VSM sodba IV Kp 38780/2011

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 38780/2011 z dne 23. 1. 2015 obdolženega D.T. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje izneverjanja po drugem in prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki in nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 2320/2015 z dne 28. 10. 2015 je zadevo obravnavalo Višje sodišče v Mariboru.

5Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

6Čeprav pritožnik bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neposredno ne uveljavlja, pa je iz pritožbene obrazložitve razumeti, da ima v mislih ravno to kršitev, ko pravi, da bi sodišče prve stopnje moralo vztrajati pri neposrednem zaslišanju oškodovanke, s katerim bi odpravilo nedoslednosti v njeni izpovedbi, s čemer bi hkrati odločilna dejstva vsestransko preizkusilo. Pomeni torej, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 340. člena ZKP in da potemtakem niti sodba v dejstvenem smislu ni pravilna.

7Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja, da ima neposredno izvajanje dokazov zaradi razlike v kakovosti dobljenih spoznanj (dejstev) in zaradi možnosti vpliva strank na njihovo vsebino, prednost pred posrednim izvajanjem dokazov, ki pa ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP ni izključeno. Ker je bilo v obravnavanem primeru nedvomno ugotovljeno, da oškodovanka prebiva v tujini, da je bila na glavno obravnavo, za katero je po podatkih spisa tudi sicer vedela, pravilno vabljena in da se je ni udeležila, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo opraviti s položajem iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki je sodišču dovoljeval, da je njeno izpovedbo prebralo. Ko se namreč pritožnik sklicuje na možnost oškodovankinega zaslišanja po videokonferenci, prezre, da je ta odvisna od procesnega dejanja, ki bi moralo biti opravljeno v tuji državi po zaprosilu, skladno z zakonom ali mednarodno pogodbo (3. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP). Da bi zastopnik obtožbe na glavni obravnavi ravnal oziroma karkoli predlagal v tej smeri, pritožbeno sodišče ni zasledilo, kot v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo konkretno katero odločilno dejstvo bi bilo treba z oškodovankinim zaslišanjem po videokonferenci še preizkusiti.

8Zgornja ugotovitev je pomembna, ker pritožnik v graji dejanskega stanja izhaja ravno iz oškodovankine izpovedbe, po kateri je zatrjevala, da je donatorska sredstva porabljala namensko, medtem ko je bilo po drugi strani za društvo Ž. s strani Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) ugotovljeno, da so bila sredstva zbirana za oškodovanko ter da so bila v veliki večini porabljena za plačilo stroškov društva, ki niso bili realni. Tega priče, ki so v splošnem potrjevale obdolženčev zagovor, po pritožniku niso vedele.

9S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnik najprej prezre, da obdolženi po razumljivih razlogih sodbe ni bil oproščen samo zato, ker mu ni bilo dokazano neupravičeno zadržanje sredstev, ampak pred tem še, da je zastopal oškodovankine premoženjske koristi, kar je prav tako eden izmed znakov očitanega kaznivega dejanja. Glede na zapovedane meje preizkusa iz 383. člena ZKP, se pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje ni ukvarjalo, glede grajane pa v celoti pritrjuje skrbno izdelani dokazni oceni v razlogih sodbe. Dejstvo je namreč, da je bilo za del sredstev, ki so bila v prvi vrsti namenjena premostitvi oškodovankinih življenjskih tegob in ne njej osebno, predvideno, da bodo šla za plačilo določenih stroškov, povezanih s poslovanjem društva Ž. in dejstvo je, da ugotovitve DURS-a niso bile neposredno povezane z oškodovankinim primerom. Celo več, v uvodu dela zapisnika o davčnem nadzoru z dne 19. 12. 2011 jih je tudi po pritožbeni oceni mogoče razumeti prej obdolžencu v korist kot v škodo, s čemer bi mu bilo očitano zadržanje sredstev ob obremenjujoči oškodovankini izpovedbi na eni strani ter ob razbremenjujočih izpovedbah drugih prič, zanesljivo dokazati.

10Ko torej smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa, s pritožbo grajana odločilna dejstva, in ko ni ugotovilo kršitev, na katera je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je o pritožbi Višjega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.