ni bistveno ali je alkohol uživala v delovnem času, temveč, da je kot diplomatska predstavnica Republike Slovenije alkoholizirana sedla za volan ter povzročila prometno nesrečo, v kateri je državljan države gostiteljice utrpel posebno hude telesne poškodbe.

17Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je, da je v prometni nesreči kakšna oseba hudo telesno poškodovana. V obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku izhaja, da je oškodovanec N. Z. utrpel posebno hudo telesno poškodbo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (30. točka na 17. strani sodbe) je dopustno kot obteževalno okoliščino šteti tisto okoliščino, ki je sicer zakonski znak kaznivega dejanja, če njena intenzivnost presega zakonski znak kaznivega dejanja. V tem primeru se presežek lahko upošteva kot obteževalno okoliščino.

B-2.

K obsojenkini zahtevi za varstvo zakonitosti

18Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da morajo policisti v skladu z določbo drugega odstavka 73. člena Zakona o upravnem postopku Federacije BIH o vsakem relevantnem procesnem dejanju sestaviti uradni zaznamek. Poudarja, da policiji enako obveznost nalaga tudi drugi odstavek 148. člena ZKP. V obravnavanem primeru takšen uradni zaznamek o odvzemu krvi ni bil sestavljen.

19V skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP se o dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, napravi zapisnik ali uradni zaznamek. V obravnavanem primeru je bila obsojenki kri odvzeta v bolnišnici, o čemer je bil sestavljen zapisnik (listovna številka 183 spisa), ki to potrjuje. Sodišče druge stopnje (12. točka na 8. in 9. strani sodbe) je zato utemeljeno presodilo, da glede na izpovedbe prič, ki so potrdile, da je odvzem krvi potekal brez posebnosti, o tem opravilu policiji ni bilo potrebno sestaviti še uradnega zaznamka.

20Obsojenka s trditvami v zahtevi, da je uradni zaznamek, ki ga je sodišču na glavni obravnavi dne 20. 4. 2011 izročil policist I. M., kriva listina, da je njegova vsebina lažna ter da je bil sestavljen šele nekaj let po storjenem kaznivem dejanju, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21Pritrditi je potrebno zahtevi, da v obravnavanem primeru zapisnik o odvzemu krvi ni mogel predstavljati pravne podlage za izvajanje postopka odvzema krvi. Pravna podlaga za odvzem vzorca obsojenkine krvi je bila določba 226. člena ZKP F BIH, na podlagi katere imajo policisti pooblastilo, da po obvestilu državnega tožilca opravijo ogled kraja dejanja ter odredijo potrebno izvedenstvo ter na podlagi te določbe izdana ustna odredba kantonalnega tožilca M. K. Obsojenka skuša z obsežnimi trditvami v zahtevi v zvezi z zatrjevanimi pomanjkljivostmi zapisnika o odvzemu krvi ter navedbami, da je sodišče v celoti zaupalo izpovedbi policista H. D., da so bile njegova izpovedba ter izpovedbe prič I. M., E. Č. in S. Š. neverodostojne, da se vzpostavlja dvom, ali je bil policist D. dejansko navzoč pri odvzemu krvi ter da krvi ni dala samoiniciativno, vzpostaviti dvom v pravilnost in verodostojnost postopka odvzema in analize krvi, ki ga je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe (tudi na podlagi izpovedb prič, ki so bile ob tem navzoče), ocenilo ter ugotovilo, da ne more biti dvoma, da je bil pregledan vzorec krvi odvzet obsojenki. Vložnica zahteve s takšnimi navedbami ponovno v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

22Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bila obsojenki kri odvzeta v nasprotju z določili Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih. V skladu z 29. členom navedene konvencije je oseba diplomata nedotakljiva. Diplomat ne sme biti kakorkoli prijet ali mu biti odvzeta prostost. Država sprejemnica ga obravnava z dolžnim spoštovanjem in ukrene vse potrebno, da prepreči vsak napad na njegovo osebo, svobodo in dostojanstvo. V skladu z 31. členom Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih diplomat uživa imuniteto v kazenskih zadevah pred sodno jurisdikcijo države sprejemnice.

