VSRS sodba II Ips 208/2013

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v III. in IV. točki izreka delno tako spremeni, da glasi:

„Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. alineji II. točke in IV. točki izreka tako spremeni, da se ugotovi, da je tožeča stranka solastnica nepremičnin parc. št. 80/1, 80/3 in 46.S k. o. ... do 4/5 (upoštevajoč še pravnomočno odločitev v zamudni sodbi je tako lastnica do celote (1/1)), prva toženka, drugi toženec in tretja toženka pa morajo v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 808,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka morajo v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 811,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

Sicer se revizija zavrne.

Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka morajo v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.035,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnin parc. št. 80/1, 80/3 in 46.S, vse k. o. ..., do 1/5 (t. j. solastninskega deleža četrte toženke do celote (1/1)), glede presežka nadaljnjih 4/5 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine na ime tožnice. Odločilo je še o stroških postopka. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice do 4/5 je zavrnilo, ker je ugotovilo, da pravna prednica tožnice niti tožnica spornih nepremičnin nista imeli v posesti, saj nista izvajali na zunaj vidne oblasti nad stvarjo, obstoj darilne pogodbe pa pomeni zgolj pridobitev pravice do posesti, ne zadostuje pa za nastop dejanske posesti. Ocenilo je, da posest, tudi če sta jo imeli, ni bila dobroverna, saj sta tožnica in njena prednica ves čas do leta 2010 vedeli, da zaradi spora obstaja dvom glede lastništva nepremičnine. Tako je odločilo, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni.

2Sodišče druge stopnje je odločilo, da se pritožba prve toženke, drugega toženca in tretje toženke zavrže, da se pritožba četrte toženke zavrne in potrdi zamudna sodba ter da se pritožba tožnice zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Glede priposestvovanja je obrazložilo, da je tožničina prednica imela posest na spornih nepremičninah, saj je prenos posesti lahko opravljen tudi z izročitvijo ključev ali z izjavo volje za prenos posesti. Vendar je ocenilo, da v obdobju od leta 1977 do leta 1988 posest ni bila dobroverna, ker je že leta 1977 prišlo do spora v zvezi s podarjenimi nepremičninami in torej pravna prednica tožnice ni mogla biti prepričana, da je res njihova lastnica. Navedlo je, da je zato, ker je bil zahtevek za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe zavrnjen, priposestvovalna doba lahko začela teči v letu 1988 in se je upoštevajoč, da je šlo za zakonito in dobroverno posest, iztekla v desetih letih, to je 1998. Če pa se upošteva le dobroverna posest, bi se iztekla 1. 1. 2003 (ker se dvajsetletna doba s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju SPZ) skrajša). Sodišče druge stopnje je odločilo, da pa tožnica na podlagi priposestvovanja lastninske pravice ni pridobila, saj ureditev, ki je v tem obdobju veljala v Republiki Sloveniji, tega za hrvaške državljane ni dopuščala (Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v nadaljevanju UZITUL).

3Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom, II DoR 477/2012 z dne 4. 4. 2013, dopustilo revizijo glede vprašanj: (1) ali je v okoliščinah konkretnega primera zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (sploh obligacijski in) zastarljiv, in če je, ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine že zastaral; ter (2) ali vložitev tožbe za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe pretrga dobrovernost posestnika (ki je posest pridobil z realizacijo darilne pogodbe, ki jo je štel za veljavno in to v pravdi tudi dokazal).

4Tožnica v skladu s sklepom o njeni dopustitvi vlaga revizijo. V njej navaja, da odločitev pritožbenega sodišča (glede zadostnosti trditvene podlage tožene stranke in glede odločitve o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine) odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Meni, da je v okoliščinah konkretnega primera zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine stvarnopravni in s tem nezastarljiv (primerjaj odločbe VS RS II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010, II Ips 151/2008 z dne 8. 10. 2009, II Ips 573/1992 in odločbo US RS Up-591/10 z dne 2. 12. 2010). Ker je bila darilna pogodba (ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, le overjena ni bila) realizirana (pravna prednica tožnice je imela sporno nepremičnino v posesti), s čimer je prešla tudi lastninska pravica, toženci pa so to vedeli, ima zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila stvarnopravno naravo. Tudi če gre za obligacijski zahtevek, pa še ni zastaral. Zastaranje, ki je bilo pretrgano z uveljavitvijo zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine v zapuščinskem postopku, začne znova teči po zaključku zapuščinskega postopka. Zapuščinski postopek na Hrvaškem še ni bil zaključen, v Sloveniji pa šele leta 2005. Zapuščinsko sodišče o tožničinem zahtevku sploh ni odločalo, pač pa je tožence napotilo na pravdo za ugotovitev veljavnosti darilne pogodbe. Nadalje meni, da vložitev tožbe za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ne pretrga dobrovernosti posestnika, ki je posest pridobil z realizacijo darilne pogodbe, ki jo je štel za veljavno in to v pravdi nato tudi dokazal. Dobra vera se domneva in toženci bi morali dokazati nasprotno. Toženci so zatrjevali, da sta bili tožnica in njena pravna prednica nedobroverni, ker sta vedeli, da darilna pogodba ni veljavna, ker podpis darovalca na njej ni čitljiv, ni overjen in ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, česar pa jim ni uspelo dokazati. Uveljavlja tudi kršitev 14., 33. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da se zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke ni mogla argumentirano opredeliti do njenega pavšalnega ugovora zastaranja (primerjaj odločbe VS RS II Ips 453/2007 z dne 25. 3. 2010, II Ips 186/2009 z dne 9. 9. 2010, II Ips 462/2007 z dne 18. 2. 2010 in II DoR 36/2009 z dne 15. 7. 2009). Uveljavlja tudi druge procesne kršitve.

5Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka vlagajo odgovor na revizijo, v katerem nasprotujejo revizijskim razlogom in predlagajo njeno zavrnitev. Ne strinjajo se, da je tožničin zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine stvarnopravne narave. Revizijska navedba, da je tožnica že v zapuščinskem postopku pred hrvaškim sodiščem postavila zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je revizijska novota. Zastaranje ni bilo pretrgano, saj tožnica vse do leta 2010 ni vložila ustrezne tožbe, pa za to ni obstajala ovira. Tožnica in njena pravna prednica sta vedeli, da je vpis v zemljiško knjigo potreben za pridobitev lastninske pravice in da se ne moreta vpisati v zemljiško knjigo kot lastnici, ker ne razpolagata z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Tožnica je izpovedala, da se nista vpisali, ker sta čakali na odločitev sodišča, torej sta se zavedali, da sodišče lahko odloči, da je pogodba neveljavna ter da so lastniki toženci.

6Revizija je delno utemeljena.

7Revizijsko sodišče dopuščeno revizijo preizkusi le v okviru dopuščenih pravnih vprašanj (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8Na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) so pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja dobroverna in zakonita posest ter desetletna priposestvovalna doba. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožničina pravna prednica nastopila posest spornih nepremičnin s tem, ko ji je darovalec izročil ključe. ZTLR za zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem, leasing itd.). Posest tožničine pravne prednice je temeljila na darilni pogodbi, ki je bila sklenjena z lastnikoma, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja, zato je zakonita. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.

9Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Tudi če so toženci dvomili v veljavnost darilne pogodbe in so zato vložili tožbo, to še ne pomeni, da je tudi tožnica imela enake dvome. Toženci so v pravdi zatrjevali, da je bila tožničina pravna prednica nedobroverna, ker zaradi nečitljivega podpisa na darilni pogodbi ni bilo mogoče ugotoviti, kdo jo je podpisal, in ker ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila oziroma ni overjen. Pravna prednika pravdnih strank sta istočasno v odvetniški pisarni podpisala darilno pogodbo, zato tožničina pravna prednica ni imela razloga, da bi dvomila v pristnost podpisa. Darovalec ji je istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila torej realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Darilna pogodba je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ni bilo overjeno, ker je darovalec umrl 14 dni po podpisu pogodbe, zato zemljiškoknjižna izvedba pogodbe ni bila mogoča. Kljub temu, da se je tožničina pravna prednica tega zavedala, zgolj to še ne zadostuje za sklep o nedobrovernosti. Nižji sodišči sta zmotno šteli v škodo tožnice njeno izjavo, da se v zemljiško knjigo na podlagi darilne pogodbe niso vpisali, ker so čakali na odločitev sodišča v Zagrebu in da so mislili, da bo tako, kot bo sodišče odločilo. To zgolj nakazuje, da se je tožnica zavedala, da sama darilna pogodba ne zadostuje za vpis v zemljiško knjigo in da bo potrebna sodna odločba (ki, kakršna koli že bo, jo bo treba spoštovati), ni pa mogoč zaključek, da ni bila prepričana v veljavnost darilne pogodbe in svojo pravico do posesti. Poleg navedenega je hrvaško zapuščinsko sodišče tožence napotilo na pravdo, zato je očitno štelo njihovo pravico za manj verjetno, kar je tožničino pravno prednico lahko utrjevalo v dobrovernosti. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.

