VSL sklep IV Cp 3341/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi stroške za odgovor na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki odvzelo roditeljsko pravico za vse tri otroke. To so: A. (roj. ... 2004), L. (roj. ...) in N. (roj. ... 2010). Ugotovilo je, da je nasprotna udeleženka otroke zapustila najmanj decembra 2010, saj od tedaj z njimi ni imela nikakršnih stikov. Vsi trije otroci so nameščeni v isto rejniško družino. Že pred tem datumom so bili stiki izrazito redki in neredni. Tako je bilo zaradi ravnanja nasprotne udeleženke. Ta se ni držala dogovorjenih terminov za stike, ni se odzivala na pisna vabila in je tudi na telefon ni bilo mogoče dobiti. Za otroke tudi pred tem ni storila ničesar (ni uredila zdravstvenega statusa in podobno). Z najmlajšo hčerko v celotnem njenem življenju ni imela nikakršnih stikov, saj jo je zapustila že v porodnišnici. Nasprotna udeleženka je tudi sicer osebnostno popolnoma neurejena, imela je težave z alkoholom in z drogami.

2Proti sklepu vlaga pritožbo nasprotna udeleženka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1). Sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlog zavrne. Če to ne, naj sklep potem vsaj razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Sodišču očita, da je uporabilo najhujši ukrep, čeprav koristi otrok z ničemer niso ogrožene. Zato se zastavlja vprašanje, ali je bil res potreben tako skrajni ukrep. Pri izbiri ukrepa je potrebno oceniti, ali je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in ali bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. Pritožnica sodišču očita, da teh okoliščin ni ocenjevalo. Poleg tega bi to lahko storilo edino z izvedencem. Sodišče je ta dokazni predlog kot neutemeljen zavrnilo. S tem pritožnica ne soglaša. Po njenem stališču bi izvedenec tudi edini lahko podal strokovno in verodostojno mnenje, ali je odvzem roditeljske pravice najustreznejši ukrep. Dalje trdi, da svojih otrok ni z ničemer ogrožala in da si je tudi prizadevala za stike. Tudi na naroku 17. 4. 2013 je izrazila željo, da bi stik z otroki vzpostavila.

4Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki je predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja:

6Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, kar je v svoji odločbi tudi ustrezno obrazložilo. Edini del pritožbe, ki ustreza pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je tisti, v katerem nasprotna udeleženka trdi, da svojih otrok ni z ničemer ogrožala ter da je na naroku 17.4.2013 izrazila željo, da bi vzpostavila stik z otroci in da je iz tega razloga tudi klicala na CSD.

7Na te pritožbene navedbe v svojem bistvu odgovarjajo že razlogi izpodbijanega sklepa in sicer v 6., 7., 8., 9. in delno tudi 10. točki obrazložitve. Njihovo bistvo je, da nasprotna udeleženka stikov ni izvajala ter da tudi tedaj, ko so se za stike dogovorili, na stik ni prišla. Njena želja po stikih je bila torej zgolj deklarativna, prav ničesar pa ni storila za to, da bi stik z otroci tudi dejansko imela. Enako kot v obdobju pred tem postopkom (vsaj od leta 2010 dalje; že pred tem pa so bili stiki po ugotovitvah sodišča neredni), je bilo tudi po njegovi uvedbi. Čeprav je izrazila željo, da bi se stiki izvajali, se dejansko niso izvajali in se tudi pristnost te želje nato ni izkazala oziroma potrdila (glej 9. točko obrazložitve).

8Glede trditev, da svojih otrok ni z ničemer ogrožala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ji izpodbijani sklep niti ne očita, da bi svoje otroke ogrožala s kakšnim aktivnim ravnanjem ter takšna ugotovitev tudi ni nujni pogoj za odvzem roditeljske pravice. Zadošča že pasivno ravnanje, ko starš roditeljske pravice preprosto ne izvršuje. Ker roditeljska pravica po svoji pravni naravi ne ustreza pravici, marveč jo zaradi neločljive prepletenosti upravičenj in dolžnosti teorija imenuje dolžnostno upravičenje, že sama opustitev (v tem primeru kar vseh) dolžnosti, ki iz roditeljske pravice izvirajo, predstavlja ravnanje, ki ogroža otroke. Neizvrševanje roditeljske pravice torej že a priori ogroža koristi otroka.

9Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

10Pritožnica podaja tudi navedbe, ki ustrezajo pritožbenemu razlogu nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali se bodo razmere na strani nasprotne udeleženke v prihodnosti tako spremenile, da bi se otroci lahko vrnili k njej. V zvezi s tem pritožnica sodišču tudi očita neizvedbo dokaza z izvedencem psihološke ali psihiatrične stroke. Na te pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče odgovorilo v okviru materialnopravne presoje in v okviru obravnave pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem.

Materialnopravna presoja:

11Pritožbeno sodišče pritrjuje bistvu materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, ki je podano v 11. - 15. točki obrazložitve. To izhodišče pravilno gradi tudi na nosilnih razlogih sklepa VS RS, opr.št. II Ips 161/2013 z dne 11.7.2013.

12Bistvena dejanska podstat tega izhodišča sta dve dejstvi. Prvo je, da biološki starš svoje roditeljske pravice v svojem bistvu (torej v svojem znatnem delu) ne izvršuje ali pa da je (tako kot je tudi v obravnavanem primeru) skozi daljše časovno obdobje sploh ne izvršuje. Drugo dejstvo, na katerega se neločljivo navezuje to materialnopravno izhodišče, o katerem je govor, in ki bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, pa je, da je v tem obdobju otrok nameščen v rejniško družino na podlagi začasnega ukrepa iz 120. člena ZZZDR(2) ter da otrok rejniško družino doživlja kot svojo primarno družinsko skupnost. Da torej rejnika doživlja kot očeta in mamo.

13Opisano dejansko izhodišče sodišču nalaga ustavnopravno uravnoteženje roditeljske pravice (54. člen Ustave) tako v tistem delu, ko je njen nosilec in zavezanec starš, kot v tistem delu, ko je njen nosilec otrok. Ne gre le za to, da ustava govori o varovanju otrokovih koristi ter da zakonodajalca pooblašča, da zaradi varovanja otrokove koristi konkretizira razloge, ki omogočajo odvzem roditeljske pravice. Gre predvsem za to, da ustava vsakemu otroku priznava upravičenja, ki iz roditeljske pravice izhajajo. To pomeni, da mora biti otrok deležen vsebinsko polne roditeljske pravice in ne, da mu je ta priznana zgolj formalno.

14Prav slednja nevarnost se udejanja v primeru, ko sta ob dolgotrajnem izvrševanju (v svojem bistvu začasnega) ukrepa iz 120. člena ZZZDR položaj nosilca roditeljske pravice (biološkega starša) in položaj tistega, ki vsebino roditeljske pravice (zgolj) dejansko izvršuje, ločena. Pravna shizofrenost takšnega položaja je večplastna. Prvi vidik te pravne shizofrenosti je, da med nosilcem roditeljske pravice (biološkim staršem) in otrokom ni nobene vsebinske (čustvene, vzgojne, življenjsko doživljajske, življenjsko razvojne, psihološke) povezanosti, ki na psihološki in socialni ravni opredeljujejo tisto, kar se imenuje razmerje med staršem in otrokom, a pravo na takšno - v dejanskem pogledu izvotljeno - življenjsko razmerje vendarle navezuje pravne posledice, ki izvirajo iz roditeljske pravice. Drugi vidik te pravne shizofrenosti je na drugi strani razmerje med rejnikom(a) in otrokom, kjer je zgoraj opisana življenjska vez živo vzpostavljena ter po svoji vsebini ustreza vsebini izvrševanja roditeljske pravice, pravo pa temu dejanskemu razmerju teh lastnosti in vseh pravnih posledic, ki izvirajo iz roditeljske pravice, ne priznava. Tretji vidik te pravne shizofrenosti nato logično izhaja iz prvih dveh. S polnoletnostjo otroka (oziroma celo že prej, če je otrok usposobljen za samostojno življenje) namreč rejništvo preneha (170. člen ZZZDR), kar pomeni da odtlej te osebe, ki v svetu dejanskega funkcionirajo kot družina, niso med seboj več v nikakršnem (družinsko) pravnem razmerju in zaradi ovire, ki jo predstavlja vsebinsko izpraznjena in zgolj formalna roditeljska pravica biološkega starša, tudi ne nikoli ne bodo mogli biti. Posvojiti je namreč mogoče samo mladoletno osebo (134. člen ZZZDR).

15Opisan pravni položaj krši pravico do družinskega življenja (tretji odstavek 53. člena Ustave). Njeno bistvo namreč ni v genetski povezanosti (čeravno se zaradi tipičnega položaja z njo večinoma prekriva), marveč v tistem, kar zaradi izvorne genetske povezanosti nato v življenju vzraste – to pa so tesni, z ničemer drugim primerljivi, življenjski odnosi.