23Navedene določbe Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih poleg spoštovanja diplomatove osebnosti zagotavljajo, da diplomat v državi gostiteljici ni procesuiran za kaznivo dejanje, ki ga stori na njenem ozemlju, ne predstavljajo pa ovire za zbiranje dokazov na območju te države, ki jih je mogoče uporabiti v kazenskem postopku zoper diplomata v državi pošiljateljici. Po presoji Vrhovnega sodišča odvzem krvi po prometni nesreči (opravljen z obsojenkinim soglasjem) v katero je bila vpletena obsojenka, ki je bila v inkriminiranem času ..., predstavlja zgolj običajno zbiranje dokazov in v ničemer ne posega v osebnost oziroma dostojanstvo diplomata.

24Vložnica zahteve s trditvijo, da ji sodišče ni omogočilo, da bi bila navzoča pri zaslišanju prič M. K., I. M., S. K., A. B., M. Č., M. M. in I. D., nakazuje na kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je bila v času zaslišanja navedenih prič na bolniškem staležu, sodišče pa njenega opravičila ni sprejelo in kljub temu opravilo glavno obravnavo ter nadaljuje, da je njene navedbe v opravičilu potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je ugotovil, da v tem času ni bila sposobna sodelovati na glavni obravnavi.

25Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče za dne 20. 4. 2011 razpisalo glavno obravnavo na katero je poleg obsojenke in njene obrambe vabilo več prič iz BIH. Dne 19. 4. 2011 je sodišče prejelo dopis obsojenkinih zagovornikov (listovna številka 411 spisa), da se obsojenka zaradi bolezni ne more udeležiti glavne obravnave, ki mu je bilo priloženo zdravniško potrdilo izdano dne 15. 4. 2011. Sodišče njenega opravičila ni sprejelo. Ugotovilo je, da zdravniško potrdilo ni bilo izdano v predpisani obliki, poleg tega pa je bilo izdano že dne 15. 4. 2011, sodišče pa ga je prejelo šele dan pred glavno obravnavo, že po izteku delovnega časa. Sodišče je tako razpisano glavno obravnavo opravilo v navzočnosti obsojenkinega zagovornika ter na njej zaslišalo priče M. K., I. M., S. K., A. B., M. Č., M. M. in I. D. Obsojenkina obramba je na glavni obravnavi aktivno sodelovala in pričam postavljala vprašanja. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 13. 5. 2011 je obsojenkina obramba predlagala, da se obsojenki vroči zapisnik zadnje glavne obravnave, na katerega bo v roku osmih dni podala pripombe in predlagala morebitno ponovno zaslišanje prič. Dne 3. 6. 2011 je sodišče prejelo dopis obsojenkinih zagovornikov, v katerem sodišču sporočajo, da obsojenka ne želi ponovnega zaslišanja prič, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi v njeni nenavzočnosti. Na glavni obravnavi dne 24. 10. 2011 so bile v obsojenkini navzočnosti prebrane izpovedbe zaslišanih prič, obsojenkin zagovornik pa je po posvetu z obsojenko izjavil, da obsojenka ne želi ponovnega zaslišanja prič.

26Vrhovno sodišče na podlagi navedenih procesnopravno relevantnih dejstev ugotavlja, da obsojenki pravica do obrambe ni bil kršena. Priče so bile zaslišane v navzočnosti njenega zagovornika, ki jim je postavljal vprašanja, obsojenka pa se je ponovnemu zaslišanju prič izrecno odpovedala ter soglašala, da se v njeni navzočnosti prebere zapisnik o njihovih izpovedbah.

C.

27Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene A. A. in njenih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

28Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenkinih premoženjskih razmer.