VSC sklep I Ip 611/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za določitev sodnih penalov in odločilo, da upnik sam trpi stroške postopka.

2Zoper takšen sklep se pravočasno pritožuje upnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Navaja, da bi dolžnica morala v skladu z izvršilnim naslovom omogočiti stike upnika z otrokom. Stiki niso bili izvedeni niti po začasni sodni poravnavi niti po odredbi sodišča niti ni bilo uspešno denarno kaznovanje dolžnice, stiki ne potekajo že od leta 2011, upnik že tri leta nima stikov z otrokom, otrok je bil v tem času izpisan iz vrtca, postal šoloobvezen, prišlo je do zamenjave šole, vse z namenom, da se stiki onemogočijo. Zoper upnika je dolžnica nadaljevala kazenski postopek, prav tako so bili tudi drugi pritiski na upnika, da se mu onemogoči stik z otrokom. Zalegla tudi ni dolžnici izrečena denarna kazen v višini 400,00 EUR, zato je bil prisiljen vložiti predlog za določitev sodnih penalov. Sodišče zaključi, da sodni penali narave denarne kazni ne smejo pridobiti in pride samo s seboj v nasprotje, ko zapiše “z izjemo tega, komu gre denar”. Namen sodnih penalov ali penali po ZIZ-u imajo enak učinek, in sicer prisiljenje dolžnika, da upnik pride do stikov z otrokom. Penali po ZIZ sploh ne bi bili ustrezni, kajti ti nehajo teči pri znesku 10.000 EUR. Že izrečena denarna kazen ni obrodila sadov. Sodišče je z drugimi besedami zapisalo, da bi sodni penali imeli naravo denarne kazni, česar ne sme biti. Istočasno pa je zapisalo, da je izjema samo v tem, komu gre denar. Predlog, ki ga je podal upnik, da se po dodelitvi dodatnega roka po neizvedenem stiku plačajo penali v višini 500 EUR, pri tem pa zgornjega limita ni, je samo dodatna garancija za to, da bodo stiki vzpostavljeni v interesu in koristi otroka. Dodaja, da obstajajo vse zakonske predpostavke, da bi sodišče izreklo sodne penale. Penali so instrument pritiska na dolžnika, da izvrši obveznost brez državne intervencije (pri otroku je to še posebej smiselno). Upnik torej ni zlorabljal nič, ampak je imel na izbiro, izbral pa je tisto pravno sredstvo, ki mu omogoča, da bi hitreje prišel do realizacije. Penali so torej instrument pritiska na dolžnika, da izvrši obveznost brez državne intervencije in ker ni vložil izvršbe, je to v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z namenom, ki je, imeti stike z otrokom. Ravno v tem primeru si sodišče napačno razlaga institut sodnih penalov, da bi prišlo do v nedogled trajajoče denarne obveznosti. Obveznost dolžnice je zagotoviti stike, ki pa jih ni zagotovila, kljub začasni odredbi in izrečeni denarni kazni niti po izdani končni odločbi. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog upnika za določitev sodnih penalov.

5Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da o naložitvi sodnih penalov dolžniku odloča sodišče na upnikovo zahtevo v izvršilnem postopku in se je pri tem sklicevalo na 212. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta zakonska določba namreč v prvem odstavku določa, da o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku, nato v drugem odstavku določa, da na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi, v tretjem odstavku, da plačilo sodnih penalov lahko zahteva upnik vse dotlej, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe iz prvega odstavka tega člena ter v četrtem odstavku še, da od dneva vložitve predloga za izvršbo upnik ni več upravičen do sodnih penalov. Sodišče prve stopnje je nadalje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo materialnopravno podlago, na katero je predlog oprl tudi upnik, in sicer določbo prvega odstavka 269. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če dolžnik pravočasno ne izpolni kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Tudi pravna teorija kot pravno podlago za naložitev sodnih penalov poleg določbe 212. člena ZIZ navaja tudi določbo 269. člena OZ.(1) Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno pojasnilo, da je namen sodnih penalov v tem, da dolžnika prisili k izpolnitvi nedenarne obveznosti brez posebnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve.

6Vendar pa je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi predloga predvsem utemeljeno in pravilno povzelo in poudarilo, kar ni pritožbeno sporno, da upnik v konkretni zadevi s predlogom za naložitev plačila sodnih penalov zahteva izpolnitev nedenarne obveznosti, ki zajema dolžničino tedensko ponavljajočo obveznost v obliki izvrševanja stikov upnika z mladoletnim otrokom in za primer neizpolnitve obveznosti v dodatno postavljenem roku zahteva plačilo sodnih penalov v višini 500,00 EUR za vsak neizvedeni stik.

7Izvršilni naslov, ki je podlaga obravnavanemu predlogu upnika, je odločba - sklep Okrožnega sodišča v Celju N 599/2012 z dne 1. 4. 2014 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 442/2014 z dne 24. 7. 2014) v delu, ki se nanaša na ureditev in določitev osebnih stikov med mladoletnim sinom strank in upnikom, ki se izvajajo na način, določen v izvršilnem naslovu, ki ga povzema tudi upnikov predlog, in sicer tako, da stiki med mladoletnim sinom in upnikom potekajo vsak četrtek od 14.00 do 15.00 ure, in sicer v prostorih CSD, v prisotnosti in pod nadzorom strokovnega delavca CSD, po možnosti (tudi) v prisotnosti kliničnega psihologa, pri čemer mati pripelje otroka v prostore CSD 15 minut pred pričetkom stika, to je ob 13.45 uri, in sicer v pisarno strokovnega delavca, ki ga določi CSD, nakar se od otroka poslovi, ga prepusti strokovnemu delavcu CSD in zapusti prostore CSD, kamor se ob 15.00 uri vrne po otroka, oče pa pride na stik v prostore CSD ob 14,00 uri, mati, ki sina pripelje na stik in ga po končanem stiku tudi odpelje iz prostorov CSD, pa se zavezuje sina ustrezno pripraviti na stik in si prizadevati za izvedbo stika, stiki pa potekajo brez prisotnosti matere.

8Gre torej za izvršilni naslov - sodno odločbo, ki ima posebno materialnopravno podlago v 106. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Gre za odločbo o izvrševanju stikov med mladoletnim otrokom in staršem, ki ni le dajatvene narave, ampak podobno kot odločba o varstvu in vzgoji otrok, tudi oblikovalne narave, izvršitev stika pa tudi ni odvisna izključno od ravnanja dolžnice. Zaradi potrebne stopnje varovanja otrokovih pravic pri izvrševanju odločb o varstvu in vzgoji otrok in glede osebnih stikov z otroki, je izvršba v tovrstnih zadevah in za izvršitev takšnih odločb posebej urejena v 20 a) poglavju ZIZ, in sicer v členih 238a do 238g. V določbah 238f. člena ZIZ je tako posebej urejena tudi izvršitev sodne odločbe o osebnih stikih, pri čemer je v prvem odstavku primarno določena izvršba z denarno kaznijo po določbah prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 226. člena ZIZ.

