VSRS Sodba I Ips 13873/2012-126

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 13873/2012 z dne 17. 4. 2014 obsojenca spoznalo za krivega izvršitve 27 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsa izvršena kazniva dejanja v skladu s 53. členom KZ-1 določilo enotno kazen dveh let zapora, s preizkusno dobo petih let in posebnim pogojem v smislu tretjega odstavka 190. člena KZ-1, da mora omogočiti uresničitev veljavne izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 13873/2012 z dne 13. 11. 2014 zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenca, ugodilo pa je pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se v pogojni obsodbi določena kazen dve leti zapora izreče, v izreku sodbe navedeni posebni pogoj pa ne določi. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3Zoper navedeno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi zatrjevanih kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1., 2. in 4. točko 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, podrejeno, glede sodbe sodišča druge stopnje pa tudi zaradi razloga drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Zagovornik obsojenca je znotraj tri mesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vložil njeno dopolnitev, zato je Vrhovno sodišče obravnavalo tudi razloge, navedene v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 20. 4. 2015 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinja v delu, v katerem zagovornik navaja, da bi bilo vsa ravnanja obsojenca opredeliti kot eno kaznivo dejanje in v tem delu predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenca spozna za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 in mu izreče primerno kazen. V preostalem delu vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Vrhovna državna tožilka se ne strinja, da sodišči prve in druge stopnje naj ne bi ovrednotili in pri presoji protipravnosti upoštevali največje koristi otroka.

5Zagovornik obsojenca se je izjavil o odgovoru vrhovne državne tožilke, pri čemer se je v celoti strinjal z vrhovno državno tožilko, da bi ravnanje obsojenca bilo treba opredeliti kvečjemu kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1. V ostalem delu se zagovornik ni strinjal z navedbami vrhovne državne tožilke, pri čemer je ponovil razloge, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti in njeni dopolnitvi.

B-I.

6Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1, ker naj ne bi bila podana protipravnost kot bistveni element očitanega kaznivega dejanja, zato naj očitano kaznivo dejanje naj ne bi bilo storjeno. Sodišči prve in druge stopnje naj bi zgolj formalistično izhajali iz ugotovitve, da obsojenec ni spoštoval sodne odločbe (sklepa o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 285/2011 z dne 5. 11. 2011), pri čemer pa naj sodišči ne bi upoštevali 54. člena Ustave RS, saj naj bi obsojenec ravnal izključno v korist svojega otroka. Zagovornik navaja da naj protipravnosti ne bi bilo mogoče predpostavljati že in zgolj na podlagi obstoja pravnomočne sodne odločbe, ampak bi glede na določbo 56. člena Ustave RS bilo treba varovati in zagotoviti največjo otrokovo korist, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-383/11-23 z dne 18. 9. 2013.Otrokovo korist, ki naj bi narekovala nespoštovanje sodne odločbe, zagovornik utemeljuje s sklicevanjem na naslednje zatrjevane okoliščine: pred oktobrom 2011 naj ne bi bilo pogostih stikov med mladoletnim V. M. in starimi starši; v nasprotju z otrokovo koristjo bi naj bilo nasilno vzpostavljanje stika samo zaradi obstoja pravnomočne sodne odločbe ob pomanjkanju osebne navezanosti; zaslišana priča dr. R. O., obsojenčev psihiater, bi naj potrdil, da je bil obsojeni prepričan, da ravna v korist otroka, pri čemer bi naj priča tudi osebno menila, da je glede na poznavanje osebnih lastnosti obeh oškodovancev obsojenčeva skrb za otroka upravičena.

