UPRS sodba I U 877/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Državna komisija za OBMP (oploditev z biomedicinsko pomočjo) je na podlagi prvega odstavka 12. člen Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju: ZZNPOB) z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikoma ne odobri izvedba postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanimi spolnimi celicami (v nadaljevanju: OBMP).

Tožnika sta vložila tožbo, ker se s ponovno zavrnitvijo izvedbe postopka OBMP ne strinjata in menita, da je nepravilna in nezakonita ter v nasprotju z Ustavo RS. Gre za arbitrarno odločitev. Tožnika sta v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZZNPOB v postopku predložila predlog zdravnika - spec. ginekologije in porodništva, pri katerem sta opravljala vse preiskave in zdravljenje ter soglasje strokovnega posvetovalnega Centra za OBMP Postojna z dne 6. 6. 2013. Tožnika menita, da sta zadostila vsem zakonskim pogojem. Toženka (Državna komisija za OBMP) pa že glede na svojo sestavo (21. člen ZZNPOB) ne opravlja funkcije strokovnega organa za OBMP v ožjem smislu, saj je sestavljena iz predstavnika ministrstva, strokovnjaka za medicinsko etiko, za pravo, psihologijo oziroma sociologijo, strokovnjaka za OBMP iz vsakega centra, predstavnika varuha človekovih pravic in iz predstavnika upravičencev do postopka OBMP. Menita, da je toženka z odločitvijo posegla na strokovno področje Centra za OBMP Postojna. Pozitivno odločitev je Center za OBMP v Postojni sprejel na podlagi poznavanja vseh podrobnosti zdravljenja in zdravstvenega stanja pri obeh tožnikih. Gre za poseg v strokovno delo, ki ga je zakonodajalec podelil Centrom za OBMP.