16Nedopusten poseg v pravico do družinskega življenja in do varstva otrokove koristi, ki izvira iz roditeljske pravice, pa se v resnici godi že prej, torej tedaj, ko je med otrokom in rejnikoma pravno vzpostavljeno (vsaj) rejniško razmerje. Prav o tem govorijo razlogi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 161/2013, ki jih povzema tudi izpodbijani sklep. Bistvo teh razlogov je v stališču, da se „z odvzemom roditeljske pravice (…) v takšnem primeru zagotovi trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka.“ Negotovost začasnega razmerja je namreč prežeta s strahom pred izgubo varnosti (stabilnega družinskega zavetja). O trajnosti govori tudi 20. člen Konvencije o otrokovih pravicah(3). Ob tem, ko državam pogodbenicam nalaga, da morajo otroku, ki je prikrajšan za svoje družinsko okolje, zagotoviti nadomestno skrb, izrecno pravi, da mora biti pri preučevanju rešitev (npr. nastanitev v primerni ustanovi, rejništvo, posvojitev ...) posebna pozornost posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etničnemu, verskemu, kulturnemu in jezikovnemu poreklu).

17S temi razlogi pritožbeno sodišče pritožnici tudi odgovarja na njeno vprašanje, v čem bi bila korist vseh treh otrok ogrožena, če bi se (že sedaj) dolgotrajen ukrep po 120. členu ZZZDR, ki je po svoji naravi zgolj začasen, izvajal še naprej in zakaj varstva ogroženih ustavno varovanih dobrin ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, kot je odvzem roditeljske pravice po 116. členu ZZZDR. Ravno zaradi občutljivosti posega v roditeljsko pravico se z odvzemom roditeljske pravice vzpostavi šele vmesno stanje. To vmesno stanje ustreza ukrepu, ki ga judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) imenuje namestitev v rejniško družino z namenom posvojitve (foster home with a view to adoption)(4). Sedaj je namreč roditeljska pravica odvzeta, rejniško razmerje še vedno traja, posvojitev pa je mogoča po enem letu (drugi odstavek 141. člena ZZZDR), vse dotlej pa obstaja še tudi možnost, da se roditeljska pravica vrne (68. člen ZNP); če bi bili za to seveda izpolnjeni pogoji – kar je glede na konkretne razloge za odvzem v konkretnem primeru sicer skoraj nemogoče.

18Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali bi se v prihodnosti otroci lahko vrnili k materi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep stališče sodišča o tem sicer vsebuje. V 11. točki je namreč zapisano, da „po oceni sodišča tudi ni za pričakovati, da bi nasprotna udeleženka še kdaj prevzela skrb za otroke.“ O tem je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi preteklega ravnanja. Vendar pritožbeno sodišče pritožnici, ki trdi, da bi to lahko ugotovil edino izvedenec, odgovarja, da to vprašanje glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera v tej zadevi sploh (več) ni pravno relevantno. Vrhovno sodišče je v že citirani zadevi (II Ips 161/2013) sicer res zapisalo: „V primeru, ko je ponovna združitev oziroma rehabilitacija družine možna, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Ukrep odvzema roditeljske pravice pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starša še lahko kdaj prevzela skrb za otroka. Z odvzemom roditeljske pravice se namreč v takšnem primeru zagotovi trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka.“ Temu predhodnemu (precedenčnemu) stališču pritožbeno sodišče ne nasprotuje, vendar pa je prepričano, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera uporabiti metodo razlikovanja (distinguishing)(5).

19Namreč: če velja, da je za ukrep odvzema roditeljske pravice potrebna ugotovitev o tem, da rehabilizacija biološke družine v prihodnosti ni mogoča, potem tembolj velja, da zadošča ugotovitev, da se je ta prognoza že izkazala za resnično v preteklosti ter torej ne gre več le za prognozo bodočih dejstev, marveč že kar za ugotovitev preteklih in sedanjih dejstev. Del otrokove pravice do normalnega družinskega življenja je namreč tudi časovna prvina, v kateri bi bila rehabilitacija mogoča. Ta čas mora biti razumen. To pomeni, da mora biti razumen z vidika življenja kot celote ter življenja s svojimi značilnimi razvojnimi obdobji. Če je ta razumen čas v preteklosti že potekel ter so se otroci v celoti vživeli v rejniško družino ter v njej že preživeli pomembna razvojna obdobja, vezi z biološkimi starši pa so docela pretrgane (starši in otroci so si popolni tujci), potem ni (več) pravne potrebe, da bi sodišče naredilo prognozo morebitne rehabilitacije v prihodnosti.

