VSK sodba Cpg 165/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.461,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 2.753,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2012 dalje (I. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti 2.432,6 kosov oziroma metrov opažne opreme po vrsti in količini, kot izhaja iz razpredelnice, in da ji je dolžna izročiti „celotno količino opažne opreme, ki se nahaja na objektu S.“, ter da v primeru, če te stvari niso najdene, plača tožeči stranki protivrednost v višini 67.673,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (II. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 3.860,54 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe za znesek 125.790,89 EUR s pripadki postopek ustavilo (sklep iz III. točke izreka.)

Zoper II. in IV. točko izreka sodbe (zoper zavrnitev izločitvenih pravic in plačila odškodnine ter zoper pravdne stroške) je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da je neupravičeno zavrnilo njeno pripravljalno vlogo z dne 9.1.2015 in v njej predlagane dokaze. Ko je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da ima vsaka stranka 15 dni za pripravo odgovora na vlogo nasprotne stranke, ni podučilo strank o „preteči posledici“, če bosta vlogi vložili po preteku roka (286.a člen ZPP). Nekajdnevna zamuda tožeče stranke z vložitvijo vloge ni vplivala tako, da bi se zaradi tega zavleklo reševanje spora. Na naroku 14.1.2015 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se izvedejo dokazi z vpogledom listin od A1 - A81 in B2 - B16, pri čemer ni mogoče ugotoviti, kateri dokazi so bili dejansko izvedeni. Za druge dokaze je navedlo, da se od list. št. A82 - A 311 kot prepozni zavrnejo, ostali pa kot nepotrebni zavržejo. Tožnik ne more ugotoviti, katere dokazne listine je sodišče vpisalo pod določene številke, zato mu ni znano, katere dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrglo. Sodbe se v tem delu ne more preizkusiti. Za tiste dokaze, ki naj bi bili prepozno predloženi, a še bolj natančno in objektivno raziskujejo dejansko stanje, sodišče ne pojasni, ali naj bi vplivali na podaljšanje postopka in zakaj. Ta bistvena kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Priznanje denarne terjatve (kar izhaja iz listin) iz naslova neplačanih najemnin za opažno opremo tožeče stranke, pomeni po mnenju pritožnika tudi priznanje, da ima toženec v posesti te stvari. Do enakega zaključka se pride tudi ob toženčevi potrditvi prijave tožnikove terjatve v delu, ki se nanaša na denarno protivrednost sporne opažne opreme. Razumljiv zaključek bi bil, da bi toženec, ko je prerekal izločitveni zahtevek tožnika, prerekal tudi terjatev na denarno vrednost sporne opreme, ker naj je ne bi imel v posesti. Nasprotno pa je prerekal izločitveni zahtevek glede opreme in priznal denarno protivrednost zanjo. To pomeni, da je imel toženec v posesti sporno opremo tudi na dan 21.6.2012, kar je celo sam navajal v svojih pismih, ki jih je pošiljal tožniku po 21.6.2012, vendar da je ne bo izročil tožniku do pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev. V zvezi s temi okoliščinami je neprimerno, da sodišče naloži sorazmerno veliko breme tožniku pri dokazovanju posestnega stanja. Če je toženec priznal terjatev za najemnine prav do zadnjega dne pred začetkom stečaja, pomeni, da je imel sporno opremo takrat tudi v posesti. Posestno stanje se ni moglo spremeniti praktično v nekaj urah. Tožnik je kmalu po začetku stečaja tožencu posredoval specifikacijo opažne opreme, kateri je nikoli ni prerekal, niti ne mesečnih odškodninskih zahtevkov.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Poudarila je, da bi tožeča stranka lahko v pripravljalni vlogi, ki jo je podala po 15-dnevnem roku, le odgovorila na navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo, in v njej novih navedb in novih dokazov tudi ne bi smela podati. Poleg tega pa bi šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pritožba ni konkretizirala, v čem in kakšen naj bi bil vpliv očitane procesne kršitve na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. V zvezi z očitkom nepravilne uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja pa je po mnenju tožene stranke pritožba povsem neutemeljena, zato je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je dokazni sklep, s katerim je odločalo o tem, katere dokaze bo izvedlo, sprejelo na naroku, na katerem je bil prisoten tudi zastopnik tožeče stranke. Slednji bi moral, če je ocenil, da je pri sprejetju takšnega sklepa sodišče zagrešilo kakšno kršitev postopka(1), le-to takoj grajati, česar pa ni storil. V pritožbi pa tudi ni navedel, zakaj brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljavljati kršitve že takoj po objavi dokaznega sklepa (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zato s pritožbenim uveljavljanjem te kršitve ne more uspeti, saj ne more biti utemeljen tudi očitek, da se zaradi takšnega dokaznega sklepa sodba ne bi mogla preizkusiti. Pritožba namreč ni navedla ničesar o tem, da bi neobravnavanje nekaterih dokazov vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, katerih in na kakšen način.