V prvem odstavku 238 f člena ZIZ je tako določeno, da se sodna odločba glede pravice do osebnih stikov z otrokom izvrši po določbah prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 226. člena tega zakona, nato v drugem odstavku, da v izjemnih in posebej utemeljenih primerih, ko je to nujno za zagotovitev varstva otrokovih koristi, izvršba na način, določen v prejšnjem odstavku, pa ni bila uspešna, sodišče dovoli opravo izvršbe tako, kot je določeno v 238.e členu tega zakona (op. z odvzemom in izročitvijo otroka), v tretjem odstavku je določeno, da se v postopku smiselno uporabljajo določbe 238.a, 238. b, 238.c člena tega zakona, v četrtem odstavku pa nadalje še, da če ob opravi izvršbe po drugem odstavku tega člena oseba, ki jo določi sodišče po drugem odstavku 238.e člena tega zakona ugotovi, da otrok nasprotuje stikom s staršem, ki je upravičen do stikov in če oceni, da izvršba z odvzemom in izročitvijo otroka ne bi bila v skladu z varstvom interesov otroka, lahko izvršitelj odstopi od oprave izvršilnega dejanja in o razlogih za to obvesti sodišče, ki opravlja izvršbo, v petem odstavku je še predpisano, da če sodišče ugotovi, da otrok nasprotuje stikom s s staršem, ki je upravičen do stikov in če oceni, da izvršba ne bi bila v skladu z varstvom interesov otroka, lahko na predlog osebe, ki jo je določilo sodišče po drugem odstavku 238. e člena tega zakona, centra za socialno delo ali osebe, proti kateri se opravlja izvršba, izvršbo odloži za čas največ treh mesecev in v zadnjem odstavku še, da sodišče na predlog centra za socialno delo ali osebe, proti kateri se opravlja izvršba, izvršbo odloži tudi v primeru, če je pred pristojnim organom sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih in če ugotovi, da bi oprava izvršbe bila v nasprotju z varstvom koristi otroka.

Glede na občutljivost izvršitve tovrstnih odločb so torej ob navedenem poleg načina izvršbe zakonsko določena tudi večja pooblastila za odlog izvršbe v primeru, če otrok stikom nasprotuje.

9Ob obrazloženem ter upoštevajoč naravo in vsebino obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, po presoji pritožbenega sodišča določba 269. člena OZ ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za dosego izpolnitve obveznosti.

Zaradi specialne ureditve izvrševanja odločb o osebnih stikih, takšna sodna odločba pa je kot izvršilni naslov tudi podlaga obravnavanega upnikovega predloga, tudi določba 212. člena ZIZ ne predstavlja ustrezne podlage za dosego izpolnitve obveznosti dolžnice v okviru s sodno odločbo urejenega in določenega načina izvrševanja osebnih stikov med upnikom in mladoletnim otrokom.

Z zakonsko posebej predpisanim in urejenim načinom izvrševanja tovrstnih sodnih odločb, s katerim so z večjimi pooblastili za odlog v primeru, če otrok stikom nasprotuje, varovane tudi otrokove pravice in koristi, pa je znotraj primarno predpisanega načina izvršbe z denarno kaznijo(2) dosežen enak namen prisilitve dolžnice k izpolnitvi v izvršilnem naslovu določene obveznosti glede izvrševanja osebnih stikov med mladoletnim otrokom in upnikom, ki ga zasleduje upnik s podanim predlogom in ga nenazadnje tudi poudarja v pritožbi, to pa je doseči izvrševanje sodno določenih stikov med upnikom in mladoletnim otrokom.

10V pritožbi navedenih okoliščin, da stiki ne potekajo že od leta 2011, da je bil otrok v tem času izpisan iz vrtca, postal šoloobvezen, da je prišlo do zamenjave šole, vse z namenom, da se stiki onemogočijo, glede prevzema kazenskega postopka ter o neuspešnem denarnem kaznovanju dolžnice, upnik v predlogu ni navedel. S temi navedbami torej upnik pritožbeno nedopustno širi in dodatno utemeljuje predlog za naložitev sodnih penalov, saj v pritožbi ni pojasnil upravičenih razlogov, zakaj tega pred sodiščem prve stopnje ni navedel, zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče, ki preizkuša odločitev sodišča prve stopnje o podanem predlogu upnika, ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje upoštevajoč naravo obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ki je podlaga obravnavanega predloga, pravilno zavrnilo upnikov predlog za naložitev sodnih penalov. Ker se pritožba ni izkazala za utemeljeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora pri obravnavi pritožbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Upnik s pritožbo ni uspel, pritožbenih stroškov tako ni šteti kot potrebnih izvršilnih stroškov, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-----

Op. št. (1): Primerjaj npr. dr. Tomaž Keresteš: Kazni in sodni penali v izvršilnem postopku - Podjetje in delo - 2008, št. 6 - 7, stran 1027 - 1036, točka 2.

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 238f. člena ZIZ.