VSM sodba I Cp 506/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnine parc. št. 35/0.S k.o. R. obstaja služnostna pravica hoje in vožnje - širine 3 metrov - z vsemi motornimi vozili po obstoječem makadamskem dovozu po nepremičnini parc. št. 296/0 k.o. R., last toženke, z javne ceste z oznako št.X, ki poteka po nepremičnini parc. št. 659/4 k.o. R. in je javno dobro, in sicer se obstoječi uvoz začne na parc. št. 296/0 k.o. R. ter meri v širino 3 metre in poteka v nadaljevanju po obstoječem makadamskem dovozu prav tako širine 3 metrov, vse do stanovanjske hiše na naslovu Y, katera stoji na parc. št. 35/0.S k.o. R., nakar poteka v nadaljevanju v širini 3 metrov (merjeno od predmetne stavbe) ob predmetni stanovanjski stavbi, to je vzporedno s stanovanjsko hišo in vse do njenega konca, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka, s sklepom pa zavrnilo predlog toženke za prekinitev tega pravdnega postopka do pravnomočnega konca nepravdnega postopka, kateri se vodi pri tem sodišču pod opr. št. N 1/2013.

2Zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri pritožbenih izvajanj, podredno razveljavitev izpodbijanega dela ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Po njenem je sodišče neutemeljeno zavrnilo pravočasno predlagane dokaze, in sicer izvedenca geodetske stroke, ki bi lahko ocenil potek služnosti, in izvedenca cestno-prometne stroke, ki bi lahko glede na konkretno situacijo ocenil skladno s cestno-prometnimi predpisi varno vključevanje iz dvorišča na cesto. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ponovno navaja, da se je služnost od leta 1986 izvrševala v enakem obsegu, dovoz k hiši je bil vseskozi po vtoževani trasi in širine kot je sedaj, pred sprednjim delom hiše je bilo vselej parkirišče za avtomobile in kmetijsko mehanizacijo, v letu 2004 se je vse to le utrdilo. V tej zvezi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pojasni, da se je dovoz spreminjal le zaradi splošnega gospodarskega razvoja in napredka na tehničnem področju. Opozarja, da je njena pravna prednica M.K. ob daritvi sinu poleg pridobitve solastninskega dela na nepremičnini priznala še pristoječe pravice, ki so bile tedaj nesporne, ena izmed njih pa je bila tudi uporaba nepremičnin v okolici stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja za namene dostopa do stanovanjske hiše z motornimi vozili in parkiranje strojev ter kmetijskih delov. Sodišču očita, da se do teh navedb in dokazov, ki to potrjujejo, ni opredelilo. Graja zaključek, da služnosti parkiranja ni mogoče subsumirati pod služnostno pravico hoje in vožnje. Sodišče bi moralo ugotoviti korist gospodujočega zemljišča, ki je naseljena stanovanjska hiša, ob upoštevanju veljavne zakonodaje. Opozarja na Pravilnik o cestnih priključkih na javne ceste, ki določa minimalne tehnične zahteve za umestitev oziroma načrtovanje, projektiranje, gradnjo in vzdrževanje cestnih priključkov na javne ceste z namenom zagotavljanja prometne varnosti in predpisane prepustnosti. Glede na navedeno pravno podlago služnostna pot, ki jo je določilo sodišče, ni v skladu z veljavno zakonodajo. Sodišče je preuranjeno samo določilo širino trase služnosti upoštevaje zgolj predpisane mere vozil, ne pa tudi predpisanih mer cestnih priključkov in ostale zakonodaje s področja cestne varnosti. Navaja, da iz samega terena jasno izhaja, da je na trasi služnosti v naravi utrjen dovoz, ki ustreza predpisom s področja cestnih priključkov in prometne varnosti, zatorej z določitvijo služnosti v predlaganem obsegu ne bi šlo za dodatno obremenjevanje služečega zemljišča, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Slednje je glede navedene okoliščine premalo kritično presojalo izjave nekaterih prič. Meni, da ji je bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Po njenem je sodišče tudi absolutno bistveno kršilo določbe postopka, ker se je pri odločitvi oprlo na izpovedi nekaterih prič in toženke, čeprav toženka trditev v zvezi s tem ni pravočasno postavila. Drugačna odločitev zahteva tudi drugačno porazdelitev pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožbo vlaga tudi toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbenem predlogu se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma za njeno spremembo v smislu pritožbenih izvajanj, vse s stroškovno posledico. Sklicuje se na svojo izpoved dano v postopku na prvi stopnji, da ni nasprotovala tožničini uporabi poti do stanovanjske hiše za hojo in vožnjo z osebnim avtom, ob tem pa izpostavlja, da po vtoževani poti nikoli ni bilo mogoče voziti z vsemi motornimi vozili, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. Služnost je bila razširjena šele po bistveno spremenjenem dejanskem stanju, zaradi samovoljnega, nedopustnega posega R.K. na nepremičnine parc. št. 35/0.S, 296/0 in 295/1 k.o. R. v letu 2004, kar so potrdile tudi zaslišane priče ter ostali priloženi dokazi. Po njenem na tak način stvarne služnosti po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni mogoče priposestvovati. Razširitve služnosti ni dovolila niti njena pravna prednica, niti je ne dovoljuje sama. Večja obremenitev služeče nepremičnine je tudi v nasprotju z načelom najmanjše obremenitve služeče nepremičnine po 219. členu SPZ. Sodišču nadalje očita, da ni navedlo razlogov za odločilno dejstvo, zakaj je štelo za priposestvovano služnostno pot v širini 3 metrov, ker se ta v navedenem obsegu 20 let, kot zahteva zakon, ni izvrševala. Sodišče je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke nasprotuje pritožbenim razlogom ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice nasprotuje njenim očitkom ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8Uvodoma je ugotoviti, da je glede na pritožbena izvajanja pravdnih strank predmet pritožbenega preizkusa le sodba sodišča prve stopnje, sklepu pa stranki ne nasprotujeta, zato je ta postal pravnomočen.

