UPRS sodba III U 265/2014

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Občinske uprave Občine Pivka številka 426-17/2014-6 z dne 28. 5. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 342 EUR v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril komunalni prispevek v višini 9.984,42 EUR za potrebe odstranitve gospodarskega poslopja in novogradnje Kmečkega turizma ….

V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil vlogo za odmero komunalnega prispevka za potrebe odstranitve gospodarskega poslopja in novogradnje Kmečkega turizma … in je priložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, kateri podatki so bili uporabljeni za odmero komunalnega prispevka in opisuje natančen izračun tega prispevka. Navaja še, da priložena izjava s strani Vaške skupnosti Parje o tem, da so vaščani gradili vodovodno distribucijsko omrežje v vasi Parje, med katerimi je bil tudi tožnik, ni dokazilo o investiranju, zaradi česar se komunalni prispevek na podlagi te izjave ne zniža.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, zakaj ni upošteval vlaganj v vodovodno omrežje. Navaja, da ima na podlagi 18. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Pivka (v nadaljevanju Odlok) upravni organ diskrecijsko pravico odločanja o tem, ali bo predložena dokazila štel za ustrezna ali ne. Tožnik je k vlogi priložil izjavo Vaške skupnosti Parje, kjer je bilo navedeno, da je bil pri gradnji omrežja v vasi Parje soudeležen tudi tožnik. Iz priložene izjave pa ni razvidno, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj bi tožnik sodeloval pri izgradnji posamezne infrastrukture in ni bilo priloženih dokazil o zneskih plačil pri izgradnji komunalne infrastrukture. Odlok upravnemu organu omogoča, da lahko višino komunalnega prispevka zniža, kolikor zavezanec to ustrezno izkaže. V nadaljevanju drugostopenjski organ pojasnjuje, zakaj ni upošteval, da gre za gradnjo energetsko učinkovitega objekta. Navaja, da 19. člen Odloka sicer dopušča občini, da lahko z odločbo o odmeri predpiše, da se komunalni prispevek plača le v višini 50% v primeru gradnje energetsko učinkovitega objekta pod pogojem, da načrtovana gradnja dosega razred učinkovitosti stavbe v določeni vrednosti. Tožena stranka je tožniku pojasnila, da bo znižanje prispevka upoštevala in mu bo z novo odločbo preveč plačani prispevek vrnjen, če bo izkazal, da gre za energetsko varčno gradnjo, to pa bo dokazal šele takrat, ko bo gradnja dokončana. Načrtovana gradnja še ne pomeni izpolnitve pogoja iz 2. alineje šestega odstavka 19. člena Odloka, saj zavezanci po projektu priglasijo energetsko varčne gradnje, naknadno pa je ugotovljeno, da zgrajeni objekt ne dosega teh pogojev.

Tožnik v tožbi navaja, da pri izračunu komunalnega prispevka ni dopustno, da občina merila za izračun obračunava na podlagi diskrecijske pravice. To vodi k temu, da bi občina lahko nekaterim investitorjem upoštevala vlaganja v infrastrukturo, drugim pa ne. Navedbe tožene stranke, da bi moralo biti priloženo dokazilo o zneskih plačil pri izgradnji komunalne infrastrukture je uradniško in v nasprotju z materialnim predpisom. Dela so se izvajala v času in na način, da se je vaška skupnost sama organizirala pri izgradnji vodovoda ter da nihče od udeleženih ni vrednotil svojega prispevka pri izgradnji vodovoda. Sama organizacija ni bila vodena kot podjetje, ki bi bilo zavezano k evidentiranju poslovnih dogodkov. Podatkov v smislu izkazovanja vrednosti ni mogoče zahtevati. Glede znižanja plačila komunalnega prispevka zaradi energetsko učinkovitega objekta pa Odlok določa, da se o znižanem plačilu komunalnega prispevka odloča s samim upravnim aktom, s katerim se komunalni prispevek odmeri. V nasprotju z materialnim pravom bi bilo, če bi se o tem še enkrat odločalo z novo odločbo, saj bi se s tem posegalo v pravnomočno odločitev o izračunu komunalnega prispevka. Ni pravne podlage za izdajo nove odločbe, vračilo pa bil bilo tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o prostorskem načrtovanju. Pristojnost lokalne skupnosti je omejena na enkratno odmero komunalnega prispevka. Projekt za nov objekt je znan, investitor je dolžan graditi po projektu, ki ga je predložil upravni enoti in občini, kajti če objekt ne bo zgrajen v skladu s projektom, potem tudi ne bo dobil uporabnega dovoljenja. Če ne bi bil energetsko varčen, bi imela tožena stranka možnost obnove upravnega postopka, ker bi šlo za nova dejstva. Tožena stranka ni navedla argumenta, ki bi kazal na to, da tožnik pri gradnji ne namerava spoštovati gradbenega dovoljenja in projektne dokumentacije. Tožnik predlaga, naj sodišče prvostopenjski akt odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz izjave Vaške skupnosti Parje, da je tožnik sodeloval pri gradnji vodovodnega omrežja, ne more presoditi, v kakšnem deležu in na kakšen način je sodeloval oziroma prispeval h gradnji. Dejstvo, da gre za energetsko varčno gradnjo pa bo lahko tožnik dokazal šele takrat, ko bo gradnja dokončana. Načrtovana gradnja še ne pomeni izpolnitve pogojev iz 2. alineje šestega odstavka 19. člena Odloka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo stroške predmetnega postopka.

