UPRS sodba I U 385/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Carinski organ je na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU) v povezavi s prvim odstavkom 74. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) v zadevi uveljavljanja pravic intelektualne lastnine blaga, zadržanega po odločbi 4243-643/2014-1 z dne 24. 11. 2014, odločil, da se do pravnomočnosti odločitve sodišča zaseže naslednje blago: rezalniki, v količini 100 kartonov, 1.200 kosov, 1.300 kg; domnevno kršena pravica: A. (točka I izreka). Zahtevek za izdajo odločbe o uničenju blaga, zadržanega po odločbi 4243-643/2014-1 z dne 24. 11. 2014, se zavrne (točka II izreka). Zaseženo blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga (točka III izreka). Ta odločba začne veljati takoj (točka IV izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot imetnik pravice 5. 1. 2015 posredoval obvestilo, da je bila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložena tožba zaradi ugotovitve kršenja pravic intelektualne lastnine zoper imetnika blaga, družbo B. (v nadaljevanju: družba na Kitajskem), zoper družbo C. d.o.o. in družbo D. d.o.o., z dokazilom o vložitvi tožbe. Prav tako je tožnik (po pooblaščeni družbi E. d.o.o.) vložil zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga oziroma zahtevo za dopolnitev vloge. Tožnik je carinskemu organu sporočil, da gre za ponaredke, ki kršijo pravice industrijske lastnine tožnika in sicer mednarodno znamko „A.“. Oporekal je tudi veljavnosti obvestila o nasprotovanju uničenja blaga, ki ga je vložila Odvetniška družba F. o.p. d.o.o. kot pooblaščenec imetnika blaga (družbe iz Kitajske), saj vloga ni popolna.

Carinski organ se sklicuje na 74. člen ZICPES. Ker je bil o zasegu blaga 4. 12. 2014 obveščen tožnik kot imetnik pravice do uporabe intelektualne lastnine, mu je bil 18. 12. 2014 podaljšan rok za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kratenja pravice intelektualne lastnine, to je do 5. 1. 2015. Do tega datuma je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve kršitve pravic. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil začet postopek pri pristojnem sodišču v roku in je bil o tem pristojni carinski organ pravočasno obveščen, se na podlagi 74. člena ZICPES blago zaseže do pravnomočne odločitve sodišča.

Glede zahteve tožnika za izdajo odločbe o uničenju začasno zadržanega blaga pa je carinski organ ugotovil, da je Odvetniška družba F. o.p. d.o.o. 20. 11. 2014 carinskemu organu dostavila dopis, iz katerega je razvidno, da zastopa lastnika blaga (družbo na Kitajskem) ter o tem priložila pooblastilo. Iz dopisa z dne 27. 11. 2014 pa je razvidno, da lastnik blaga nasprotuje uničenju blaga. Carinski organ še navaja, da je deklarant C. d.o.o. v carinskem postopku predložil račun, iz katerega je razvidno, da je prodajalec blaga omenjena družba iz Kitajske, torej subjekt, ki ga zastopa Odvetniška družba F. o.p. d.o.o. Iz dokumentov, ki so bili predloženi v carinski postopek (račun, tovorni list), pa carinski organ ugotavlja, da se podatki ujemajo z navedbami in dokumenti, ki jih je posredovala odvetniška družba F. o.p. d.o.o.. Zato je carinski organ zaključil, da omenjena odvetniška družba zastopa lastnika blaga, to je družbo na Kitajskem. Glede tožnikove navedbe, da je izjava o nasprotovanju uničenju blaga nepopolna, pa carinski organ ugotavlja, da imetnik blaga ni pisno potrdil svojega soglasja za uničenje blaga v skladu z določili 3. točke 23. člena Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 (v nadaljevanju: Uredba 608/2013). Slednja pa tudi ne predpisuje nobene posebne vloge, ki bi jo moral lastnik blaga posredovati pristojnemu organu. Carinski organ zato zaključuje, da pogoji za izdajo odločbe o uničenju začasno zadržanega blaga niso izpolnjeni. Kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe navaja 74. člen in šesti odstavek 71. člena ZICPES.