7Ustavno sodišče je v odločbi Up-383/11-23 z dne 18. 9. 2013 v zvezi s kaznivim dejanjem odvzema mladoletne osebe sicer res izpostavilo, da je treba upoštevati otrokovo največjo korist, pri čemer se predpostavlja, dokler se ne izkaže drugače, da pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno o dodelitvi mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo razvezanim nekdanjim zakoncem, temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka (18. točka odločbe). Starši morajo zato ravnati v skladu s pravnomočnimi sodnimi odločbami, saj imajo ob spremenjenih okoliščinah na voljo ustrezna pravna sredstva. Le v izjemnih okoliščinah posameznega primera bi utegnilo priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe biti v nasprotju z načelom največje koristi otroka (20. točka odločbe).

8Zagovornik nima prav, da morajo sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem odvzema mladoletne osebe po 190. členu KZ-1 vselej posebej ugotavljati največjo korist otroka, kljub temu da je storilec ravnal v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo, s katero so določeni stiki z otrokom. Kot je poudarilo Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi, se predpostavlja, dokler se ne izkaže drugače, da pravnomočna sodna odločba temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka. Kadar ni okoliščin, ki bi nakazovale, da je pravnomočna sodna odločba v nasprotju z največjimi koristmi otroka, sodišča protipravnost odvzema mladoletne osebe lahko v zadostni meri utemeljijo s sklicevanjem, da je ravnanje v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo. Največjo korist otroka morajo sodišča ugotavljati samo v primerih, kjer se utemeljeno postavlja vprašanje obstoja izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o dodelitvi mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo oziroma o določitvi stikov v nasprotju z njegovo največjo koristjo. Pri tem morajo sodišča glede opredelitve največje koristi otroka upoštevati okoliščine konkretnega primera.

9V obravnavani zadevi sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z vprašanjem največje koristi otroka, pri čemer sta ugotovili, da obsojenčevega nespoštovanja sodne odločbe ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na zagotavljanje največje koristi otroka, zaradi česar ne more biti izključena protipravnost njegovega ravnanja. Svoji stališči v zvezi s tem vprašanjem sta obe sodišči tudi ustrezno in zadostno obrazložili, in sicer sodišče prve stopnje v 16., 18., 20. in 21. točki obrazložitve svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa v 11. točki obrazložitve svoje sodbe. Če se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

B-II.

10Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki bi naj bila podana s tem, da je sodišče prve stopnje štelo, da je obsojenec izvršil 27 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe ter mu je določilo kazen za vsako posamezno dejanje in mu nato izreklo enotno kazen po pravilih o steku. Po mnenju zagovornika gre pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po 190. členu KZ-1 za trajajoče kaznivo dejanje, saj je v v zakonu uporabljena nedovršna oblika (onemogoča), zato bi bilo ravnanje obsojenca treba opredeliti kot eno trajajoče kaznivo dejanje in ne kot sedemindvajset posameznih kaznivih dejanj.

11V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti se vrhovna državna tožilka sicer ni strinjala, da gre pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe za trajajoče kaznivo dejanje, se pa je strinjala, da je ravnanje obsojenca zaradi homogenosti posameznih ravnanj, enotnosti volje storilca in kršitve iste pravne dobrine treba obravnavati kot del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje, pri čemer ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje obsega protipravnosti.

12Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, lahko več ravnanj tvori samo eno kaznivo dejanje, čeprav so zakonski znaki kaznivega dejanja večkrat izpolnjeni, če so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Iz ravnanj storilca mora izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013). Vendar v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj obsojenec na to kršitev kazenskega zakona ni opozoril že v pritožbi. Zato ni podan pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 1313/2014 z dne 14. 5. 2015, je treba kršitev v smislu petega odstavka 420. člena ZKP uveljavljati po vsebini že v pritožbi, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, ampak jih je treba konkretizirati in ustrezno obrazložiti. Zato ne drži trditev zagovornikov iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP izpolnjen, ker je zagovornica obsojenca v pritožbi uveljavljala tudi pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Za izpolnjenost pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP namreč ne zadostuje zgolj nominalno sklicevanje na kršitev, temveč je treba kršitev predvsem vsebinsko utemeljiti, česar pa zagovornica obsojenca v pritožbi glede pravilnosti pravne kvalifikacije dejanja ni storila.

13Zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena KZ-1, ker naj bi bil izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in naj bi nasprotoval samemu sebi (glede datumov izvršitve posameznih ravnanj in skupnega števila izvršenih ravnanj). Tudi glede tega razloga ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj ga obsojenčeva zagovornica v pritožbi ni uveljavljala.

14Zagovornik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, ko naj ne bi v nasprotju s 383. členom ZKP po uradni dolžnosti upoštevalo kršitve kazenskega zakona (pravilna kvalifikacija obsojenčevih ravnanj kot eno in ne sedemindvajset kaznivih dejanj) in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (nerazumljivost in protislovnost izreka).

15Res je sicer, da mora sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP določene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki so bile storjene v škodo obdolženca, upoštevati po uradni dolžnosti. Vendar kršitve (materialne ali procesne), ki jih je sodišče druge stopnje morebiti spregledalo, zato ne izgubijo svoje pravne samostojnosti niti ne postanejo nove (relativno bistvene) kršitve določb kazenskega postopka. V skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP je treba na kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozoriti že v pritožbi. Vložnik zahteve se temu pogoju ne more izogniti s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 383. člena ZKP in na dolžnost pritožbenega sodišča, da bi te kršitve moralo ugotavljati tudi po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 27439/2012 poudarilo, da okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo določb postopka in da kazenski zakon ni bil prekršen v škodo obdolženca (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ne dopušča sklepanja, da je bila pritožba glede na morebitne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vsebinsko izčrpana. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Ahmet Sadik proti Grčiji (33. točka sodbe št. 18877/91 z dne 15. 11. 1996) poudarilo, da morebitna dolžnost organa, da ugotavlja kršitve po uradni dolžnosti, ne odvezuje pritožnika, da na kršitve sam vsebinsko opozori v smislu materialnega izčrpanja domačih pravnih sredstev (enako v sodbi ESČP Van Oosterwijck proti Belgiji št. 7654/76 z dne 6. 11. 1980, 39. točka).

B-III.

16Zagovornik se sklicuje na kršitev kazenskega zakona v smislu 2. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo obsojenca. V ravnanju obsojenca naj ne bi bila podana voljna sestavina direktnega naklepa, saj naj obsojenec ne bi želel storiti očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj zaščititi svojega mladoletnega otroka, kar naj bi potrdila tudi priča dr. R. O. Po zatrjevanju zagovornika naj bi glede tega bila podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj sodbi sodišč prve in druge stopnje ne bi vsebovali razlogov o izključitvi krivde oziroma naj bi bili ti nejasni in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi.

17Zagovornik napačno razlaga voljno sestavino direktnega naklepa, saj je ta podana, če je storilec hotel izvršiti svoje ravnanje in doseči prepovedano posledico. Pri voljni sestavini torej ne gre za vprašanje storilčevih motivov, torej posameznih razlogov, zaradi katerih je storilec hotel svoje ravnanje in nastanek prepovedane posledice, kot si to napačno razlaga zagovornik obsojenca. V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec ni hotel svojega dejanja in nastanka prepovedane posledice (onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe), temveč njegovo ravnanje pojasnjuje z zaščito mladoletnega otroka, kar predstavlja zgolj motiv obsojenčevega ravnanja in ne izključuje voljne sestavine direktnega naklepa. Zasledovanje največje otrokove koristi bi lahko pomenilo razlog izključitve protipravnosti ravnanja, kar pa v obravnavanemu primeru ni bilo ugotovljeno. Razlogi, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti že pojmovno ne morejo predstavljati razlogov, ki bi izključevali krivdo. Sodišči prve in druge stopnje bi se v obrazložitvah sodb do morebitnih razlogov o izključitvi krivde morali opredeliti samo, če bi se v postopku pojavila utemeljena verjetnost njihovega obstoja, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Zato absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot jo uveljavlja zagovornik, ni podana.