20V obravnavani zadevi so bila ugotovljena prav takšna dejstva, ki utemeljujejo zgornji pravni sklep. Otroci so stari 10 let (M.), 8 let (L.) ter 4 leta in pol (T.). V rejniško družino so bili nameščeni 7.3.2007 (M.), 9.11.2007 (L.) ter 10.6.2010 (T.). Mati ni za njih nikoli skrbela tako, kot bi v skladu z dolžnostnimi prvinami roditeljske pravice morala. Sama je dala soglasje za namestitev starejših dveh v rejniško družino. M. je bil tedaj star 2 leti in pol, Lana 11 mesecev, T. pa je zapustila že v porodnišnici in je torej sploh svoje celotno življenje preživela v rejniški družini. Stikov z otroci vse od decembra 2010 sploh ni imela (torej do izdaje sklepa sodišča prve stopnje skoraj 3 leta in pol, do izdaje sklepa pritožbenega sodišča pa 4 leta), že pred tem pa so bili ti stiki izrazito redki in neredni. V rejniški družini se otroci, po drugi strani, počutijo dobro, rejnika kličejo mami in oči, za njih je lepo poskrbljeno, njihove koristi so zavarovane, hodijo na počitnice, na morje, smučat. Vse te dejanske ugotovitve, ki so vsebovane v 14. točki izpodbijanega sklepa, utemeljujejo sklep, da otroci rejniško družino doživljajo kot svojo običajno družino, biološka mati pa je za njih tujka (še posebej za T., ki z njo vse od rojstva ni imela prav ničesar skupnega: ne časa ne odnosa). Iz vseh navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega, ali se bo dokončna odtujitev v prihodnje zgodila in tega, ali bodo otroci hkrati v prihodnje z rejniki stkali normalne, pristne družinske vezi, ni treba ugotavljati preprosto zato, ker se je vse to v zadosti dolgotrajnem obdobju že zgodilo. Pretrganje teh, sedaj obstoječih vezi ter namestitev otrok k materi bi torej glede na vso preteklo obdobje (vključno s pretrganim, ali pa nikoli vzpostavljenim stikovanjem) že sedaj, v tem trenutku za otroke predstavljal nedopusten poseg v njihovo pravico do družinskega življenja (nepretrganost otrokove vzgoje, varnost, stabilnost), kaj šele, če bi se to zgodilo nekoč v bolj ali manj daljni prihodnosti.

Presoja očitanih bistvenih kršitev postopka:

21Pritožnica sodišču očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, čeprav bi ga po njenem stališču moralo izvesti. Osrednje vprašanje, na katerega mora odgovoriti pritožbeno sodišče, torej je, ali bi bilo sodišče prve stopnje ta dokaz dolžno izvesti. Če bi bil odgovor pritrdilen in sicer zato, ker bi moralo sodišče ta dokaz izvesti v zvezi z dejstvom, zaradi katerega je bil predlagan, potem bi bila pritožnica prizadeta v svoji pravici do izjave, kar bi predstavljalo poseg v njeno ustavno varovano pravico do poštenega postopka (22. člen Ustave), to pa ustreza obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga možnost, zaradi katere bi bil odgovor lahko pritrdilen, je, če bi bilo sodišče ta dokaz dolžno izvesti po uradni dolžnosti zaradi varstva koristi vseh treh otrok.

22Pritožbeno sodišče je obe vprašanji obravnavalo ter odločilo, da sodišče dokaza v konkretnem primeru ni bilo dolžno izvesti po uradni dolžnosti, prav tako pa je pravilna tudi obrazložitev zavrnilnega dokaznega sklepa v izpodbijani odločbi, da namreč nasprotna udeleženka dokaza ni predlagala v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi.

