VSK sodba Cpg 76/2015

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti 870,86 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134194/2013, z dne 27.8.2013, obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, tako da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.796,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2009 dalje in stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa dalje. Poleg tega je toženi stranki naložilo v povrnitev 1.224,77 EUR stroškov pravdnega postopka tožeče stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka s svojimi dejanji (s potrditvijo in ožigosanjem IOP obrazcev in z večkratno obljubo o vračilu dolga) pretrgala zastaranje terjatve tožeče stranke, tožena stranka pa ni uspela izkazati pravočasnega grajanja morebitnih napak na predmetu pogodbe (cepilnik), katerega je tožeča stranka prodala toženi stranki, slednja pa zanj ni plačala kupnine.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Ponovila je svojo trditev, da prepis stanja terjatev iz poslovnih knjig ne daje podlage za pripoznanje dolga in pretrganje zastaranja, ampak predstavlja le priznanje dejstev. Zato je neutemeljeno stališče prvostopnega sodišča, da naj bi IOP obrazec pri tožeči stranki ustvaril vtis, da je direktor tožene stranke s tem pripoznal dolg. To ne drži, predvsem, ker tožeča stranka tega „vtisa“ sploh ni zatrjevala v svojih vlogah; ker je tožeča stranka prvič videla podpis direktorja šele, ko je že nastopilo zastaranje; ker je celo direktor tožeče stranke na naroku povedal, da ne ve čigav je podpis na strani tožene stranke; ker sta računovodstvi zgolj usklajevali evidence, kot to izhaja tudi iz izjave računovodkinje S. H.; zaradi zapisa na IOP obrazcu, da prosijo za vrnjen izvod zaradi revizije; ker samo to, da je tožena stranka imela v poslovnih knjigah evidentiran sporni račun, ne pomeni pripoznave dolga; ker tudi po uveljavljani sodni praksi podpisan in žigosan IOP ne predstavlja pripoznave dolga (VSL Cpg 1031/2009), ker direktor tožene stranke ni podpisal niti enega IOP. Glede domnevne ustne pripoznave pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Beležke telefonskih klicev, ki jih je priložila tožeča stranka, ne dokazujejo, da bi bili klici res opravljeni, niti kaj je bila njihova vsebina. Vprašljiva je tudi verodostojnost priče S.H., ker je še vedno zaposlena pri tožeči stranki, in tudi ker je prijavila na naroku kilometrino, katere ni imela, saj se je pripeljala skupaj z direktorjem. Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določena, vsebovati mora „nedvomno“ izjavo o pripoznavi dolga, kar iz tožničine verzije, da naj bi direktor prvo leto nekajkrat domnevno navajal tožničini tajnici, da naj bi pogledal, za kaj gre, drugo leto vrgel dol slušalko, tretje leto pa naj bi obljubil tajnici, da naj bi nekaj prijavili v kompenzacijo, ne predstavlja pripoznave dolga. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 971/93, da samo izjava dolžnika ne zadostuje, ampak se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Tako tudi sodba VSL II Cp 4658/2008. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Tudi sicer je sodišče neutemeljeno priznalo direktorju tožeče stranke kilometrino v znesku 47,30 EUR, ki je že zajeta v potnih stroških za prihod na narok, in nadomestilo za njegovo odsotnost z dela v višini 266,61 EUR ter za pričo v višini 109,06 EUR, ne da bi bil ta strošek sploh izkazan, in da bi tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) zoper višino sploh imela možnost ugovora. Poleg tega je zahtevek za povrnitev stroškov tudi prepozen, saj ga je tožeča stranka priglasila šele z vlogo z dne 8.12.2014, torej po zaključku glavne obravnave.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno, in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke zoper odločitev o tožbenem zahtevku je neutemeljena, delno pa je utemeljena pritožba zoper odmero pravdnih stroškov.

Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnik je sicer navedel, da sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, vendar pri tem ni določno navedel nobene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, tako da je opravilo uradni preizkus bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da sodba s takšnimi kršitvami ni obremenjena.

Pritožbeno sodišče odloča v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti v okviru dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Za odločitev o pritožbi, ki izpodbija zgolj ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je bilo zastaranje terjatve tožeče stranke pretrgano v skladu s 364. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) so torej relevantna naslednja ugotovljena dejstva, na katerega sta vezani tako pravdni stranki, kot tudi pritožbeno sodišče: direktor tožene stranke je po telefonu računovodkinji tožeče stranke večkrat obljubil plačilo dolga, s potrditvijo in pošiljanjem treh izpiskov odprtih postavk v letih 2009, 2010 in 2011, ki so bila ožigosana, podpisana in poslana po faksu tožene stranke, je tožeča stranka upravičeno menila, da je vse tri obrazce podpisal direktor tožene stranke.

