VSL sodba I Cp 2899/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajst dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 986,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174743/2013 z dne 6. 11. 2013 v celoti v tretjem odstavku izreka in delno v prvem odstavku za glavnico v znesku 25.170,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.460,30 EUR od 21. 9. 2013 dalje do plačila in od zneska 1.709,85 EUR od 30. 10. 2013 dalje do plačila, pod II. točko izreka je v preostalem delu citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 1.709,85 od 21. 9. 2013 do 29. 10. 2013, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.267,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper sodbo, in sicer smiselno zoper I. in III. točko izreka, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu in tožeči stranki naloži v povrnitev toženi stranki stroške celotnega postopka. Navaja, da tridesetdnevni rok iz šeste alineje prvega odstavka 6. člena Pogodbe o štipendiranju št. ... (priloga A 4) ni prekluziven, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tako je v splošnih pogojih govora le o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in pri tem ni določen nikakršen rok. Zamuda roka iz šeste alineje pogodbe je nepopravljiva in nepovratna in bi po interpretaciji sodišča prve stopnje moral štipendijo vračati tudi štipendist, ki bi se po vrnitvi s študija v tujini pri slovenskem podjetju zaposlil 31. dan in ostal v njem zaposlen do upokojitve. To določbo je torej treba interpretirati glede na skupen namen pogodbenikov, pri čemer je treba v konkretni zadevi, ker gre za pogodbo sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini, navedeno določilo interpretirati v korist tožene stranke. Za odločitev o tožbenem zahtevku torej ni odločilnega pomena vprašanje, ali se je tožena stranka v roku tridesetih dni po zaključku študija zaposlila v Sloveniji, pač pa vprašanje, ali je izpolnila svojo pogodbeno zavezo, da se je po uspešno končanem študiju zaposlila v Sloveniji vsaj za toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo. To obveznost je tožena stranka nedvomno izpolnila z zaposlitvijo v družbi E. d. o. o. v obdobju od 15. 6. 2012 do 14. 6. 2014. Nadalje prav tako ni res, da je rok zastaranja pričel teči šele 12. 4. 2013. Tožeča stranka bi se namreč pri poizvedbah o okoliščinah za vračilo štipendije morala ravnati kot dober strokovnjak ali vsaj dober gospodar in bi do 28. 10. 2008 zagotovo že morala ugotoviti, da je bil toženec 2. 4. 2008 izbrisan iz evidence brezposelnih. Zato je tožbeni zahtevek, glede na vložitev predloga za izvršbo 29. 10. 2013, zastaran. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka javni sklad, v celoti v državni lasti in financiran od države iz proračuna. Glede na te okoliščine bi sodišče moralo presojati skladnost spornih pogodbenih določb z veljavnimi pravili EU, konkretno 18., 21. in 45. člena PDERU.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami. Izrecno opozarja na več neupoštevnih pritožbenih novot, da se določbe pogodbe tolmačijo skladno 83. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) le pri nejasnih določbah, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na splošne pogoje, ker ti le dopolnjujejo dogovor med pogodbenima strankama, da pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bila tožnica močnejša pogodbena stranka nasproti tožencu, da je rok tridesetih dni za zaposlitev jasen in nedvoumen, da je neupoštevna pritožbena novota tudi zahtevano ravnanje tožeče stranke kot dobrega gospodarja, sicer pa bi moral toženec tožečo stranko obveščati o vseh spremembah.

4Pritožba ni utemeljena.

5Rok tridesetih dni iz šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju iz priloge A 4 je nedvoumen in ga je upoštevati tako, kot je v kontekstu šeste alineje zapisan. Glede splošnih pogojev, na katere se sklicuje pritožba, je pojasniti, da so splošni pogoji sestavni del pogodbe, katera se nanje sklicuje, in v primeru razhajanja med splošnimi pogoji in pogodbenimi določili (tako izrecno četrti odstavek 120. člena OZ) veljajo slednja. Da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, izrecno določa prvi odstavek 82. člena OZ, razlago določil po 83. členu OZ pa je uporabiti le v primeru nejasnih pogodbenih določb. Torej pritožba irelevantno razpravlja o vprašanju prekluzivnosti tridesetdnevnega roka iz šeste alineje 6. člena obravnavane Pogodbe o štipendiranju, saj se zapis tega pogodbenega določila nedvoumno glasi, da se štipendist zavezuje, da se bo v tridesetih dneh po uspešno zaključenem študiju zaposlil v RS vsaj za toliko časa, kot je prejemal štipendijo, in je to določilo tako tudi uporabiti. Ob nespornem dejstvu, da je toženec študij uspešno zaključil 15. 12. 2007, bi se moral v RS zaposliti najpozneje do 14. 1. 2008, česar nesporno ni storil. Torej nastopijo v 8. členu iste pogodbe dogovorjene posledice vračila prejete štipendije, kar je predmet vtoževanja v tej pravdi.

6Zmotno je pritožbeno stališče o pričetku teka zastaralnega roka vsaj 28. 10. 2008, ker bi tožena stranka namreč do tega dne, če bi ravnala kot dober strokovnjak ali vsaj kot dober gospodar, zagotovo že morala ugotoviti, da je bil toženec dne 2. 4. 2008 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb pri ZRSS. Tožena stranka očitno spregleda določbo prvega odstavka 8. člena Pogodbe iz priloge A 4, da če štipendist po končanem študiju ne izpolni obveznosti iz šeste alineje 6. člena pogodbe, mora vrniti revalorizirano vrednost štipendije, pri čemer prične z vračanjem štipendije v dveh letih po zaposlitvi oziroma treh letih po končanem študiju. Toženec je končal študij 15. 12. 2007 in je torej bil dolžan pričeti vračati štipendij zaradi neizpolnitve obveznosti iz šeste alineje 6. člena obravnavane pogodbe 15. 12. 2010. Takrat je pričel teči tudi zastaralni rok, saj je šele takrat tožeča stranka lahko zahtevala vračilo štipendije. To pomeni, da je bil predlog za izvršbo v tem postopku, vložen 29. 10. 2013, vložen znotraj petletnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer zmotno ugotovi in pojasni pričetek teka zastaralnega roka. Vendar ker ta zmota ni vplivala na materialnopravno pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku, je neupoštevna in zaradi nje ni posegati v odločitev v izpodbijani sodbi.

7Čeprav je tožena stranka v svoji vlogi z dne 2. 6. 2015 pavšalno opozarjala na nasprotje določbe šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju iz priloga A 4, je sodišče prve stopnje kljub temu obširno in zlasti pravilno pojasnilo v 12. točki izpodbijane sodbe, zakaj uporaba določb 18., 21. in 45. člena PDERU v tu obravnavanem primeru in relevantna. V odgovor (pavšalni) pritožbi v tem delu je pritožbenemu sodišču odgovoriti le, da se je sodišče prve stopnje dovolj obširno in pravilno opredelilo o skladnosti tu obravnavanih pogodbenih določb s pravili EU.

8Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo propadla in je zato dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti skupno znašajo 986,74 EUR (788,80 EUR nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifi št. 3210, 20,00 EUR materialni strošek po tarifi št. 6002, vse povišano za 22% DDV).