9Sodišče prve stopnje se je pri presoji spornega vprašanja priposestvovanja stvarne služnosti oprlo na pravilno materialnopravno podlago, ko je uporabilo določbo drugega odstavka 217. člena SPZ v zvezi s členom 269 istega zakona, ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Tožnica je v postopku na prvi stopnji navajala, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 35/0.S k.o. R. (v nadaljevanju gospodujoče zemljišče) obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili na služečih nepremičninah parc. št. 296/0 in 295/1 k.o. R. (v nadaljevanju služeče nepremičnine) v obsegu kot izhaja iz tožbenega zahtevka, v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin. V konkretnem primeru je zato sodišče ugotavljalo, v kakšnem obsegu sta tožnica in pred tem tudi njen pravni prednik kot lastnika gospodujoče nepremičnine, dejansko izvrševala služnost na služečih nepremičninah. Na podlagi izvedenih dokazov je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ocenilo je, da je priposestvovalna doba potekla, prav tako pa izvajanju služnosti v razsojenem obsegu, v širini 3 m in po trasi kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, lastnica služeče nepremičnine - toženka in pred tem tudi njena pravna prednica, nista nasprotovali. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče opravilo celovito dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP - vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj ter odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je življenjska, preverljiva in prepričljiva, zato je nasprotna pritožbena zatrjevanja pravdnih strank ne morejo omajati. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopnih dejanskih zaključkov, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi dovolj izčrpnega dokaznega postopka in po opravljeni temeljiti dokazni oceni.

10Glede ključnih dejstev – izvajanje voženj in hoja po služečih nepremičninah v obdobju 20 let – je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzelo izvedene dokaze - izpovedbe zaslišanih prič in ocenilo njihovo verodostojnost. Natančno in jasno je obrazložilo, zakaj je nekaterim sledilo in zakaj drugim ne, navedeni razlogi pa so tudi po oceni sodišča druge stopnje prepričljivi, logični in sprejemljivi. Navedeno ne utemeljuje pritožbene graje tožnice, da je sodišče premalo kritično presojalo izjave prič, zlasti tistih, ki niso v nikakršnem razmerju s pravdnima strankama, ob tem pa ne gre spregledati, da tožnica dejstev, ki so jih te drugače izpovedale in kar bi lahko vodilo do drugačnih zaključkov, ne konkretizira. Tožnica nadalje v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi predlaganih dokazov s postavitvijo izvedencev geodetske in cestno-prometne stroke, saj se v pravdi za ugotovitev služnosti ugotavlja dejanska uporaba zatrjevane poti v času, potrebnem za priposestvovanje. Irelevantno je, ali izvedenec ugotovi neustreznost izvoza iz javne ceste ali uvoza na javno cesto glede na materialnopravne predpise (npr. Pravilnikom o cestnih priključkih na javne ceste), ker je upoštevno le, kako se je pot dejansko uporabljala oziroma kakšen je bil izvoz in uvoz ter služnostna trasa v priposestvovalnem obdobju. Izvedenca, kot to pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, nista bila potrebna za končno odločitev v tej pravdni zadevi.

