UPRS sklep I U 819/2015

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik je dne 8. 6. 2015 vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave, s katero mu je bil od davčne osnove 226 002,60 EUR odmerjen in naložen v plačilo davek na dediščine in darila v znesku 50 400,78 EUR. V tožbi uveljavlja nepravilnost oziroma nezakonitost izpodbijane odločbe ter predlaga njeno odpravo.

Obenem zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zahtevi navaja, da je Finančna uprava za izvršitev naložene obveznosti s sklepom z dne 12. 5. 2015 začela davčno izvršbo na tožnikove denarne prejemke. S tem je poseženo na edini vir tožnikovih dohodkov, zato mu nastaja težko popravljiva škoda, ki je v ogrožanju njegovega preživljanja in preživljanja njegove družine. Tožnik s svojo plačo preživlja še svojo partnerko in svoja dva otroka. Ker prejema minimalno plačo, mu v skladu s pravili davčne izvršbe ostane mesečno na razpolago le znesek v višini 70% minimalne plače, kar ne zadostuje za pokritje minimalnih potreb tožnikove družine. Tožnik nima prihrankov, tožnikova partnerka pa ne prispeva ničesar za preživljanje tožnikovih otrok, kar bo lahko tožnik pojasnil na zaslišanju. Glede na visok znesek naloženega davka in višino tožnikove plače bo z izvrševanjem izpodbijanega akta preživljanje tožnikove družine ogroženo zelo dolgo obdobje. Likvidnega premoženja za poplačilo davčne obveznosti pa tožnik nima. Nepremičnin, ki jih je pridobil z dedovanjem, ne more prodati čez noč, ker ne najde kupca. Prodajo ovira tudi dejstvo, da je tožnik zgolj njihov solastnik. Predlog za začasen odlog plačila davka pa je Finančna uprava z odločbo z dne 8. 5. 2015 zavrnila, in to neupravičeno, saj je identičnemu predlogu tožnikove sestre z odločbo z dne 9. 5. 2015 ugodila. Že v predlogu za odlog plačila davka je tožnik predlagal zavarovanje davčne obveznosti z vpisom hipoteke na solastni delež podedovane nepremičnine. To je pripravljen v zavarovanje svoje obveznosti storiti še danes. Z začasnim zadržanjem pa po drugi strani javna korist ne bi bila prizadeta, oziroma bi bila prizadetost javne koristi manjša, kot je škoda, ki nastaja tožniku in njegovi družini zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

Zahteva ni utemeljena.

Po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Pač pa po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda. Pogoj za odložitev izvršitve je torej škoda, ki grozi tožniku zaradi izvršitve izpodbijanega akta, in ki bi bila v primeru, če tožnik s tožbo uspe, težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo izpodbijani akt zasleduje. Pri odločanju o začasni odredbi mora namreč sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost nasprotnih strank in prizadetost javne koristi.

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čimprej izterja, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Prvenstveni namen začasne odredbe je torej v tem, da se prepreči škoda, ki bi bila ob morebitnem uspehu s tožbo težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Glede na opisano zakonsko ureditev in ustaljeno sodno prakso mora tožnik težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj do stopnje verjetnosti tudi izkazati.

V konkretnem primeru se z izpodbijano odločno tožniku nalaga denarna obveznost. V primeru uspeha s tožbo bi imel tožnik v skladu z določbami ZDavP-2 pravico do vračila plačanega zneska, kar pomeni, da škoda, nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe kot takšna ni težko popravljiva. Tudi prisilna izterjava z odločbo naloženih obveznosti sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Predvsem pa tožnik nedvomno razpolaga z nepremičninami, ki jih je podedoval in ki so večje vrednosti. Okoliščina, da je njihov solastnik, prodaje in drugih oblik razpolaganja z nepremičninami (ki so podlaga za pridobivanje likvidnih sredstev) ne preprečuje. Ostale okoliščine, ki jih navaja v zahtevi, tako tiste, ki se nanašajo na njegovo siceršnje (slabo) finančno in premoženjsko stanje ter na posledice izvrševanja izpodbijane odločbe (kot težko popravljive), pa tožnik samo zatrjuje in z ničemer ne izkaže, čeprav jih je z ozirom na citirane zakonske določbe in ustaljeno sodno prakso dolžan konkretno navesti in podkrepiti z dokazi. Zgolj na podlagi trditev, ki niso podprte z nobenim dokazom, pa sodišče ni moglo šteti, da je zatrjevana škoda (ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine) verjetno izkazana in še manj, da je težko popravljiva.

Ker po povedanem zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče odločilo tako, ko sledi iz izreka.