K točki I izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je med strankama sporno, ali bi morala tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati, da je tožnik vlagal v posamezno vrsto komunalne opreme, konkretno v vodovodno omrežje, ter ali bi morala tožena stranka že pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati, ali bo šlo za gradnjo energetsko učinkovitega objekta, ali pa se bo to šele naknadno preverjalo.

Iz drugega odstavka 19. člena Odloka izhaja, da lahko občina z odločbo o odmeri komunalnega prispevka ugotovi, da se komunalni prispevek ne plača oziroma zniža za zavezančeva vlaganja v posamezno vrsto komunalne opreme v primeru, da zavezanci za plačilo komunalnega prispevka vlaganja dokažejo s predložitvijo ustreznih dokazil o investiranju v posamezno vrsto komunalne opreme, kar se ugotavlja za vsak primer posebej. Iz navedenega določila izhaja, da občina o tem odloča po prostem preudarku. Zakon o splošnem upravnem postopku v drugem odstavku 6. člena dopušča, da so lahko tudi samoupravne lokalne skupnosti na podlagi svojih predpisov upravičene odločati po prostem preudarku. Navedeno določilo tudi določa, da mora v zadevah, v katerih organ odloča po prostem preudarku, biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka glede neupoštevanja vlaganja tožnika v komunalno opremo ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila, da tega ne bo upoštevala. Drugostopenjski organ je namreč pojasnil, da vloga ni vsebovala nobenih ustreznih dokazil o zneskih plačil, iz katerih bi lahko upravni organ določil višino vlaganj. Sodišče meni, da je s tem, ko je tožena stranka obrazložila, da brez konkretno navedenega prispevka ne more upoštevati tožnikovega vlaganja, s tehtnimi razlogi pojasnila, zakaj ni mogla upoštevati teh vlaganj, saj je obrazložila, zakaj dokazila o investiranju niso ustrezna.

Pač pa sodišče meni, da tožena stranka ni imela podlage za to, da že pri izpodbijani prvostopenjski odločbi ni presojala, ali je tožnik že s predloženo dokumentacijo izkazal, da gre za gradnjo energetsko učinkovitega objekta, ampak je to preložila na čas po izgradnji objekta. Tudi sodišče meni, da ni podlage za to, da bi se pozneje izdala še ena odločba v primeru, da bi se po dokončani gradnji ugotovilo, da je tožnik zares zgradil energetsko učinkovit objekt. Iz šestega odstavka 19. člena Odloka ne izhaja, da bi se o tej vrsti oprostitve izdala posebna odločba. Iz vloge, ki jo je tožnik priložil, izhaja, da je priloženo tudi dokazilo o tem, da bo objekt energetsko učinkovit in tožena stranka ni imela na predpisu utemeljenega razloga, zakaj se do tega že v času odločanja o odmeri komunalnega prispevka ni opredelila, ampak je to presojo preložila na kasnejši čas. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da za odmero dveh odločb ni pravne podlage, še posebej zato, ker bi se z novo odločbo poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je bil komunalni prispevek odmerjen. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da je projekt za nov objekt znan. Tožnik je dolžan graditi po projektu, zato bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju presojati o tem, ali iz priložene dokumentacije izhaja, da bo tožnik zgradil energetsko učinkovit objekt.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K točki II izreka:

Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, naj se tožniku naloži v plačilo stroške postopka, ne da bi posebej navedla, ali sama zahteva povrnitev kakšnih svojih stroškov. Ker je sodišče je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti tožniku stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški (brez DDV) v višini 285 EUR. Ker je v tožbi priglasil DDV v višini 20% in ne 22%, mu je sodišče ta strošek v tej višini (57 EUR) tudi priznalo, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka.