VSRS Sodba I Ips 9933/2011-138

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27. 8. 2014 spoznalo S. J. za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta; v plačilo ji je naložilo tudi stroške kazenskega postopka (tč. A izreka). Z isto sodbo je sodišče iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) J. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (tč. B IV. izreka) in iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP S. J. oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (tč. B V. izreka) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe je zagovornik obsojene S. J. pravočasno, dne 2. 6. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da zahtevo vlaga, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse, predvsem opredelitev oziroma določitev meril in pravnega standarda glede tega, ali lahko tretja oseba, ki ni ogrožena v konkretnem sporu, fotografira obdolženko brez njenega soglasja in nato te posnetke izroči oškodovanki, sodišče prve in druge stopnje pa na podlagi teh posnetkov spozna obdolženko za krivo. V takem primeru je prepuščeno sodišču, da arbitrarno uporablja posnetke in fotografije od osebe, ki ni bila ogrožena in tako ni mogoče govoriti o tehtanju dveh ustavnih pravic iz 35. in 34. člena Ustave. Fotografiranje obdolženke kot storilke kaznivega dejanja po sinu oškodovanke in posredovanje teh fotografij organom pregona in sklicevanje sodišča na te fotografije pri odločitvi o krivdi ni v skladu s tehtanjem pomena cilja ter težo posega kot je to zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 5909/2011. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi, obdolženo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe; podrejeno pa zadevo vrne v novo sojenje Višjemu sodišču v Kopru ali sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 24. 6. 2015 ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Do uporabe fotografij storilca kaznivega dejanja kot dokaza v kazenskem postopku se je opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 5909/2011. Tudi v obravnavanem primeru so bile fotografije posnete na javnem kraju in izročene policiji ter uporabljene kot dokaz v kazenskem postopku. Fotografije so bile posnete, ko je obdolženka izvrševala kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, prisotnih je bilo še več drugih ljudi, ki so dogodek opazovali, obdolženka je videla, da jo oškodovankin sin snema, pa temu ni nasprotovala. Glede na okoliščine, v katerih so bile sporne fotografije posnete sta sodišči utemeljeno zaključili, da je obdolženka dala soglasje k fotografiranju, saj je iz fotografij razvidno, da je obdolženka videla, da jo oškodovankin sin snema, pa temu na noben način ni nasprotovala. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo s fotografiranjem občutno poseženo v obdolženkino zasebnost, kar je znak kaznivega dejanja po 138. členu KZ-1. Sporno fotografiranje tudi ne more pomeniti kršitve zasebnosti zato, ker zaradi tega fotografiranja pri obdolženki ni prišlo do kršitve dostojanstva, njene duševne integritete in njenega notranjega miru ali drugih negativnih čustev, razen takih čustev, ki so bila posledica uporabe teh fotografij v kazenskem postopku.

4Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena in se je zagovornik o odgovoru izjavil dne 3. 7. 2015.

B-1

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona temveč tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe). Glede na vsebino obsojenkine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Zato Vrhovno sodišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o napačno ugotovljenem datumu storitve kaznivega dejanja in napačno ugotovljeni barvi škarij, ki jih je obsojenka pri kaznivem dejanju uporabila, ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ni presojalo.

6Vložena zahteva za varstvo zakonitosti je kljub obširnosti v pretežnem delu po vsebini enaka pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da vložnik v zahtevi pri uveljavljanju kršitev določb 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP (kontradiktornosti, ustnosti in neposrednosti ter kršitve načela proste presoje dokazov) ter kršitev 14., 22., 25. in 15. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve Kazenskega zakonika, ostaja na ravni neobrazloženih navedb. Zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni moglo presojati(1).

7Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbo, da je obramba na glavni obravnavi 30. 9. 2013 zahtevala izločitev sodnice, ker se je seznanila z nezakonitim dokazom, povsem neutemeljeno nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja (i) da navedba vložnika o zahtevi obrambe za izločitev sodnice v zapisniku s te glavne obravnave nima podlage, (ii) da je glavno obravnavo dne 30. 9. 2013 vodila sodnica X. X., (iii) da je bila zadeva dne 16. 1. 2014 predodeljena sodnici Y. Y., ki je dne 27. 8. 2014 izrekla sodbo ter (iv) da obramba v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje s tem v zvezi ni uveljavljala nobene kršitve zakona (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2

8Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojenka spoznana za krivo kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker je dne 10. 9. 2010 držeč v rokah škarje za obrezovanje, proti oškodovanki zamahnila s taistimi škarjami, zaradi česar se je oškodovanka počutila ogroženo.

9Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da se je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi oprlo na nezakonit dokaz - fotografije obsojenke, ki jih je brez soglasja in privolitve obsojenke posnel oškodovankin sin; s fotografijami je bilo poseženo v njeno zasebnost, s tem je bila obsojenki kršena ustavna pravica iz 35. člena Ustave.

10Posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34. do 38. člen Ustave RS) in ki prepovedujejo vsem - na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom - poseganje v naštete pravice(2). Kot za vse človekove pravice, tudi za pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Pravici se lahko oseba izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do zasebnosti v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave. Kadar sta tako (npr. ob pridobivanju dokazov) neposredno ogroženi dve ustavni pravici, na eni strani določena ustavna pravica obdolženca, na drugi strani pa določena ustavna pravica oškodovanca, mora sodišče opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama.

11Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah v svojih odločbah že opravilo tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama obdolženca in oškodovanca. V sodbi I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005 je tehtalo med pravico storilca kaznivega dejanja do glasu in pravico oškodovanca do zasebnosti in miru v domačem stanovanju ter dalo prednost slednji; v sodbi I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008 je presodilo, da če je obdolženčevo ravnanje zaznala vidna video kamera pred oškodovančevo hišo, obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do osebne varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju; v sodbi I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009 je ob tehtanju dveh ustavnih pravic presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do komunikacijske zasebnosti v konkretnem primeru umakniti pravici zasebnega tožilca do varstva njegove časti in dobrega imena in da izvedba dokaza v kazenskem postopku s poslušanjem zvočnega posnetka o izrečenih žalitvah brez obsojenčeve privolitve ne pomeni kršitve obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti; v sodbi I Ips 43776/2010 z dne 13. 9. 2012 je presodilo, da z namestitvijo video kamere tako, da je omogočala nadzor nad parkirnim mestom v garažni hiši, kjer je imela oškodovanka parkirano svoje vozilo, oškodovanka ni posegla v zasebnost obsojenca, ker obsojenec na tem mestu ni mogel uživati varstva zasebnosti; v sodbi I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, kjer gre za konkretni zadevi podoben primer (na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik), je sodišče dalo prednost pravici do osebne varnosti oškodovanke, ki je storilca kaznivega dejanja tik pred izvrševanjem kaznivega dejanja fotografirala na javnem kraju in posnetek storilca izročila organom pregona. V skladu s sodbo prakso je tako bistven pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, da je kolizija med njimi neposredna; kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije določbe drugega odstavka 18. člena ZKP ne more uporabiti(3).

12V konkretnem primeru je ravnanje obsojenke (kaznivo dejanje ogrožanja varnosti oškodovanke opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje) na odprtem prostoru na javni cesti fotografiral oškodovankin sin. Fotografije je oškodovanka ob podaji kazenske ovadbe zoper obsojenko izročila policiji. Sodišče je v dokaznem postopku fotografije vpogledalo in se na njih pri presoji obsojenkinega ravnanja v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi oprlo. Sodišči sta ugotovili, da je obsojenka vedela, da je oškodovankin sin fotografira, saj je bila obrnjena neposredno proti aparatu, čeprav ta okoliščina, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno opozarja zagovornik, ne dopušča zaključka, da je obsojenka v fotografiranje privolila. Fotografije, ki so ob tem nastale, so ohranile posneto ravnanje obsojenke in omogočile sodišču izvedbo dokaza z vpogledom v fotografije, s tem pa oceno obsojenkinega ravnanja na škodo oškodovanke. Takšno fotografiranje obsojenke in posredovanje fotografij organom pregona zaradi kazenskega pregona obsojenke pomeni poseg v obsojenkino pravico do zasebnosti oziroma do lastne podobe iz 35. člena Ustave, ki upravičencu predvsem daje možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slik, oziroma posnetkov na katerih je posnet. Vendar pa je bil poseg v obsojenkino pravico do zasebnosti v konkretnem primeru dopusten, pri čemer ni pomembno, kdo je fotografije posnel (oškodovanec ali tretja oseba). Posnetki oziroma fotografije, ki jih je sodišče upoštevalo kot dokaz, so namreč nastali v trenutku obsojenkinega izvrševanja kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, v konkretnem primeru torej pri obrambi oškodovankine pravice do osebne varnosti, to je pravice, ki jo vsakomur zagotavlja Ustava v 34. členu. Pravica do osebne varnosti oškodovanke pa ima v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenke do lastne podobe, v katero je bilo s fotografiranjem obsojenke v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja in z izvedbo dokaza z vpogledom v fotografije poseženo.

13Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovljenega dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95.člena ZKP. Ker obsojenkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka ter premoženjskega stanja obsojenke skladno s tarifo.

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišče RS U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014.