11Da se je v obdobju, v katerem tožnica zatrjuje hojo in vožnjo z vsemi vozili po vtoževani trasi, dejansko koristila le pot (največ) v širini 3 metrov od izvoza iz javne ceste do stanovanjske hiše ter vzdolž nje, ter samo po parceli št. 295/1 k.o. R., je sodišče pravilno zaključilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, katere je, kot je pojasnjeno že zgoraj, v razlogih izpodbijane sodbe natančno povzelo in dokazno ocenilo. V tej zvezi se je utemeljeno oprlo tudi na Pravilnik o merah in vrstah vozil v cestnem prometu, ki določa največjo dovoljeno širino vozil v cestnem prometu. Svojo odločitev je dovolj prepričljivo in argumentirano utemeljilo z razlogi v točkah 20, 21, 24, 25 in 28 izpodbijane sodbe. Tako v predmetni zadevi tudi po oceni sodišča druge stopnje ni najti razlogov, da bi se v korist in za potrebe gospodujočega zemljišča (stanovanjske hiše) priznala služnostna trasa v vtoževani širini ( 11,80 m, 7 m), kakor tudi ne na parcelo št. 296/0 k.o. R., zato so tožničina pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Pred posegom v letu 2004, ko se je služnostna trasa precej razširila, se namreč po prej navedeni parceli, kot to na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dalo voziti. Trditve v tej smeri je toženka podala že v odgovoru na tožbo, zatorej so pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v smislu, da se je sodišče oprlo na izpovedi nekaterih prič in toženke, čeprav toženka trditev v zvezi s tem ni pravočasno postavila, neutemeljeni. Glede na v pritožbi izpostavljeno okoliščino, da v izpodbijani sodbi določen izvoz z javne ceste na služečo traso ni v skladu s Pravilnikom o cestnih priključkih na javne ceste, je opozoriti, da mora sodišče pri presoji pogojev za priposestvovanje upoštevati tudi načelo najmanjše obremenitve služeče nepremičnine po prvem odstavku 219. člena SPZ, na kar v pritožbi pravilno opozarja toženka, pa tudi sicer je pri priposestvovanju relevantno samo to, v kakšnem obsegu so lastniki gospodujočega zemljišča v obdobju 20 let izvrševali služnost, ter ali so takšnemu izvrševanju lastniki služeče nepremičnine nasprotovali ali ne. Služeče zemljišče se namreč sme obremenjevati samo toliko, kot je potrebno za izvajanje služnosti. Navedeno tudi ne utemeljuje očitka tožnice, da ji je bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Tožnici sta dovoz do stanovanjske hiše ter izvoz na javno cesto z ugotovljeno stvarno služnostjo omogočena, v kolikor pa tožnica želi kaj več, je na njej, da se o tem dogovori z lastnico služeče nepremičnine.

12Nadalje je sodišče pravilno ugotovilo, da se je za potrebe gospodujoče nepremičnine - stanovanjske hiše, služnost izvrševala tudi z večjimi traktorji, zatorej je, v nasprotju s pritožbenimi očitki toženke, vožnjo po služnostni trasi utemeljeno dovolilo vsem motornim vozilom. Resda se z razvojem prevozna sredstva spreminjajo, vendar so o vožnji z različnimi prevoznimi sredstvi v teku priposestvovalne dobe izpovedale tudi v postopku zaslišane priče. Vsebino stvarne služnosti hoje in vožnje določa način njenega izvrševanja in ta ni odvisen zgolj od sredstev, s katerimi se je služnost izvrševala ter od trase poti, ki se je uporabljala, temveč tudi od potreb gospodujočega zemljišča. Če so se te po poteku priposestvovalne dobe bistveno spremenile, tako da vplivajo na način izvrševanja služnosti, je mogoče nuditi sodno varstvo zgolj za takšno vsebino služnosti, kakršna je bila priposestvovana. Načelo restrikcije namreč lastniku gospodujoče stvari nalaga izvrševanje služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (civiliter uti). Eno izmed pravil, ki se je oblikovalo v teoriji in sodni praksi in pojasnjuje načelo najmanjše obremenitve, je namreč tudi tisto, ki določa, da nove potrebe gospodujočega zemljišča oziroma nove potrebe lastnika gospodujoče nepremičnine, nimajo za posledico razširitve služnosti. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zanesljivo in dokazno podprto ugotovilo izvrševanje služnostne pravice in je utemeljeno ni omejilo na samo določena vozila. Ob tem je opozoriti na dejstvo, da je od leta 1986, odkar je tožničin pravni prednik postal solastnik gospodujoče nepremičnine in tudi prej, gospodujoča nepremičnina predstavljala hišo na kmetijskem gospodarstvu. Ker je imela gospodujoča nepremičnina povezavo z javno cesto le po služnostni trasi, je sodišče pravilno prisodilo služnost vožnje z vsemi motornimi vozili. S tem je povezana tudi širina služnostne trase, ki jo toženka v pritožbi po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno izpodbija. Sodišče je za odločitev, zakaj je določilo traso v širini 3 m, v nasprotju s pritožbenimi izvajanji toženke, navedlo razloge v 20., 25. in 28. točki obrazložitve, katerim je v celoti slediti. Ob tem tudi ne gre prezreti, da je toženka v odgovoru na tožbo sama navedla, da je njena pravna prednica (enako tožnice) M.K. uporabljala pot v širini od 2,5 m do 3m za dostop do gospodujoče nepremičnine, da je imela manjši traktor, ki ga je zamenjala z novim in da je ob hiši znašala širina poti 3m. Taisto pot sta za dostop do gospodujoče nepremičnine potem uporabljala še bivši mož tožnice in nato tudi tožnica sama, zato slednja utemeljeno vtožuje ugotovitev obstoja stvarne služnosti.

