VSL sodba II Cpg 878/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94046/2012 z dne 29. 6. 2012 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94046/2012 z dne 29. 6. 2012 v celoti razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

4Tožena stranka je na odgovor tožeče stranke vložila pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2015.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da vloge tožene stranke z dne 11. 6. 2015 ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP) kot dopustni vlogi, ki sta lahko predmet pritožbenega obravnavanja, predvideva le pritožbo in odgovor na pritožbo. Poleg tega lahko pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja, saj se pravnomočnost razteza samo na tisti sklop dejstev, ki so nastala do konca glavne obravnave oziroma v obravnavanem primeru do izdaje izpodbijane sodbe. Kasnejših dejstev, ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva, zato tudi v pritožbenem postopku pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče upoštevati (prav tako dejstvo, ki ga v tem postopku ni mogoče upoštevati pa predstavlja navedba tožene stranke v vlogi z dne 11. 6. 2015, v kateri pojasnjuje, da je dne 12. 3. 2015 prišlo do verižne kompenzacije, vsled česar bi se moral dolgovani znesek utesniti za 315,64 EUR).(1)

7V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo računa v višini 862,94 EUR. Tožena stranka se je plačilu upirala z navedbo, da ji je tožeča stranka dobavila in zaračunala šest od skupno dvanajstih naročenih artiklov. Navedenih trditev tožeča stranka ni prerekala, niti ni izrecno navajala drugače,(2) zato jih je sodišče prve stopnje (pravilno) štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker izpolnitev celotnega naročila za toženo stranko predstavlja bistven element pogodbe, bi po njenem prepričanju tudi obveznost plačila nastopila šele po dobavi celotnega naročila. Sodišče prve stopnje je takšno njeno stališče zavrnilo in ugodilo tožbenemu zahtevku.

8Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

9V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Z neizvedbo predlaganega ustnega dokaza toženi stranki zato ni bila prekršena smiselno uveljavljana pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Še dodatno, ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka predlaganega ustnega dokaza niti ni ustrezno substancirala (tj. ni pojasnila katero sporno dejstvo naj se s pomočjo predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), takšnih nesubstanciranih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti.(3)

10Pritožnica nadalje očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. V sporih majhne vrednosti veljajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako prvi odstavek 454. člena ZPP določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Enako ravna sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločitev, da naroka ne izvede, pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 454. člena ZPP, saj dejansko stanje po prejemu vlog med pravdnima strankama ni bilo (več) sporno, s tem pa izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 454. člena ZPP.

11Zmotno je stališče pritožnice, da jo je z neizvedbo naroka za glavno obravnavo sodišče prve stopnje prikrajšalo za možnost predstaviti dejstva, ki so ji v korist. Te možnosti namreč tožena stranka na naroku za glavno obravnavo v nobenem primeru ne bi imela, saj se lahko v sporih majhne vrednosti dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP. Dejstva in dokazi, ki bi jih tožena stranka navajala izven omenjenih vlog ali na eventualnem naroku se zato v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP).

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez navedbe razloga preklicalo poravnalni narok, v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP,(4) ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Tudi sicer pa neobstoj navedbe razlogov za preklic naroka ne pomeni kršitve procesnih pravil, saj sodnik na sklepe procesnega vodstva ni vezan in jih lahko (tudi brez obrazložitve) spremeni.(5)

13Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste okoliščine, ki so v breme tožene stranke, saj je le-ta preveč pavšalen, da bi pritožbeno sodišče nanj lahko odgovorilo (pritožnica ne navede konkretno katere so tiste okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo).

14Zoper vsebinsko (materialno) odločitev sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ponavlja navedbe, kot jih je podala že v postopku na prvi stopnji, tj. da je račun, ki ga je tožeča stranka izstavila na podlagi deloma dobavljene opreme, neveljaven, saj je izpolnitev celotnega naročila zanjo bistvenega pomena in bi torej tudi obveznost plačila lahko nastopila šele po kompletni izpolnitvi. S tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju, materialno pravno stališče pritožnice ni utemeljeno.

15Položaj, ko prodajalec kupcu izroči le del stvari oziroma količino stvari, manjšo od tiste, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s prodajno pogodbo zavezal opraviti, ima značilnost (pravno naravo) delne izpolnitve. Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 285. člena Obligacijskega zakonika (OZ), upnik ni dolžan sprejeti delne izpolnitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega. Iz določbe prvega odstavka 472. člena OZ, po kateri ima kupec pravico odstopiti od pogodbe (v primeru delne neizpolnitve) le glede dela stvari ali količine, ki je prodajalec ni izročil, pa (implicitno) izhaja drugačno (v razmerju do prvega odstavka 285. člena OZ posebno) pravilo, po katerem je kupec delno izpolnitev dolžan sprejeti. Izjema, da kupec lahko odkloni delno izpolnitev in odstopi od pogodbe glede celotne (dobavljene in nedobavljene) količine oziroma celotne (izročenega in neizročenega dela) stvari, velja le v primeru, če predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja (celotna količina oziroma celotna stvar) sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti (drugi odstavek 472. člena OZ).(6)

16V predmetni zadevi je tožena stranka, kot izhaja že iz njenih navedb, delno izpolnitev sprejela oziroma, ni uresničila odstopnega upravičenja iz drugega odstavka 472. člena OZ. Prodajna pogodba je zato glede dobavljenih izdelkov (na plačilo katerih se nanaša vtoževani račun) v celoti veljavna in zavezujoča, posledično pa odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženo stranko obsodilo na plačilo vtoževanega zneska, pravilna in skladna z določbo prvega odstavka 472. člena v zvezi z prvim odstavkom 435. členom OZ.

17Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

19V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

----------

(1) Navedeno dejstvo, ki naj bi se zgodilo po izdaji prvostopne sodbe, bo lahko tožena stranka ugovarjala v morebitni sledeči izvršbi.

(2) Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla le, da pošilja dokaze o nespornem dolgu tožene stranke, naslednjo pripravljalo vlogo pa je, kljub opozorilu, vložila prepozno.

(3) Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 519/2005 z dne 20. 12. 2007, sodba VS RS II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002 in J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 2. knjiga, str. 353 in 358.

(4) Ta določa, da zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka (med katere sodi tudi obvestilo o preklicu naroka), ni pritožbe.

(5) Prim. V. Rijavec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, str. 544.

(6) Tako N. Plavšak, Komentar Obligacijskega zakonika, 3. knjiga, str. 185.