VDSS sodba Pdp 1631/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna za obdobje 2008 do vključno julij 2013 plačati zneske navedene v I. točki izreka sodbe, od teh zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 36,94 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi; od bruto zneska 783,66 EUR (letni dopust za leto 2013) obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila; plačati znesek 67,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto plače za mesece marec 2013, april 2013, maj 2013, junij 2013 in julij 2013 obračunati in plačati prispevke ter tožniku izplačati neto zneske in povrniti stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo v zneskih kot so navedeni v III. točki izreka sodbe, višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od bruto zneska 1.284,69 EUR (odškodnina za čas odpovednega roka) obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke v višini 8.890,00 EUR (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.223,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo.

2Zoper I., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (smiselno zoper ugodilni del sodbe, saj zoper zavrnilni del tožena stranka nima pravnega interesa) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da pritožbi ugodi in odloči v izpodbijanem delu sodbe tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede izplačila dodatka za delovno dobo sledilo samo navedbam tožnika, ni pa sledilo navedbam tožene stranke glede temelja za izplačilo dodatka za delovno dobo in ni upoštevalo izpovedi priče A.A. in direktorja tožene stranke, pri čem pa ni obrazložilo zakaj ne verjame njunima izpovedbama. Tožnik in tožena stranka sta se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da je dodatek za delovno dobo upoštevan v bruto znesku plače, kar pomeni, da je upoštevan v tistem znesku, ki ga je tožnik prejemal pod postavko „učinek oziroma stimulacija“. Tožnik je pod postavko učinek (oziroma stimulacija) na plačilni listi, dobil izplačan znesek 155,87 EUR, kar je znašalo 20 % od osnove bruto plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, torej od zneska 779,25 EUR. Tožniku se je način obračunavanja dodatka za delovno dobo vse do 1. 8. 2013 ni zdel sporen, kar je potrdila tudi priča A.A. in šele kasneje se je tožnik začel pritoževati. Priča A.A. še je izpovedala, da je bilo redno delo določeno kot nek fiksen znesek glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko je učinek pomenil nek dodatek, ki pa ni bil nikoli izplačan, temveč je stranka pod stimulacijo obračunavala dodatek za delovno dobo. Pri toženi stranki je bil sistem obračunavanja uspešnosti za vse delavce enak in zato ni razumljivo, zakaj sodišče ne verjame direktorju tožene stranke. Sodišče je tudi prezrlo, da je priča B.B. izpovedal, da se je njegovo ocenjevanje stimulacije prikazalo kot učinek, ki pa ni bil vedno isti in je variiral, kar pomeni, da pri tožniku v času bolniškega staleža navedenega učinka ni bilo, tožnik pa je vseeno prejemal stimulacijo v višini 155,87 EUR tudi v času bolniškega staleža in do tega se sodišče ni opredelilo. Prav tako je sodišče pri presoji višine dodatka za delovno dobo nepravilno upoštevalo odstotek, ki bi tožniku pripadal glede na 0,5 % osnovne bruto plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, saj je navedlo, da bi bil v letu 2008 tožnik upravičen do 17 % dodatka za delovno dobo, medtem ko iz plačilnih list izhaja, da je dodatek za delovno dobo znašal 16,50 % v letu 2008. Tožena stranka tudi meni, da je napačen izračun sodišča glede dodatka od osnovne bruto plače 779,25 EUR ter odstotka v letu 2009 v višini 17,50 %. Sodišče bi moralo ugotoviti in upoštevati, da tožnik v času bolniškega staleža ni imel pravice do izplačila stimulacije. Nepravilno pa je sodišče tudi upoštevalo plačo v znesku 935,85 EUR, čeprav je bila osnovna bruto plača dogovorjena v pogodbi 779,25 EUR. Od navedenega zneska bi moralo sodišče tudi upoštevati izplačilo plače v vtoževanem obdobju. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno izračunalo odškodnino glede na povprečno plačo tožnika v obdobju april do junij 2013, ob upoštevanju dodatka za delovno dobo. Po mnenju tožene stranke je izračun napačen, kar je opozorila tožena stranka že v odgovoru na tožbo. Zakon namreč določa odškodnino za čas neizkoriščenega odpovednega roka, ki bi pri tožniku znašal 34 dni, kar pomeni, da bi v navedenem obdobju tožnik imel pravico le do osnovne bruto plače z dodatkom za delovno dobo. V kolikor bi šteli osnovno bruto plačo 779,25 EUR in dodatek za delovno dobo v višini 151,95 EUR, bi tako znašala bruto plača tožnika za povprečno 176 ur 931,20 EUR. Sicer pa tožena stranka vztraja, da je tožnik zamudil objektivni rok za podajo izredne odpovedi in zato ni upravičen do odškodnine in do odpravnine. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je njen pobotni ugovor zavrnilo. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je izpovedal, da tožena stranka ni ugotavljala učinkovitosti delavca oziroma učinkovitosti projekta ter da je vsak delavec dobil skupaj s plačo fiksen znesek, kar pa ni bilo plačilo za uspešnost. Priča B.B. je potrdil, da je delavce ocenjeval po uspešnosti na podlagi točkovnega lista, ki ga je prejel od tožene stranke in tako presojal učinkovitost vseh zaposlenih, tudi tožnika, vendar nadaljnjih ugotovitev, ali je posamezen delavec prejel učinek oziroma stimulacije izplačano in v kakšni višini, pa ni imel. Iz plačilnih list je razvidno, da je bil v vtoževanem obdobju tožnik na bolniškem staležu in na dopustu, kar pomeni, da najmanj v tem obdobju ni bil upravičen do učinka ali stimulacije v višini 20 %, kot je bilo to mesečno navedeno na plačilnih listih. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi sprejelo pravilno materialno pravno odločitev.

5Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo predvsem izpoved tožnika, ni pa upoštevalo izpovedi priče A.A. in direktorja tožene stranke in pri tem ni pojasnilo, zakaj meni, da njuni izpovedi nista verodostojni. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2008, ki se je nanašala na celotno vtoževano obdobje in ki je tudi določala, da se uporablja Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti (Kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 1/05 in naslednji). Zato je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na 126. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) in 20. ter 38. člen kolektivne pogodbe. Na podlagi obračunskih listov tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku v celotnem vtoževanem obdobju obračunana plača v znesku 779,25 EUR, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi ter plača iz naslova „učinek“, od vključno oktobra 2008 do vključno decembra 2011 oziroma januar 2012 pa stimulacija, ki je bila tožniku obračunana v višini 155,87 EUR oziroma v višini 20 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, da mu tožena stranka dodatka za delovno dobo ni izplačala in je pri tem obrazložilo, da direktor tožene stranke ni znal pojasniti, kaj je tožena stranka izplačevala pod postavko učinek oziroma stimulacija ter tudi za dodatek za delovno dobo je izpovedal le, da domneva, da je tožena stranka delavcem plačala vse dodatke po zakonu.

6Dokazno breme, da je tožena stranka tožniku pravilno izplačala plačo in dodatek za delovno dobo na podlagi zakona ter kolektivne pogodbe, je na toženi stranki, zato ne zadošča, da je direktor tožene stranke le domneval, da so delavci dobili izplačane dodatke po zakonu in kolektivni pogodbi. Na podlagi 45. člena kolektivne pogodbe bi tožena stranka morala v obračunu plače ločeno prikazati osnovno plačo, dodatke po posameznih vrstah in tudi ločeno plačo iz naslova delovne uspešnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za delovno dobo, je pravilen, saj niti A.A. niti B.B. nista izrecno povedala, da je delodajalec vsem delavcem izplačeval dodatek za delovno dobo tako, da ga je na plačilni listi prikazal kot „stimulacijo oziroma delovno uspešnost“. Priča B.B. je izpovedal, da je ocenjeval delavce na posebnih obrazcih tožene stranke, po posameznih kriterijih, ki so tipični za ocenjevanje delovne uspešnosti (15. odstavek 38. člena kolektivne pogodbe).

7Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku dosodilo dodatek za delovno dobo za vtoževano obdobje, od (oktobra 2008 do julija 2013), pravilna. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi izračunalo, da je dodatek za 33 let skupne delovne dobe tožnika v letu 2008 znašal 17 %, v letu 2009 17,5 %, v letu 2010 18 %, v letu 2011 18,5 %, v letu 2012 19 % in v letu 2013 19,5 % in glede na to višino dodatka tudi pravilno izračunalo mesečne zneske iz naslova dodatka za delovno dobo.

8Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je dodatek za delovno dobo tožniku dejansko že bil izplačan, ker naj bi bilo iz plačilnih list razvidno, da je bil v takšni višini izplačan pod postavko „učinek ali stimulacija“ in bi z odločitvijo sodišča prve stopnje tožnik prejel dodatek izplačan dvakrat. Tožena stranka ni dokazala, da tožnik ni bil upravičen do plačila iz naslova stimulacije oziroma uspešnosti, saj je priča B.B. izpovedal, da je delavce mesečno ocenjeval na obrazcih, na katerih je tožena stranka pripravila kriterije za posamezne ocenitve. Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba pa določata, da je plača sestavljena tudi iz dela plače za delovno uspešnost, zato je bila tožena stranka dolžna zneske iz naslova delovne uspešnosti tudi plačati. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo.

9Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 29. 7. 2013 zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in je zato na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pridobil pravico do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, ki je med strankama nesporno trajal 34 dni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (april 2013 do junij 2013), skupaj z dodatkom za delovno dobo, znašala 1.087,05 EUR bruto in pri tem pravilno izračunalo, da odškodnina za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka znaša 1.284,69 EUR.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka na podlagi 154. in 155. člena ZPP in sicer, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela.