VDSS VDS sklep Pdp 172/99

Pritožba se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo na zahtevo tožnikov v skladu s 1. odst. 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 1/90-20/98) odmerilo sodno takso za tožbo in sicer za vsakega tožnika v višini 8.100,00 tolarjev.

Zoper sklep se pritožujejo tožniki, ki navajajo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za 15 tožnikov, od katerih je vsak dolžan plačati takso v znesku 8.100,00 tolarjev, napačen, saj vsi tožniki predstavljajo eno toženo stranko, vložena pa je bila ena tožba s skupno vrednostjo spornega predmeta. Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na določbo tar.št. 1 ZST, pojasnilo pod e, ne pa pojasnilo pod d, ki določa, da se v primeru, če obsega ena tožba več zahtevkov zoper istega toženca, taksa zaračuna po vrednosti, ki predstavlja seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Hkrati sodišče tožnikom ni dopustilo pritožbe, čeprav 2. odst. 27. člena ZST določa, da je zoper odločbo o odmeri takse dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. V tej zadevi končna sodna odločba še ni bila izdana.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku pravilno navedlo, da zoper izpodbijani sklep ni posebne pritožbe, v skladu z določbo 2. odst. 27. člena ZST, ki določa, da je zoper odločbo sodišča prve stopnje o odmeri takse dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. V tem individualnem delovnem sporu še ni bilo odločeno o glavni stvari, odločanje o tem pa tudi ni izključeno.

Zato bodo tožniki lahko odločitev o taksah za tožbo izpodbijali v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, pritožba zoper sklep v tej fazi postopka pa ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP, v povezavi s 367. členom ZPP.

Zgolj v izogib nejasnostim pa pritožbeno sodišče tožnikom pojasnjuje, da si napačno razlagajo določbe tar.št. 1, pojasnila d in e ZST. V pojasnilu d k tar.št. 1 gre namreč le za situacijo, ko eden od tožnikov uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti toženi stranki in se vrednosti vseh zahtevkov seštevajo. Tožniki so v predmetnem sporu le v razmerju navadnih sospornikov, kot to določa 2. točka 1. odst. 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77- 27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Vsak tožnik nastopa kot samostojna stranka in njegova dejanja oz. opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim tožnikom (200. člen ZPP). Zavezanec za takso je vsak tožnik posebej, glede na višino njegovega tožbenega zahtevka.