VSRS Sodba in Sklep I Up 347/2014

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1625/2014-13 z dne 16. 10. 2014 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1S sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi tako, da je s tožbo izpodbijani sklep tožene stranke, št. 2142-288/2014/3 (1313-10) z dne 8. 10. 2014, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta, št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 7. 10. 2014 od 14.25 ure do 7. 1. 2015 do 14.25 ure. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se zadrži izvrševanje sklepa tožene stranke o omejitvi gibanja do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da obseg presoje sodišča prve stopnje zajema le, ali so bili v času odreditve ukrepa (omejitve gibanja) zanj izpolnjeni zakonski pogoji. Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ni dovolj, da mora organ ugotoviti njegovo istovetnost, ker dvomi v njegovi istovetnost, ampak morajo biti ugotovljene (in v sklepu navedene) okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti istovetnosti. Ta pogoj pa v tem primeru ni izpolnjen. Zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237 . člena ZUP). Ne strinja se niti, da tožnikova ravnanja pred organi na Hrvaškem in v Sloveniji vzbujajo dvom v podatke o osebnem imenu in datumu rojstva, ki jih je dal v obravnavanem postopku, posledično pa dvom v istovetnost, kolikor se ta opredeljuje z imenom in časom rojstva. Sodišče prve stopnje meni, da ugotovljene razlike (uporaba delnega imena v povezavi z enomesečno razliko v datumu rojstva) same po sebi niso take, da bi lahko vzbudile tehtne pomisleke v tožnikovo, v Sloveniji predstavljeno istovetnost, še zlasti, ker je tožnik ob podajanju prošnje sam opozoril nanje. Z omejitvijo gibanja iz razloga po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III in razlogi, ki jih je za to navedla tožena stranka (begosumnost) se strinja. Se pa strinja s tožbo, da izpodbijana odločba o tem, zakaj je bil v zadevi uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), nima razlogov oziroma so ti pomanjkljivi do te mere, da ne zadoščajo standardu obrazloženega upravnega akta. Tožena stranka je z istimi okoliščinami, s katerimi je pojasnjevala tožnikovo begosumnost (torej razlog za omejitev gibanja), utemeljila še izbiro ukrepa, ki se bo glede na ureditev v ZMZ izvajal v strožji obliki. Tako ravnanje pa nima podlage ne v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, niti v ZMZ, zato bi tožena stranka morala ugotoviti in v obrazložitvi navesti okoliščine (take so lahko npr. tudi tožnikove osebne okoliščine), ki utemeljujejo izbiro strožjega ukrepa. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode. Ni izkazana niti škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi odvzema prostosti. Ta navedba namreč temelji na predpostavki, da se izrečeni ukrep izvaja prekomerno, torej kot omejitev osebne svobode, kar pa v postopku ni bilo potrjeno.

3Zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje argumentaciji sodišča, da za odločitev v zadevi niso pomembne okoliščine, ki bi jih moral ugotoviti upravni organ, a jih ni, jih je pa (ali bi jih lahko) sodišče na glavni obravnavi. Opozarja na drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in poudarja, da je zaslišanje prosilca pred sodiščem v postopku omejitve gibanja namenjeno temu, da sodišče preveri zakonitost izpodbijanega sklepa in če pri izpodbijanem aktu ugotovi kršitve, ki jih lahko odpravi, le-te v svoji sodbi odpravi, tožbo pa kot neutemeljeno zavrne. Ne strinja se, da sodišče v primerih omejitve gibanja opravlja zgolj kontrolno funkcijo in opozarja na drugi odstavek 20. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi lahko uporabilo tudi informacijo o izvorni državi, ki jo je na glavni obravnavi predložila tožena stranka, ne pa da jo je formalno zavrnila na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi izrečenim ukrepom omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, saj je sledila uveljavljeni sodni praksi. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišče I Up 46/2010. Meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pri presoji, ali je izkazan dvom v tožnikovo istovetnost, ravnalo pristransko. Tožnik se je ob prvem stiku z državnimi organi v Republiki Sloveniji izkazal z osebnimi podatki B. A. A., rojen februarja 1996. Tudi dejstvo, da je sam povedal, da je na Hrvaškem uporabljal drugačni rojstni datum, in sicer januar 1996, ni zanemarljivo, saj sprememba datuma rojstva, kakršnakoli že, lahko pomeni, da gre za čisto drugo osebo. Dvom tožene stranke o tožnikovi istovetnosti se je še povečal po prejemu odgovora od Hrvaške, iz katerega sicer izhaja, da se je tožnik tam predstavljal za osebo A. A., so pa rojstni podatki drugačni, in sicer junij 1996. Iz navedenega ne izhaja drugo, kot da tožnik zavaja uradne organe s spreminjanjem osebnih podatkov, saj je to v zelo kratkem času storil kar trikrat. Tožena stranka ugotavlja, da je tožniku utemeljeno omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka meni, da je navedeno stališče sodišča napačno. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tudi obrazložila vse bistvene okoliščine za pridržanje za namen predaje. Pri tej odločitvi se je zanašala tudi na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča I U 1517/2014-14, I U 1624/2014-11). Poudarja, da je v skladu s sodno prakso (npr. I Up 204/2014 z dne 19. 6. 2014) zakonito in pravilno odločila, da se v primeru begosumnosti tožnika omejitev gibanja izvaja v Centru za tujce, saj z morebitno omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, ki ga varuje le varnostna služba, ne bi učinkovito preprečili tožniku, da ne bi zapustil prostore Azilnega doma in v nadaljevanju tudi ozemlje Republike Slovenije. Navedeno je tožena stranka izpostavila tudi na glavni obravnavi, vendar se je sodišče navkljub temu odločilo, da v izpodbijanem sklepu niso bile navedene okoliščine, ki utemeljujejo izbiro strožjega ukrepa, čeprav je tudi samo ugotovilo, da tožnik je begosumen.

4Tožnik pa vlaga pritožbo zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se zahtevana začasna odredba izda. Navaja, da je sicer res na zaslišanju na sodišču skopo povedal, da je v Centru za tujce "vse v redu" in da so mu pomagali klicati v Bangladeš. A te odgovore gre pripisati tožnikovi trdoživosti, razmeram, ki jim je bil izpostavljen v preteklosti. Opisuje režim v Centru za tujce in se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča, da ukrep, ki se izvaja tako, kot v tožnikovem primeru, pomeni poseg v pravico do osebne svobode, npr. Up-1116/09, Up-21/11, Up-360/09. Zatorej je tožniku omejena osebna svoboda. To pa predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, saj vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Namen začasne odredbe je v tem, da omogoči zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave) in se v tej zvezi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 in na 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik je s tožbo uspel in je izpodbijani sklep sodišče prve stopnje odpravilo (in vrnilo zadevo v ponoven postopek), a tožnik je še vedno v Centru za tujce, kjer mu nastaja nepopravljiva škoda.

5Tožnik in tožena stranka na pritožbi nista odgovorila.

K I. točki izreka:

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožnik, ki se v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni izkazal z nobeno listino, s katero bi potrdil svojo istovetnost, je v postopku predaje pristojni državi članici Republiki Hrvaški, saj je pred prihodom v Republiko Slovenijo tam zaprosil za mednarodno zaščito.

8Kot izhaja iz izpodbijanih aktov, je tožnik po lastnih izjavah februarja 2013 zapustil Bangladeš in ilegalno odpotoval v Grčijo, kjer je prebival 1 leto. Iz Grčije je s pomočjo organizatorja ilegalne poti odpotoval proti Italiji, v Hrvaški pa ga je prijela policija in ga nastanila v tamkajšnjem azilnem domu, kjer je ostal tri dni, nato pa se je zopet s pomočjo organizatorja ilegalne poti napotil proti Italiji, vendar ga je v Republiki Sloveniji prijela policija. V Slovenijo je, tako kot že predhodno v Republiki Hrvaški, zaprosil za mednarodno zaščito.

9Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po tretjem odstavku navedenega člena pa pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo. Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva.

10Vrhovno sodišče predhodno opozarja, da je kategorično stališče sodišča prve stopnje, da je obseg njegove presoje v zadevah omejitve gibanja omejen samo na formalno presojo zakonitosti sklepa tožene stranke ter v tem obsegu tudi upoštevanja na glavni obravnavi ugotovljenih dejstev, preozko. Peti odstavek 51. člena ZMZ nalaga sodišču prve stopnje, da mora še pred odločitvijo o tožbi obvezno opraviti ustno zaslišanje, katerega namen in potek sicer v ZMZ podrobneje ni določen. Zato je treba ne glede na to, da gre za omejitev gibanja, obseg in namen in s tem tudi odločanja sodišča prve stopnje in v tej zvezi obveznost zaslišanja povezati z določbo drugega stavka prvega odstavka 75. člena ZMZ, po katerem mora sodišče prve stopnje opraviti ustno obravnavo, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je opravilo ustno obravnavo, katere namen pa določa drugi odstavek 51. člena ZUS-1. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča obseg presoje sodišča prve stopnje v zadevah omejitve gibanja po ZMZ odvisen od vseh okoliščin posameznega primera, kar ne izključuje tudi meritornih ali ugotovitvenih odločitev sodišča prve stopnje oziroma postopanja po ZUS-1 v skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ

11Tudi razlaga sodišča prve stopnje, ki se nanaša na začasno omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, je preozka. Besede „če je to potrebno“, ki jih je kot nosilne podčrtalo sodišče prve stopnje, se namreč nanašajo na vse razloge, na podlagi katerih je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito omejiti gibanje, kar pomeni, da samo ugotovitev obstoja pogoja sama po sebi za omejitev gibanja po ustaljeni upravnosodni praksi in ki se nanaša na vse razloge za omejitev gibanja, ne zadošča. Zato je v vsakem primeru poleg ugotovitve posameznega razloga treba proučiti vse okoliščine posameznega primera in na tej podlagi dodatno utemeljiti morebitni poseg v ustavno pravico do svobode gibanja. Zato namena podčrtane dikcije sodišča prve stopnje v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ni mogoče gramatikalno razlagati zgolj na način, da morajo za zakonitost izrečenega ukrepa gibanja biti podani zgolj dodatni razlogi, ki so neposredno povezani s samim postopkom in metodami ugotavljanja, ki jih uporablja tožena stranka za ugotavljanje istovetnosti posameznega prosilca za mednarodno zaščito.

12Nadalje je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala, utemeljeno dvomila v tožnikovo istovetnost. Četudi je lahko pritrditi sodišču prve stopnje, da gre v bistvu za manjša in nebistvena neskladja, pa so tudi utemeljene navedbe tožene stranke, da tudi take navidez nepomembna razhajanja glede priimka, imena in rojstnega datuma, ki jih je tožnik dajal različnim organom v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški, vzbujajo dvom o zatrjevani istovetnosti. Poleg tega pa, četudi bi se v celoti upoštevalo stališče sodišča prve stopnje, da so ugotovljena razhajanja v celoti nebistvena, to še ne pomeni, da je zaradi tega tožnikova istovetnost v celoti in popolno ugotovljena in da je ni treba ugotoviti, ali vsaj poskušati ugotoviti.

13Dodatni razlog za omejitev gibanja pa je, tako kot to sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, da je poleg neugotovljene tožnikove istovetnosti in izraženega dvoma o njegovi zatrjevani istovetnosti, podana še tožnikova begosumnost, kar pa ni sporno niti za sodišče prve stopnje. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi ključni element, ki ob pravilni uporabi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičuje ukrep omejitve tožnikovega gibanja na omenjeni podlagi. Poleg tega, da ima ukrep omejitve gibanja zaradi neugotovljene istovetnosti lahko tudi preventivni namen, saj se v takem primeru niti točno ne ve, kdo prosilec za mednarodno zaščito pravzaprav je, to pomeni, da je tak ukrep lahko upravičen tudi zaradi zavarovanja javnega reda, prav tako se z istim razlogom lahko zasleduje cilj, da se zaradi postopka ugotavljanja prosilčeve istovetnosti in zaradi odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ali o njegovi predaji pristojni državi tudi dejansko zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji.