Tožnik se z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za uničenje zadržanega blaga ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bila 14. 11. 2014 pri carinskem organu sprejeta tranzitna deklaracija, ki jo je vložila družba C. d.o.o. kot deklarant. Carinski organ je opravil pregled blaga. Sumil je, da je blago ponarejeno, zaradi dejstva, da je bilo pakirano v kartone brez oznak. Blago je bilo začasno zadržano zaradi suma kršitve pravic industrijske lastnine. Na poziv carinskega organa je tožnik kot imetnik pravic carinskemu organu sporočil, da gre pri konkretnem blagu za ponaredke, ki kršijo tožnikove pravice industrijske lastnine ter zahteval uničenje ponarejenega blaga. Zaradi suma kršitve pravic industrijske lastnine je carinski organ z odločbo z dne 24. 11. 2014 začasno zadržal sprostitev blaga in obvestil družbo C. d.o.o. kot špediterja v predmetnem postopku. Nato pa je odvetniška družba F. o.p., d.o.o., kot pooblaščenec družbe iz Kitajske, v okviru desetih delovnih dni, in sicer 25. 11. 2014 podala izjavo, da blago ne predstavlja kršitve pravic intelektualne lastnine ter da nasprotuje uničenju blaga. Vendar pa iz navedene vloge ni razvidno, v čigavem imenu je bila dana, prav tako ji ni bilo predloženo veljavno pooblastilo za zastopanje. Zato je tožnik na carinski organ naslovil zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga. Carinski organ pa je z izpodbijano odločbo tožnikovo zahtevo zavrnil. Posledično je bil tožnik primoran 5. 1. 2015 vložiti tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani na ugotovitev kršitve pravic znamk skupnosti št. 002226306 in št. 005305529 ter modela skupnosti št. 001931213 in odpravo posledic kršitve. Skladno z navedenim je carinski organ z izpodbijano odločbo zasegel predmetno blago do pravnomočnosti odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožnik nadalje navaja, da je carinski organ upošteval izjavo pooblaščenca družbe B., Kitajska, zaradi česar ni prišlo do takojšnjega uničenja blaga po skrajšanem postopku. Carinskemu organu očita, da je pri izdaji izpodbijanega akta napačno uporabil materialno pravo. Meni, da carinski organ ni pravilno uporabil določb Uredbe 608/2013, iz katere izhaja, da izjavo o nasprotovanju uničenja blaga lahko poda deklarant ali imetnik blaga. Deklarant predmetnega blaga - družba C. d.o.o., ki je bila obveščena o zasegu, ni nasprotovala uničenju blaga. Carinski organ je zgolj na podlagi zatrjevanja vlagatelja, kot domnevnega lastnika blaga, sprejel pavšalni zaključek, da je lastnik blaga izkazal svojo vlogo v carinskem postopku. Carinski organ v zvezi s tem ni izpeljal ugotovitvenega postopka. V postopku niso bile pravilno uporabljene določbe o uničenju blaga 23. člena Uredbe 608/2013. Iz izjave vlagatelja o nasprotovanju uničenju blaga ni razvidno, v čigavem imenu je dana. Prav tako ji ni bilo priloženo veljavno pooblastilo za zastopanje. Tožnik se sklicuje na 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Nadalje se sklicuje na 66. člen ZUP, po katerem mora vsaka vloga v upravnem postopku med ostalim vsebovati tudi osebno ime oziroma firmo vlagatelja ter prebivališče (naslov).

Tožnik navaja, da iz sporne izjave ni razvidno, v čigavem imenu je bila dana, saj na njej ni imena in naslova stranke v postopku, ki naj bi jo zastopala Odvetniška družba F., o.p., d.o.o. Vlagatelj izjave naj bi bil domnevno kitajska družba, katere tožnik ne more preveriti v uradnih evidencah. V sporni izjavi ni izkazano, na kakšni podlagi vlagatelj nastopa v carinskem postopku. Prav tako ni bilo predloženo veljavno pooblastilo za zastopanje. Na pooblastilu, na katerega se sklicuje carinski organ, je kot podpisnik naveden „G.G.“. Takšno pooblastilo je pomanjkljivo. Obstoja velika verjetnost, da je pooblastitelj navidezna oziroma neobstoječa pravna oseba. Tožnik meni, da bi carinski organ moral vlogo obravnavati kot nepopolno in vložnika pozvati, da vlogo dopolni. V predmetnem postopku zato ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je carinski organ napravil napačen zaključek, da je izjavo o nasprotovanju uničenja blaga podala upravičena oseba, ki naj bi bila lastnik blaga. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev o zavrnitvi zahteve za uničenje zadržanega blaga odpravi in samo odloči o zadevi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločitev odpravi ter zadevo vrne carinskemu organu v ponoven postopek. Predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve, ter dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega akta in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno, ali je carinski organ postopal pravilno, ko je štel kot verodostojno izjavo imetnika blaga družbe B., Kitajska, o nasprotovanju uničenja predmetnega blaga, danega po odvetniku H.H.. Sporno je tudi, ali je ravnal pravilno, ko je kot verodostojno štel pooblastilo, ki ga je Odvetniški družbi F. o.p., d.o.o. dala navedena družba. Posledično je sporno, ali so bili na podlagi navedene izjave in navedenega pooblastila izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove zahteve za uničenje predmetnega blaga. Tožnik namreč meni, da navedeni pogoji niso bili izpolnjeni.

Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES v členih 68 do 76 ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodnega varstva, itd. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine (točka 15 uvodnih določb Uredbe 608/2013).

V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o prekinitvi postopka prepustitve blaga 4243-643/2014-1 z dne 24. 11. 2014, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine in sicer znamke „A.“ imetnika te pravice - tožnika. Tožnik kot imetnik pravice, v katere naj bi bilo poseženo, je nato pri carinskem organu vložil zahtevo za izdajo odločbe o uničenju blaga. Navedel je, da gre za ponaredke, ki kršijo tožnikove pravice industrijske lastnine. Carinski organ pa je z izpodbijano odločbo tožnikovo zahtevo za uničenje blaga zavrnil.

Iz 23. člena Uredbe 608/2013 izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga (točka c) prvega pododstavka prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013). Podobno določa tudi 71. člen ZICPES. Iz slednjega prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES). Če deklarant, lastnik blaga oziroma oseba, ki razpolaga z blagom, poda izjavo, da zadevno blago ne krši pravic intelektualne lastnine oziroma nasprotuje uničenju blaga, carinski organi blaga ne odstopijo v uničenje pod carinskim nadzorom (6. odstavek 71. člena ZICPES).

V konkretni zadevi je carinski organ 27. 11. 2014 prejel izjavo imetnika blaga z dne 25. 11. 2014, ki jo je podal preko svojega pooblaščenca, da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. S tem pa tudi po presoji sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za uničenje predmetnega zadržanega blaga. Kot pojasnjeno, je med pogoji za uničenje blaga, kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga za uničenje blaga oziroma v primeru, če le-ta ne obvesti carinskega organa o svojem soglasju ali nasprotovanju uničenju blaga, domneva o danem soglasju. V predmetni zadevi pa upravičeni subjekti niso dali soglasja za uničenje predmetnega blaga in tudi ne gre za domnevo o danem soglasju.

Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da carinski organ ne bi smel kot verodostojne upoštevati omenjene izjave o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga ter v zvezi s tem pooblastila, danega Odvetniški družbi F. o.p. d.o.o. Iz navedene izjave izhaja, da kot pooblaščenec lastnika predmetnega blaga nastopa Odvetniška družba F. o.p. d.o.o. oz. njen odvetnik H.H.. Razvidno je tudi, da lastnik predmetnega blaga izjavlja, da ni kršil pravic intelektualne lastnine in da nasprotuje uničenju predmetnega blaga. O nasprotovanju uničenju predmetnega blaga pa je bil tudi v postavljenem roku obveščen tudi tožnik kot imetnik pravice. Na podlagi navedene izjave je imel carinski organ tudi po presoji sodišča zadostno podlago, da je zavrnil tožnikovo zahtevo za uničenje predmetnega blaga.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožnikove ugovore, ki se nanašajo na pomanjkljivosti predmetne izjave in pooblastila. Tudi po presoji sodišča je imel carinski organ za potrebe predmetnega postopka zadostno podlago za sklepanje, da je izjavo o nasprotovanju uničenju blaga podal upravičen subjekt. Izjava o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga je bila namreč dana s strani imetnika predmetnega blaga, kot ga opredeljuje točka 14) sedmega odstavka člena 2 Uredbe 608/2013, ki določa, da imetnik blaga pomeni osebo, ki je lastnik blaga, pri katerem obstaja sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ali ima podobno pravico razpolaganja s takim blagom. V postopku je bilo prav tako ugotovljeno, da iz listin, ki jih je v predmetnem postopku predložil deklarant, izhaja, da gre v predmetni zadevi za imetnika blaga - družbo B., Kitajska. Slednje izhaja tudi iz transportnih dokumentov (tovorni list za predmetno blago) ter iz računa. Na podlagi navedenega je tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi carinski organ pravilno zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za uničenje predmetnega blaga ter z izpodbijano odločbo tožnikovo zahtevo za uničenje predmetnega blaga pravilno zavrnil.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje o sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.