Pritrditi pa je pritožbi v delu, kjer graja postopanje sodišča, ki pravdni stranki ob sprejetju sklepa, s katerim jima je dodelilo dodatni 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke, ni podučilo o posledicah, če vlog ne bosta predložili v postavljenem roku. V skladu šestim odstavkom 286.a člena ZPP bi moralo sodišče v svojem pozivu oziroma dovolitvi, da pravdni stranki v 15-ih dneh odgovorita na pripravljalno vlogo nasprotne stranke (katero sta predložili na prvem naroku za glavno obravnavo) stranki tudi opozoriti na posledice zamude, to je, da se navedbe in dokazne listine, ki bodo posredovane po postavljenem roku, ne bodo upoštevale(2). Vendar, kot je tožena stranka pravilno opozorila v svojem odgovoru na pritožbo, je v obravnavanem primeru kršitev prvostopenjskega sodišča mogoče opredeliti le kot relativno kršitev določbe pravdnega postopka, za katero bi morala tožeča stranka v pritožbi določno navesti, kako je ta kršitev vplivala na odločitev v izpodbijani sodbi. Šele, če bi tožeča stranka v pritožbi določno navedla, katera dejstva je v sporni pripravljalni vlogi navedla, in kako bi ta dejstva lahka pripeljala do drugačne odločitve v zadevi, oziroma katere dokaze je tej pripravljalni vlogi priložila, s katerimi bi izkazala svoj zahtevek, bi takšna kršitev prerasla v bistveno kršitev, zaradi katere bi bilo potrebno pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati tudi navedbe oziroma dokaze iz sporne pripravljalne vloge. Pritožnik samo z navedbo, da „ravno dokazi predloženi zadnji vsebinski vlogi tožnika še bolj natančno in objektivno razjasnjujejo dejansko stanje“, pogoju za uspešno izpodbijanje odločitve ni zadostil.

Izločitvena pravica je v skladu s 1. točko prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pravica lastnika premične stvari, da od insolventnega dolžnika zahteva, da mu izroči stvari, ki so v posesti insolventnega dolžnika. Zato je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka imela na dan začetka njenega stečajnega postopka (21.6.2012) v posesti tiste elemente opažne opreme, za katere je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico Po presoji pritožbenega sodišče je napačno materialnopravno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka že s tem, ko je (v stečajnem postopku) priznala terjatev tožeče stranke iz naslova najemnine za opažne elemente, priznala tudi dejstvo, da ima te opažne elemente v posesti. To zagotovo kaže na to, da je tožena stranka ob začetku stečaja ugotovila, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zakupna pogodba, in da zakupnine iz tega pogodbenega razmerja tožeči stranki še niso bile plačane. Ni pa mogoče na podlagi tega z gotovostjo zaključiti, da je te premične stvari tožena stranka ob začetku stečaja imela (še vedno) tudi v posesti. To dejstvo bi morala tožeča stranka dokazati ni ne zgolj zatrjevati na podlagi svojih sklepanj. Iz nadaljnje okoliščine, ki jo pritožba prav tako izpostavlja, da je toženec v stečajnem postopku priznal terjatev iz naslova denarne protivrednosti te iste opreme, pa bi lahko izhajal celo drugačen zaključek, kot ga zatrjuje pritožba, in sicer da te opreme nima več v posesti, in da zato priznava tožeči stranki nadomestno (denarno) izpolnitev. Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na „pisanja“, ki jih je štel za izraženo priznanje tožene stranke, da ima stvari v posesti, saj v pritožbi ni določno navedel, iz katere listine naj bi takšna dejstva izhajala, predvsem pa, da bi se ta dejstva nanašala prav na opremo, ki je predmet te pravde(3).

Tožeča stranka torej ni izkazala, da je tožena stranka imela ob začetku stečajnega postopka v posesti opažne elemente, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo izločitveno pravico, povsem pravilna. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka, v zvezi s čemer pritožba posebnih razlogov za izpodbijanje tega dela zahtevka tudi ni podala, pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi lahko tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom uspela le, če bi dokazala, da je bila oprema tožeče stranke ob začetku stečajnega postopka v posesti pri toženi stranki, in da je do izgube oziroma uničenja te opreme prišlo zaradi ravnanja tožene stranke; če bi se ji torej dokazala kakšna kršitev pogodbene obveznosti oziroma nezakonito ravnanje. Tožeča stranka, ki je zgolj sklepala, da je tožena stranka imela v posesti opažne elemente, določnih navedb v zvezi s protipravnostjo, kot odškodninsko predpostavko, tudi ni podala.

Na podlagi gornjih ugotovitev, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse za odločitev relevantne pritožbene navedbe, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pritožbenega postopka, katere je (od vrednosti spora v pritožbenem postopku 67.673,71 EUR) odmerilo na 1.461,07 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za. nagrado (po tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT) in pavšalne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve (po tarifni št. 6002), oboje povečano za 22% DDV (po tarifni štev. 6007). Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov, bo toženi stranki po poteku 15-dnevnega roka dolgovala še zakonite zamudne obresti.

----

op. št. 1: Najverjetneje očitka sploh ni mogoče uvrstiti med postopkovne kršitve, ampak gre zgolj za nejasnost, katero bi tožeča stranka na naroku lahko ob ustrezni intervenciji razjasnila (ali pa kasneje sama z vpogledom v sodni spis)

op. št. 2: in ne, da se zavrnejo kot prepozne, kot je prvostopenjsko sodišče napačno zapisalo v razlogih sodbe

op. št. 3: in ne na preostalo opremo, za katero iz spisovnih podatkov izhaja, da je zanjo tožena stranka priznala izločitveno pravico