18Zagovornik uveljavlja kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem), ki bi naj bila podana s tem, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti glede nekaterih dejanj ovadbe zavrglo (in sicer ovadbo višje sodnice Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14. 10. 2011 ter ovadbe Policijske postaja Murska Sobota z dne 15. 11. 2011, 10. 12. 2011, 18. 1. 2012 in 13. 12. 2011), kasneje pa naj bi za ista kazniva dejanja vložilo obtožne predloge. Poleg tega, da ta zatrjevana kršitev ni bila uveljavljana v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP, obsojenčev zagovornik tudi napačno razlaga prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS in 10. člena ZKP. Učinek ne bis in idem se namreč ne navezuje na zavrženje ovadbe, razen kadar gre za zavrženje ovadbe v postopku poravnavanja (peti odstavek 161.a člena ZKP) in odloženega kazenskega pregona (četrti odstavek 162. člena ZKP).

19Po mnenju zagovornika je v obravnavani zadevi podana kršitev ustavno zagotovljene pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenke dr. T. P., ki bi lahko kot obsojenčeva psihiatrinja pojasnila, da obsojenčeva ravnanja niso bila zlonamerna. Obramba s predlaganim dokazom torej ni skušala dokazovati strokovnih vprašanj, temveč neobstoj zakonskega znaka zlonamernosti iz prvega odstavka 190. člena KZ-1. Vendar sodišče prve stopnje ni kršilo pravico do obrambe s tem, ko obdolženčeve psihiatrinje ni zaslišalo, temveč je v soglasju s strankama zgolj prebralo listino Psihiatrične ambulante T. P. z dne 10. 5. 2011. Iz navedenega sporočila je namreč izhajalo, da je psihiatrinja menila, da bi iz psihiatričnega stališča srečanja morala potekati v prisotnosti nevtralne osebe, ki bi vse opazovala (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V skladu z odločbo, glede katere se je obsojencu očitalo, da je zlonamerno onemogočal njeno uresničitev, so bili predvideni nadzorovani stiki med otrokom in oškodovancema v prostorih Kriznega centra za mlade v Murski Soboti pod nadzorom strokovnih delavcev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tudi z zaslišanjem priče T. P. ne bi bilo mogoče ovreči obsojenčeve zlonamernosti glede onemogočanja uresničevanja sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo (4. točka sodbe sodišča prve stopnje), prav tako pa se je obširno ukvarjalo z zakonskim znakom zlonamernega onemogočanja ter ga na podlagi vseh izvedenih dokazov tudi prepričljivo utemeljilo (17., 18., 19. točke sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da bi obsojenec v času bolezni, hospitalizacije ali druge zadržanosti lahko omogočal stike preko svojih ožjih družinskih članov (20. točka sodbe sodišča prve stopnje). Tudi sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo, da je imela spremenjena odločitev sodišča prve stopnje glede izvedbe predlaganega zaslišanja podlago v spremenjenih okoliščinah, saj je sodišče prve stopnje že z izvedenimi dokazi dejstva glede zlonamernosti zanesljivo ugotovilo (8. točka sodbe sodišča druge stopnje). Obsojencu v zvezi z zaslišanjem navedene priče ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče ustrezno obrazložilo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo.

20Zagovornik se sklicuje tudi na kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ki jo utemeljuje z navedbami, da bi naj zoper obsojenca ovadbo podala višja sodnica A. A., ki je sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti, da je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti od leta 2000 do 2004 zoper mater obsojenca, N. M., tekel zelo odmeven sodni postopek, da med oškodovancema in zaposlenimi na sodišču v Murski Soboti obstajajo zelo tesne povezave. Ponovno gre za razloge, ki niso bili uveljavljani v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP. Poleg tega razlogi, ki jih navaja obsojenčev zagovornik, že na prvi pogled tudi po vsebini niso takšni, da bi lahko zbudili dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščema prve in druge stopnje.

C.

21Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

22Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.