Toženka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla razlogov v skladu z ZZNPOB in tudi ni upoštevala napotkov iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1669/2013 z dne 15. 4. 2014. Sodišču tožnika predlagata, naj v zadevi meritorno odloči, saj je dejansko stanje jasno. Navajata pogoje za postopek OBMP iz 12. člena ZZNPOB, ki jih tožnika v celoti izpolnjujeta. Vsi pogoji morajo biti jasno in v naprej v zakonu določeni. Menita, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sklicujeta se tudi na določbo 55. člena Ustave RS, ki določa pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in poudarjata, da mora biti oploditev zdravih žensk z darovanim semenom dostopna pod enakimi pogoji vsaki ženski, ki je v zakonski zvezi oz. v zunajzakonski skupnosti oz. v kakšni drugi pravno priznani skupnosti. Tožnika sta izpolnila vse kriterije iz 6. člena ZZNPOB. Toženkina zavrnitev izdaje dovoljenja za OBMP iz razloga, ker je prvotožnica prekoračila starost 40 let in gre pri njej za fiziološko zmanjšano ovarijsko rezervo, pa ni zakonita, saj takšnega izločitvenega razloga ZZNPOB ne določa. S takšno odločitvijo je toženka prevzela funkcijo zakonodajalca. Prvotožnica je bila v času, ko je Center za OBMP Postojna predlagal toženki, da odobri postopek OBMP z darovanimi spolnimi celicami, stara 41 let. To pa je starost, ki je po vseh strokovnih dognanjih za žensko še vedno primerna za rojevanje. Toženka je z izpodbijano odločitvijo tožnikoma onemogočila rojstvo otroka z biomedicinsko pomočjo z darovanimi ženskimi spolnimi celicami in s tem tudi povrnitev stroškov za oploditev z darovano moško spolno celico v tujini. Ker v Sloveniji tožnika nista mogla priti do zarodka iz lastnih spolnih celic, niti v doglednem času do zarodkov iz doniranih ženskih spolnih celic, sta upravičena do nadomestila stroškov zdravljenja v tujini. Za povrnitev stroškov zdravljenja oz. postopka OBMP v tujini so v predmetni zadevi v celoti izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ), saj sta tožnika v Sloveniji izčrpala vse možnosti za zdravljenje. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi oz. razveljavi in tožnikoma odobri izvedbo postopka OBMP z darovanimi ženskimi spolnimi celicami v tujini ter jima tudi prisodi povračilo stroškov tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zaradi katerih tožnika ne izpolnjujeta zakonsko navedenih pogojev za postopek OBMP (12. člen ZZNPOB). Navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da je glede na sestavo komisije v celoti usposobljena in pristojna za strokovno odločanje v zadevi. Navaja medicinske indikacije za uporabo postopka OBMP. Pri prvotožnici pa ni šlo za medicinsko indikacijo in za zdravljenje. Šlo je za starostno pogojeno neplodnost, ki pa ni bolezenskega značaja, marveč reden pojav staranja in tako ni bilo podane medicinske indikacije glede na določila ZZNPOB za skrajno obliko zdravstvene pomoči, torej za postopek OBMP. Ker sta tožnika pričela in končala postopek v tujini pred odločitvijo toženke v predmetni zadevi, kar je eden od pogojev iz prve alineje 3 točke 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena POZZ. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2015 tožnika prerekata navedbe v odgovoru na tožbo in navajata, da v njem toženka le ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ta pa ni v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1669/2013-9 z dne 15. 4. 2014. Argumentacija toženke v odgovoru na tožbo je nerelevantna, saj se v nasprotju z napotki Upravnega sodišča RS iz predhodno citirane sodbe ponovno sklicuje na „medicinsko stroko“ in navedb ne konkretizira. Brezpredmetno pa je tudi sklicevanje na 135. člen POZZ. Da stališča toženke niso pravilna je izkazala tudi praksa, saj je prvotožnica rodila dva zdrava otroka, kar je tudi sicer namen postopka OBMP. Toženka pa še naprej krši tožničine pravice iz 14. člena, 33. člena in 55. člena Ustave RS. Sodišču ponovno predlagata, naj v zadevi meritorno odloči.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je v obravnavani zadevi med strankama še vedno sporno, ali je toženka pravilno in zakonito ni odobrila izvedbo postopka OBMP. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1669/2013-9 z dne 15. 4. 2014 toženki naložilo, naj v ponovnem postopku odloči z upravno odločbo, ki bo imela vse sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja. Toženka je namreč navedla zgolj, da prvotožnica ne ustreza strokovnim kriterijem prezgodnje menopavze, ki nastopi pred 40-letom starosti in je pogoj za vključitev OBMP z darovano jajčno celico, ni pa navedla, na podlagi katerih zakonskih določb oz. katerega predpisa je sprejela takšno odločitev in svoje odločitve tudi ni pojasnila.

V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZZNPOB so postopki OBMP postopki oploditve ženske, ki se s pomočjo biomedicinske znanosti izvajajo z namenom zanositve na drug način kot s spolnim odnosom. Na podlagi prvega odstavka 12. člena ZZNPOB se vsak postopek OBMP s spolnimi celicami darovalke ali darovalca opravi na predlog zdravnika - spec. ginekologije in porodništva po pridobitvi soglasja strokovnega posvetovalnega telesa centra za OBMP in z dovoljenjem Državne komisije za OBMP. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZNPOB sta do postopkov OBMP upravičena zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki sta polnoletna, razsodna in v primerni starosti za opravljanje starševskih dolžnosti ter v takem psihosocialnem stanju, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZZNPOB mora biti ženska v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje. Na podlagi prvega odstavka 8. člena ZZNPOB se za postopke OBMP praviloma uporabijo spolne celice ženske in moškega, ki sta v medsebojni zakonski zvezi ali sta zunajzakonska partnerja. Drugi odstavek te določbe pa določa, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko za postopke OBMP uporabijo jajčne celice darovalke ali semenske celice darovalca, kadar po izkušnjah biomedicinske znanosti ni možnosti, da bo prišlo do nosečnosti z uporabo spolnih celic zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev, ali če so bili neuspešni drugi postopki OBMP iz tega zakona, ali če je to potrebno za preprečitev prenosa hude dedne bolezni na otroka.