23Dokazni predlog nasprotne udeleženke se glasi: „Nasprotna udeleženka predlaga postavitev izvedenca, ki naj poda strokovno mnenje, ali je nasprotna udeleženka sposobna opravljati roditeljske dolžnosti, izvedenec, naj pregleda spis, vzpostavi stik z nasprotno udeleženko in izdela mnenje.“ (narok, 13.9.2013; zapisnik na l. št. 61)

24Ni izključeno, da bi bilo vprašanje, ali je oseba, glede katere se vodi postopek za odvzem roditeljske pravice, sposobna izvrševati roditeljsko pravico, v posamezni zadevi pravno relevantno. To je celo zelo verjetno, a vendar ni nujno. Prav v obravnavani zadevi gre za tak primer. Sodišče prve stopnje namreč pritožnici roditeljske pravice ni odvzelo zato, ker bi je ne bila sposobna izvrševati (čeravno tudi ta možnost ni izključena, glede na vse okoliščine je celo izrazito verjetna), marveč ji jo je odvzelo, ker je že vrsto let ne izvršuje (ugotovitve o tem je pritožbeno sodišče povzelo že ob materialnopravni presoji). Zastavlja se vprašanje, ali bi bila ob dejanski podlagi izpodbijanega sklepa odločitev sodišča sploh lahko kakorkoli drugačna, če bi izvedenec odgovoril, da je nasprotna udeleženka roditeljsko pravico sposobna izvrševati? Odgovor pritožbenega sodišča je, da odločitev ne bi mogla biti prav nič drugačna in da bi moralo sodišče tudi ob takšnem (sicer hipotetičnem odgovoru) nasprotni udeleženki odvzeti roditeljsko pravico.

25Predpostavke za odvzem roditeljske pravice so uzakonjene v prvem odstavku 116. člena ZZZDR. Ta se glasi: Roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, se odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo. Zakon torej izrecno ne zahteva, da bi ob opisanih pogojih moral biti obenem izpolnjen še ta pogoj, torej, da roditelj roditeljske pravice sploh ni sposoben izvrševati.

26Namen določbe je povsem jasen: to je varstvo otrokovih koristi. To je tudi edini ustavnopravno dopusten namen pravila, s katerim se posega v ustavnopravno tako občutljivo pravico, kot je roditeljska pravica. Varstvo koristi otroka je seveda lahko ogroženo tudi tedaj, ko je kakšno izmed ravnanj starša posledica njegove trajne ali začasne nesposobnosti za izvrševanje roditeljske pravice. Kadar je ta nesposobnost trajna, to ob ostalih izpolnjenih pogojih (torej ob slabem ravnanju iz 116. člena ZZZDR) praviloma vodi v odvzem roditeljske pravice. Če pa je bila nesposobnost za izvrševanje roditeljske pravice zgolj začasna, tedaj se bo kot pravno relevantno lahko zastavilo vprašanje, ali se ni stanje takšnega starša, ki je ravnal na kakšnega izmed zgoraj opisanih načinov, skozi čas v tolikšni meri izboljšalo, da bi poseg v roditeljsko pravico vanjo vendarle nesorazmerno posegal. Da torej ne bi prestal testa sorazmernosti in sicer tistega njegovega dela, ki se nanaša na zasledovan ustavnopravni cilj – to pa je varstvo otrokove koristi. A to velja le tedaj, ko ta začasnost ni bila predolga ter so se med njo izvajali vsaj stiki (ko je bil torej namen izvrševanja rejništva v tem, da se biološka družina rehabilitira ter se je v skladu s tem namenom bolj ali manj intenzivno tudi ravnalo). V obravnavani zadevi zaradi okoliščin na pritožničini strani zanesljivo ni bilo tako.

27Tu se namreč od decembra 2010 roditeljska pravica sploh ni izvrševala, pred tem pa se je izvrševala v izrazito omejenem obsegu. Zato je med staršem in otroci prišlo na eni strani do popolne odtujitve (ali še bolje rečeno: vez med staršem in otroci sploh nikoli ni bila vzpostavljena, posledica teka časa je zato le še to, da so otroci svojo biološko mater povsem pozabili – kar v tej zadevi velja za oba mlajša otroka – najmlajša je niti spoznati ni utegnila, pri srednjem otroku stanje tudi ni bilo bistveno drugačno – ob odvzemu je imela 11 mesecev, najstarejši sin pa se je spominja le še bežno, bolj v konturah). Na drugi strani pa so se med rejnikoma in vsemi tremi otroci stkale pristne družinske vezi. Čim je tako, se je glede na vse okoliščine konkretnega primera odveč spraševati, ali je danes pritožnica sposobna izvrševati roditeljsko pravico, saj varstvo koristi vse treh otrok terja, da se njihovo družinskopravno razmerje trajno uredi. Zaradi poteka časa in s tem povezanih zgoraj opisanih okoliščin, pa je skladno z načelom največje otrokove koristi to mogoče storiti le tako, da je pravo tisto, ki naj se prilagodi življenju (torej da se dejanskim razmerjem prizna ustrezen pravni položaj) in ne morebiti obratno, da bi se torej življenje podredilo iztrganemu segmentu prava, ki jo ta hip predstavlja vsebinsko izvotljena roditeljska pravica biološkega starša.

28Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo zavrnilnega dokaznega sklepa, da vprašanje, ali je pritožnica sposobna izvrševati roditeljsko pravico, v obravnavani zadevi ni (več) pravno relevantno. Kadar je dokaz predlagan v zvezi s pravno nerelevantnim dejstvom, gre za tipičen primer, ko njegova zavrnitev ne posega v strankino ustavno pravico do izjave v postopku. Z odgovorom, da se dokaz ne izvede, ker dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, ni pravno relevantno, je sodišče tako izpolnilo svojo dolžnost, da se do izjave opredeli.

29Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem, kot že rečeno, ni bilo dolžno izvajati niti po uradni dolžnosti (zaradi ugotavljanja morebitnih drugih dejstev). Res je, da v družinskopravnih postopkih, v postopkih za odvzem roditeljske pravice pa še posebej, sodišča običajno postavijo tudi izvedenca. A to, da je neko procesno ravnanje običajno, še ne pomeni da je tudi pravno obvezno. Če bi zakonodajalec menil, da je postavitev izvedenca v postopku za odvzem roditeljske pravice obligatorna, potem bi takšno procesno pravilo tudi uzakonil. A ga ni. Drugače kot npr. v postopku za odvzem poslovne sposobnosti (48. člen ZNP(6)) ali v postopku za ureditev meje (134. člen ZNP).

30Ker torej postavitev izvedenca v postopku za odvzem roditeljske pravice ni vselej obvezna, ga bo sodišče dolžno postaviti le tedaj, ko bo ob varovanju otrokovih koristi trčilo v pravno relevantno vprašanje, za rešitev katerega ne razpolaga s posebnim strokovnim znanjem (243. člen ZPP). Takšnega vprašanja med nosilnimi razlogi odločitve v tej zadevi ni bilo. Sodišče je namreč v tej zadevi ugotavljalo predvsem to, kaj se je dogajalo v stvarnem svetu (šlo je za običajno ugotavljanje dejanskega stanja – gnoseološki proces je bil splošne narave), nato pa je moralo le še uporabiti določbo 116. člena ZZZDR in sicer tako, da jo je ustavnopravno ovsebinilo z načelom varstva koristi otroka.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

31Osrednji pravni sklep je torej naslednji: Varstvo koristi otroka terja, da se ob dejstvu, da sta si otrok in biološki starš tujca ter dejstvu, da je skozi daljše časovno obdobje otrok z rejnikoma stkal pristne družinskopravne vezi, začasni ukrep rejništva (116. člen ZZZDR), katerega cilj je rehabilitacija biološke družine, z odvzemom roditeljske pravice spremeni v rejništvo z namenom posvojitve.

32Ker iz vseh navedenih razlogov pritožba ni utemeljena ter pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP) potrdilo.

Stroški postopka:

33Prvi odstavek 67. člena ZNP določa, da stroške postopka trpi oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica. Vendar pa to lahko velja le glede potrebnih stroškov (155. člen ZPP). To, ali so stroški za odgovor na pritožbo potrebni, je treba presojati glede na to, ali vsebuje navedbe, ki bi lahko vsaj hipotetično (v primeru utemeljene pritožbe) vplivale na odločitev (da bi torej z odgovorom na pritožbo takšen udeleženec dosegel, da se ob utemeljeni pritožbi odločba ne spremeni, marveč se zgolj razveljavi). Ker v obravnavani zadevi odgovor na pritožbo takšnih navedb ne vsebuje, sledi logičen sklep, da stroški te vloge za postopek niso bili potrebni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da predlagatelj stroške za odgovor na pritožbo krije sam.

----------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB1 ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(3) Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9-55/92 v: Uradni list RS, št. 35/92).

(4) Npr. Johansen proti Norveški, št. 17383/90 z dne 7.8.1996, točka 78.

(5) O tej metodi glej: Tilen Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV založba 2012, str. 176-183.

(6) Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/1986 do Uradni list RS, št. 77/2008).