10Zaradi vsega navedenega je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožničina pravna prednica sporne nepremičnine imela v zakoniti in dobroverni posesti že vse od leta 1977 dalje, zato se je 10-letna priposestvovalna doba iztekla že leta 1987. Takrat pa so tudi državljani drugih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (in torej tudi tožničina pravna prednica A. P.) lahko pridobili lastninsko pravico na nepremičnini v Republiki Sloveniji (tudi s priposestvovanjem). Republika Slovenija je omejila pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah znotraj njenega ozemlja šele z uveljavitvijo UZITUL dne 25. 6. 1991(1) in kasneje z Ustavo Republike Slovenije.(2) Konec leta 1999 sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška tudi sklenili Pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. V 4. členu sta se dogovorili, da bosta omogočili pridobitev lastninske pravice in drugih stvarnih pravic in vpis v zemljiško knjigo na svojem teritoriju fizičnim in pravnim osebam druge pogodbenice, če je veljavni pravni temelj pridobitve nastal do dneva vzpostavitve neodvisnosti tiste pogodbenice, na teritoriju katere nepremičnina leži, ne glede na kraj nastanka pravnega temelja pridobitve.

11Tožnica, za katero v tej pravdi ni bilo sporno, da je hčerka in edina dedinja leta 1995 umrle A. P., pridobiteljice lastninske pravice s priposestvovanjem, je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah z dedovanjem. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 6. členu določa, da imajo glede dedovanja nepremičnin tuji državljani v Republiki Sloveniji s pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije. V zvezi s tem Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza) v 4. členu določa, da se vzajemnost kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z dedovanjem pri zakonitem dedovanju in pri oporočnem dedovanju, ko je dedič tujec, ki bi bil dedič tudi po zakonitem dedovanju, domneva do dokaza o nasprotnem. Tožnica je edina dedinja prvega dednega reda zakonitega dedovanja (11. člen ZD). Dvom o obstoju vzajemnosti se v tej pravdi ni izpostavil, zato sodišču ni bilo treba prekiniti postopka in začeti postopka za ugotavljanje vzajemnosti pri Ministrstvu za pravosodje na način in po postopku, določenem v ZUVza.(3)

12Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev (so)lastninske pravice do 4/5 oziroma v doslej zavrnjenem delu. Ob upoštevanju tudi pravnomočne zamudne sodbe je tožnica lastnica spornih nepremičnin do celote (1/1).

13Ker je tožnica lastninsko pravico pridobila z dedovanjem, njena pravna prednica pa originarno na podlagi priposestvovanja, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben, saj se bo že na podlagi te (in zamudne) sodbe tožnica lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica spornih nepremičnin (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Zaradi navedenega sta nižji sodišči pravilno zavrnili zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Revizijskemu sodišču tako ni bilo treba odgovoriti na prvo dopuščeno vprašanje oziroma presoditi pravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi zastaranja.

14Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi delne spremembe izpodbijanih sodb se je spremenil tudi pravdni uspeh strank. Tožnica je v celoti uspela z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice, ni pa uspela z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Kljub temu je uspela v celoti zavarovati svoj pravni položaj, toženci pa so v pravdi v celoti propadli, zato ji je revizijsko sodišče priznalo celotne stroške.

15Sodišče prve stopnje je tožnici glede na njen uspeh (ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev (so)lastninske pravice do 1/5) priznalo 1/5 njenih stroškov v višini 202,24 EUR, ki jih je dolžna povrniti četrta toženka. Višine tako prisojenih stroškov nobena pravdna stranka s pritožbo ni izpodbijala. Ker je tožnica sedaj uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, je upravičena do povrnitve še preostalih 4/5 stroškov, torej 808,96 EUR.

16Spremenil se je tudi pravdni uspeh v pritožbenem postopku. Sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi na 811,56 EUR. Tožnici pripada nagrada za pritožbo (tar. št. 3210; 388,80 EUR), materialni stroški (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007) in povrnitev sodne takse za pritožbo v višini 321,00 EUR.

17Revizijske stroške je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi na 1.035,20 EUR. Tožnici pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 486,00 EUR), materialni stroški (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007) in povrnitev sodne takse za predlog za dopustitev revizije v višini 107,00 EUR in revizijo v višini 321,00 EUR.

18Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka so dolžni plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bodo izpolnili, bodo prišli v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bodo od zamude dalje dolžni tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

---.---

Op. št. (1): Prvi odstavek 16. člena UZITUL je tako določal, da fizičnim osebam, ki ob uveljavitvi tega zakona nimajo državljanstva Republike Slovenije, so ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčene lastninska pravica in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona. Drugi odstavek iste določbe pa je določal, da do ureditve pravic tujih oseb na nepremičninah osebe iz prejšnjega odstavka ne morejo pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah na območju Republike Slovenije, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.

Op. št. (2): URS je v 68. členu določila, da tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon. Na zemljiščih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 665/2003 in II Ips 1/2005 z dne 7. 4. 2005.