Med strankama ni sporno, da sta tožnika v postopku predložila predlog oz. soglasje zdravnika - spec. ginekologije in porodništva (prvi odstavek 12. člena ZZNPOB) in tudi soglasje strokovnega posvetovalnega telesa, Centra za OBMP v Postojni z dne 6. 6. 2013. Potrebno pa je tudi pridobiti odobritev postopka OBMP s strani Državne komisije OBMP. Toženka je v ponovnem postopku ponovno izdala zavrnilno odločbo (tožnikoma ni odobrila izvedbo postopka OBMP) in v obrazložitvi navedla, da je pri odločitvi upoštevala tako predlog zdravnika tožnikov - spec. ginekologije in porodništva, kot tudi poročilo strokovnega posvetovalnega telesa, Centra za OBMP Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo v Postojni. V postopku je toženka ponovno ugotovila, da prvotožnica ne izpolnjuje medicinske indikacije, ki je pogoj za vključitev v postopek OBMP z darovano jajčno celico. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju sodišča izhajajo razlogi, zaradi katerih je toženka zavrnila vlogo tožnikov za odobritev postopka OBMP. Res je, da starostne omejitve prosilke 40 let ZZNPOB ne določa, kot to pravilno ugovarjata tožnika. Postopki OBMP pa se tudi po presoji sodišča glede na namen ZZNPOB izvajajo na podlagi potrjenih medicinskih indikacij. V skladu z določbo 2. člena ZZNPOB ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Na podlagi 3. člena ZZNPOB pa je zdravljenje ugotavljanje vzrokov neplodnosti ali zmanjšane plodnosti in odpravljanje teh vzrokov s strokovnim svetovanjem, s zdravili ali s kirurškimi posegi. Fiziološka, starostno pogojena neplodnost, pa ni bolezenskega značaja (medicinska indikacija) in tako posledično tudi ni potrebe po zdravljenju. Iz predložene zdravstvene dokumentacije pa je za prvotožnico izhajalo, da za zdravljenje ni bilo podane ne absolutne, ne relativne medicinske indikacije za postopek OBMP, kar je toženka v obrazložitvi tudi konkretno opisala. Razvidno je bilo tudi, da pri prvotožnici ne gre za prezgodnjo odpoved jajčnikov, ki je ena od medicinsko utemeljenih indikacij za uporabo postopka OBMP, kot skrajne oblike zdravstvene pomoči. Sodišče se z dokazno oceno toženke, da pri prvotožnici ni podana medicinska indikacija za uporabo postopka OBMP, strinja, saj gre za strokovno oceno priznanih strokovnjakov. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča tudi v zadostni meri obrazložena, v njej je tudi pravilno navedena pravna podlaga za odločitev. Obrazložitev vsebuje vse elemente v skladu z določbo 214. člena ZUP in jo je tudi možno preizkusiti. Glede na predhodno navedeno v postopku tudi ni bilo kršeno ustavno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in tudi ne pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz 55. člena Ustave RS in so tako neutemeljeni ugovori o kršitvi ustavnih pravic tožnikov.

Glede na določbo 8 alineje 21. člena ZZNPOB je tudi po mnenju sodišča Državna komisija za OBMP pristojna za dajanje dovoljenja za izvajanje vsakega postopka OBMP z uporabo spolnih celic darovalca ali darovalke, zato je neutemeljen ugovor tožnikov, da je toženka s svojo odločitvijo posegla na strokovno področje Centra za OBMP Postojna in da za odločanje o medicinskih razlogih za uporabo postopka OBMP ni strokovno usposobljena.

Odločitev o upravičenosti do povračila stroškov zdravljenja v tujini, kar tožnika uveljavljata v tožbi, ni predmet tega postopka. Sodišče je glede na stvarno pristojnost upravnega sodišča v zadevi presojalo zgolj pravilnost in zakonitost odločitve toženke o odobritvi oz. zavrnitvi izvedbe postopka OBMP.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za meritorno odločitev v zadevi (prvi odstavek 65. člen ZUS-1), saj po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za spor polne iurisdikcije. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave na seji senata.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev ustavnih načel in pravic, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.