13Sodišče prve stopnje je ocenilo, da stvarna služnost hoje in vožnje ne vključuje parkiranja vozil. Obrazlaga, da slednje omogoča služnostnemu upravičencu trajnejšo neprekinjeno uporabo služeče nepremičnine, kar pomeni drugačno - večjo obremenitev služečega zemljišča. Pritrditi je navedenim razlogom sodišča, da vtoževani stvarni služnosti hoje in vožnje ne implicirata parkiranja vozil, pri čemer je izpostaviti, da je tožnica tožbeni zahtevek oblikovala zgolj na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti hoje in vožnje, zahtevka na parkiranje, kljub navedbam v tej smeri v tožbi, pa ni postavila. Ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), pritožba tožnica o zmotnih zaključkih sodišča glede parkiranja, ni utemeljena.

14V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je pravna prednica M.K. R.K., bivšemu možu tožnice, ob daritvi nepremičnine do 1/2 (gospodujoče nepremičnine) leta 1986, izrecno priznala še k tej nepremičnini pristoječe pravice, ki so bile tedaj nesporne, med drugim tudi uporabo nepremičnin v okolici stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja za dostop in za parkiranje strojev in kmetijskih delov, je pojasniti, da je ključen tožbeni zahtevek tožnice, ki je usmerjen v ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti s konkretno vsebino in točno določenim obsegom. Upoštevaje razloge izpodbijane sodbe je ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje glede na tako postavljeni tožbeni zahtevek opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev, le te pravilno subsumiralo pod materialno pravo (SPZ) ter napravilo pravilno zaključke, zatorej so zgoraj povzeta pritožbena zatrjevanja, irelevantna. Pa tudi sicer glede na to, da „pristoječe pravice in dolžnosti ter steze in poti” niso bile nikoli v obliki stvarne služnosti vpisane v zemljiško knjigo, niso pridobile statusa stvarnih pravic, temveč gre zgolj za obligacijske pravice, za katere pa je značilnosti, da učinkujejo le med pogodbenimi strankami in ne med tretjimi (inter partes). Morebitni dogovori so tako učinkovali le med pravno prednico tožnice M.K. in njenim sinom R.K., kateremu je z darilno pogodbo z dne 14. 2. 1986 podarila ½ delež na gospodujoči nepremičnini, ne pa tudi med tožnico in toženko, kot njunima pravnima naslednicama, saj je toženka širjenju služnosti nasprotovala.

15Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, upoštevajoč, da je uspeh vsake stranke delen. Sodišče druge stopnje takšni presoji pritrjuje, saj prav tako ocenjuje, da gre za približno enak uspeh vsake od pravdnih strank, približno enaki pa so tudi njuni pravdni stroški. Navedeno utemeljuje uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko v primeru, ko stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na dosežen uspeh določi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške.

16Sodišče prve stopnje je ustrezno argumentiralo priposestvovanje stvarne služnosti v razsojenem obsegu, podlago za svoje razlogovanje je našlo v izvedenih dokazih, zato pritožbena izvajanja o nasprotnem niso utemeljena. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb tožnice in toženke ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbi se v predmetni zadevi izkažejo kot nepotrebni, zato jih v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP krijeta pravdni stranki sami.