Pritožba, ki sicer glede ustne pripoznave dolga očita napačno uporabo materialnega prava, s poudarjanjem, da beležke telefonskih klicev ne dokazujejo, da so bili res opravljeni in z izpodbijanjem verodostojnosti izpovedi priče S. Hajnšek, v bistvu graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega obravnavanja. Po tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je direktor tožene stranke z obljubami o plačilu dolga pripoznal dolg, je naredilo materialnopravni zaključek, da se je s tem zastaranje pretrgalo. S takšnim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče in ga pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 971/93 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4658/2008, iz katerih izpostavlja stališče sodišč, da se mora pripoznava dolga nanašati na konkretno pravno razmerje. Iz spisovnih podatkov obravnavane zadeve ne izhaja (in tega tožena stranka torej nikoli ni ugovarjala), da bi pravdni stranki sodelovali v več poslih, in da bi bilo med njima več terjatev, ter da bi se lahko izjave direktorja nanašale na kakšen drug dolg in ne na dolg iz te pravde. Zato je v primeru, ko je med pravdnima strankama bila sporna le terjatev iz enega pravnega posla in je v zvezi s to terjatvijo zakoniti zastopnik tožene stranke obljubil plačilo terjatve, njegova izjava dovolj jasna in določna za materialnopravno pravilen zaključek, da je s tem zastaranje pretrgano. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Ne glede na zgoraj navedeno presojo, zaradi katere pritožba ne more izpodbiti odločitve prvostopenjskega sodišča, da terjatev tožeče stranke ni zastarana (in da jo je zato dolžna tožena stranka plačati), pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer pritožbi pritrditi, da ni pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bilo že zaradi „ustvarjenega prepričanja“, da je direktor tožene stranke tudi s podpisanimi IOP obrazci pripoznal dolg, pretrgano zastaranje. Pritožbena kritika, da IOP obrazci ne morejo predstavljati pripoznave dolga, in da sodišče tudi ni ugotovilo, da bi jih podpisal direktor, je utemeljena. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo(1), saj samo okoliščina, da je bil ustvarjen „vtis“, da je IOP obrazce podpisal zakoniti zastopnik dolžnika, za pripoznavo dolga in posledično za pretrganje zastaranja ne bi zadoščalo.

Delno utemeljena pa je pritožba v izpodbijanju stroškovne odločitve. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno, v skladu s 154. členom ZPP, o pravdnih stroških odločalo glede na uspeh pravdnih strank v pravdi, vendar pa je pri njihovi odmeri napačno uporabilo tretji odstavek 163. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najpozneje do konca glavne obravnave zahtevati povrnitev stroškov. V konkretnem primeru je tožeča stranka stroške zahtevala pred zaključkom glavne obravnave tako, da je v spis vložila stroškovnik (listovna št. 88 spisa), v katerem pa, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni posebej uveljavljala povrnitve potnih stroškov za direktorja tožeče stranke (kilometrino v znesku 47,30 EUR) in tudi ne njegovega nadomestila za odsotnost z dela v višini 266,61 EUR(2). S tem, ko je ta dva izdatka uveljavljala šele z vlogo z dne 8.12.2014(3), jih je uveljavljala v nasprotju s tretjim odstavkom 163. člena ZPP in jih zato sodišče pri odmeri ne bi smelo upoštevati. Glede stroškov v zvezi z nadomestilom plače za odsotnost z dela za pričo S.H. pa je pritožbeni očitek, da je tudi za povrnitev tega izdatka bila zahteva tožeče stranke prepozna, in da ti stroški niso izkazani, neutemeljen. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.11.2014 izhaja, da je ob zaključku zaslišanja priče S. H. (ki je priglasila stroške za prihod na sodišče, katerih pritožba ne izpodbija), tožeča stranka povedala, da bo uveljavljala refundacijo za njeno odsotnost iz službe za osem ur. Tožeča stranka je torej pravočasno zahtevala povrnitev stroškov, z dopisom z dne 8.12.2014 pa je izkazala višino izdatka za nadomestilo plače v skladu z 12. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Strošek odsotnosti priče z dela zaradi njenega zaslišanja je bil s to listino delodajalca (tožeče stranke) izkazan, pritožnik pa teh stroškov po višini tudi ni izpodbijal. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da je od zneska odmerjenih stroškov tožeče stranke odštelo znesek 266,61 EUR in znesek 47,30 EUR in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 870,86 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tem je odpravilo tudi očitno redakcijsko pomoto, ki je nastala prvostopenjskemu sodišču, ki je matematično pravilno seštelo vse stroške tožeče stranke, katere ji je priznalo, in dobilo seštevek 1.184,77 EUR v izrek sodbe pa je pomotoma zapisalo znesek 1.224,77 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pri odločitvi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela (v tem delu je torej uspela tožeča stranka), delno pa je uspela s pritožbo zoper stroškovno odmero, kjer je torej bila njena pritožba potrebna.

----

op. št. 1: kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo

op. št. 2: uveljavljala jih ni niti neposredno po končanem zaslišanju

op. št. 3: Glavna obravnava je bila zaključena 27. 11. 2014