14V zvezi z upravičenostjo omejitve gibanja, izrečeno na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, pa se Vrhovno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, kot tudi z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z izbiro in obrazložitvijo sklepa tožene stranke, ki se nanaša na vrsto izrečenega ukrepa oziroma na omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce, vendar pri tem dodaja, da je lahko isti razlog (v obravnavani zadevi begosumnost) kot zakonita podlaga za izrek omejitve gibanja, odvisno od posameznega primera, tudi okoliščina, ki narekuje način izvajanja takega ukrepa.

15Iz tega razloga pa je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo. Tožena stranka naj pri ponovnem odločanju upošteva stališča sodišča prve stopnje, korigirana s stališči Vrhovnega sodišča iz te sodbe.

K II. točki izreka:

16Pritožba ni utemeljena.

17Tožnik je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo po 32. členu ZUS-1.

18Na podlagi drugega odstavka navedenega člena ZUS-1 sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku pa se iz navedenih razlogov lahko zahteva tudi izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

19Omejitev gibanja je že zaradi svoje narave in posega v svobodo gibanja časovno omejen ukrep, ki ga tožena stranka izreka, kadar meni, da je nujno potreben zaradi varstva javnega interesa ali zaradi drugih v ZMZ oziroma v Ustavi RS določenih dopustnih razlogih. ZMZ zato tudi zaradi tega določa izredno kratke roke, določene v petem odstavku 51. člena ZMZ, za odpravek pisnega sklepa, vložitev pritožbe in za odločanje sodišča prve stopnje (48 ur oziroma tri delovne dni). Rok za odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izrečenega ukrepa je torej bistveno krajši, kot ga za odločanje o začasni odredbi sicer določa 32. člen ZUS-1 (7 dni), rok za odločanje Vrhovnega sodišča o vloženi pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje pa je po obeh zakonih enak, in sicer 15 dni.

20Iz navedenega izhaja, da je odločanje sodišč o zakonitosti izrečenega ukrepa hitro, zato načeloma ni nobene dejanske potrebe, da se, tako kot je v obravnavani zadevi, še odloča o začasni odredbi, katere zahtevek je enak tožbenemu zahtevku.

21To pa pomeni, da izdaja začasne odredbe v zadevah, kot je obravnavana, pomeni nepotrebno (skoraj istočasno) podvajanje odločanja o isti stvari oziroma bi morali biti razlogi za njeno izdajo v primerih, ko je tožbeni zahtevek v bistvu enak zahtevi za izdajo začasne odredbe, še posebej in nedvoumno izkazani, kot je to v izpodbijanem sklepu tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje (npr. zdravstveni).

22Takih razlogov pa tožnik v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj s sklicevanjem na hišni red oziroma na splošni režim v Centru za tujce, po katerem naj bi šlo za odvzem osebne svobode oziroma za prestajanje kazni zapora, in z navedbo, da se v Centru za tujce slabo počuti, ni izkazal. Na ustnem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje pa je, obratno, izjavil, da je v Centru za tujce vse v redu, zato v pritožbi ne more uspeti z navedbo, da je to izjavil zgolj zaradi tega, ker je tako le v primerjavi z njegovim dosedanjim življenjem, ki ga je „okarakteriziral“ tudi beg skozi različne države in to večinoma v času, ko je bil mladoleten. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi odvzema prostosti, ni izkazana oziroma ni izkazano, da bi se ukrep omejitve gibanja izvajal prekomerno, kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje.

23Vrhovno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 32. člena ZUS-1.