VSL sodba II Cp 3497/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi ter toženki naložilo v plačilo posamezna zneska s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot izhajata iz izreka izpodbijane sodbe, ter plačilo pravdnih stroškov v višini 372,00 EUR.

2Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodba nezakonita, izrek pa nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj glede razveljavitve sklepa o izvršbi. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve postopke s tem, ko je zavrnilo predlog izvedbe dokaza zaslišanja toženke glede njenih navedb in je bilo zato nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do pravno pomembnih dejstev, kot je zastaranje terjatve. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem toženke, saj toženka, razen pavšalnega ugovora zoper sklep o izvršbi, ni podala konkretnih in relevantnih navedb. Ker ni podala pravno-odločilnih dejstev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ji je že s tem, da je ni vabilo na zaslišanje, dalo vedeti, da tega dokaza ne bo izvedlo. Je pa sodišče toženko vabilo na narok, kjer bi lahko toženka svoje navedbe dopolnila/konkretizirala, a se je temu z neudeležbo odpovedala. Sodišču prve stopnje zato ne more očitati nobene kršitve.

6Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vtoževane terjatve, kot izhaja iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev, ne zdržijo resne presoje, saj je prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo, kako je ugotovilo temelj in višino terjatve ter tek zamudnih obresti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek v nasprotju s samim seboj, saj je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da sklep o izvršbi z dne 27. 9. 2012 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka zaradi preglednosti, nato pa razsodilo, kot da bi šlo za običajni tožbeni zahtevek.

7Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora zastaranja. Razlogi o tem so navedeni sklepnem delu predzadnjega odstavka na 3. strani obrazložitve, edina napaka je v tem, da zastaralni rok ni tri, temveč petleten, ker ne gre za gospodarsko pogodbo. Obročna odplačila glavnice, ki jih je plačevala toženka, niso anuitete, za katere je v drugem odstavku 347. člena OZ določen triletni zastaralni rok, kar je ustaljeno stališče sodne prakse.(1) Ker pa je tožeča stranka odpovedala kreditno pogodbo, je v plačilo zapadla celotna obveznost z dne 3. 2. 2011 in je bil petletni zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga za izvršbo dne 25. 9. 2012.(2) Odtlej tudi tečejo zamudne obresti.

8Pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 8. 2012, opr. št. II Ips 50/2009.

(2) Glej 10. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 4. 2009, opr. št. Ips 202/2009.