UPRS sodba I U 377/2015

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-1726/2012-10 (08-150-7-00) z dne 30. 12. 2013 se odpravi v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidani stavbni zemljišči parc. št. 375/148 in 375/149 k.o. ... (14.655,60 EUR in 2.051,78 EUR), in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. V preostalem delu (glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu A. v višini 46,80 EUR) se tožba zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2012, in sicer na naslovu A. (stanovanjski namen) v znesku 46,80 EUR, od zemljišča parc. št. 375/148 k.o. ... v višini 14.655,60 EUR in od parc. št. 375/149 iste k.o. v višini 2.051,78 EUR (1. točka izreka). Ker je zavezanka 18. 5. 2012 že plačala znesek 17.656,85 EUR po prejšnji odločbi organa, se obveznosti po tej določbi v skupnem znesku 16.754,18 EUR v celoti pobotajo s plačilom (2. točka). Vračilo preveč plačanega nadomestila in pripadajočih zamudnih obresti od 18. 6. 2013 do 30. 12. 2013 v višini 125,08 EUR se vrne na tožničin osebni račun (3. točka) v roku 30 dni od vročitve odločbe oziroma se ji preveč plačan davek zmanjša za davke, pri katerih je potekel rok za plačilo (4. točka). Zavrnjen je bil tožničin zahtevek za povračilo stroškov upravnega zastopanja (5. točka) in odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, v katerem je moral prvostopenjski organ v skladu z napotili upravnega organa druge stopnje ugotoviti (oziroma občina dokazati), ali imajo tožničina nezazidana stavbna zemljišča možnost zagotovitve oskrbe z električno energijo in vodo ter z urejenim dostopom, kar je pogoj za odmero NUSZ po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V zvezi s tožničinimi trditvami, da njena zemljišča nimajo dostopa do javne ceste, je organ od Občine Logatec pridobil mnenji z dne 15. 11. in 21. 11. 2013. Na njihovi podlagi je ocenil, da je Občina Logatec ustrezno dokazala, da je zagotovljen dostop obravnavanih nezazidanih stavbnih zemljišč na javno cesto.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim stališče, da nevročitev mnenj občine ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj je tožnici znano stanje v naravi, torej tudi to, preko katerih zemljišč je možno dostopati do njenih zemljišč. Poudarja, da tožnica ni ugovarjala, da tehnično ne bi bilo mogoče izvesti priključka na javno cesto, pri čemer zagotovljen dostop ne pomeni, da bi morala javna cesta potekati neposredno ob njenih parcelah. Še nepridobljena pravica tožnice do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka pa na odmero ne vpliva, saj lahko v tem smislu to pravico pridobi v nepravdnem postopku na podlagi 89. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji mnenji Občine Logatec, na katerih temelji izpodbijana odločba, nista bili izročeni v seznanitev, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Meni, da dostop z njenih zemljišč do javne ceste v letu 2012 ni bil zagotovljen, saj zemljišči parc. št. 375/468 in 375/342 v tem letu še nista bili vpisani v zemljiško knjigo, zato priključka ni bilo mogoče izvesti. Glede parc. št. 375/342 (kategorizirana javna pot JP 726659) še navaja, da je to zemljišče v zasebni lasti, kar je v nasprotju z Zakonom o cestah in Zakonom o javnih cestah, postavlja pa se tudi vprašanje ustavnosti in zakonitosti občinskega odloka o kategorizaciji občinskih cest. Na to cesto torej ni mogoče zagotoviti dostopa, menjalna pogodba pa bi morala biti vpisana v zemljiško knjigo. Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za odmero NUSZ, predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru vztraja pri razlogih obeh upravnih aktov in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

NUSZ je mogoče odmeriti za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave, in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave (tretji odstavek 218. člena ZGO-1). Nadaljnji pogoj za odmero pa je, da mora biti za ta zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, ležati pa morajo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom določila, da se zanje plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (2. alineja prvega odstavka 218.b člena). Po četrtem odstavku istega člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 se šteje, da je navedena oskrba zagotovljena, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, razen če ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

Za odmero NUSZ torej ni bistveno, ali je komunalna infrastruktura zgrajena vse do zemljišč zavezanca, ampak to, da je z izvedbo lastnega priključka možna povezava z javno komunalno infrastrukturo oz. dostop na javno cesto. V zadevi ni sporno, da so tožničina zemljišča stavbna zemljišča, na katerih še niso zgrajeni objekti (torej nezazidana stavbna zemljišča), sporna pa je možnost dostopa na javno cesto.

S tem v zvezi pa tožnica upravičeno opozarja, da v postopku na prvi stopnji ni bila seznanjena z mnenji občine Logatec z dne 15. 11. in 21. 11. 2013, na katere je prvostopenjski organ oprl izpodbijano odločbo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica z ortofoto posnetkom dokazovala, da njena zemljišča nimajo zagotovljenega dostopa do javne ceste, občina pa je v prvem mnenju navajala, da je dostop mogoč na dve kategorizirani javni poti (na prvo v lasti občine št. 375/466 k.o. ... in na drugo, ki je kategorizirana javna pot JP 726659), pri čemer se na prvo lahko zgradi priključek preko zemljišča parc. št. 375/468. V naslednjem mnenju z dne 21. 11. 2013 je občina še navedla, da je glede kategorizirane javne poti JP 726659 „pristopila k urejanju lastništva“ z menjalno pogodbo z dne 4. 1. 2012.

S temi navedbami je dejansko občina zatrjevala, da v bližini tožničinih stavbnih zemljišč potekata dve javni poti in da je nanju mogoče izvesti priključke. Kot izhaja iz pritožbe, je tožnica (enako kot v tožbi) zatrjevala, da je zemljišče parc. št. 375/342 v zasebni lasti (lastnik B. d.o.o.), zato na njem ne more biti ustanovljeno zakonito javno dobro oziroma javna pot, za zemljišče parc. št. 375/466 pa, da je bilo v zemljiško knjigo vpisano šele 26. 7. 2013, torej po odmernem letu 2012. V zvezi s slednjo v tožbi dodaja (enako za javno pot parc. št. 375/342 – 7. stran tožbe), da status obeh zemljišč (javna pot) ni razviden niti iz zemljiške knjige.

Glede na vse navedeno ne more biti dvoma, da je občina Logatec v omenjenih mnenjih navedla pravno pomembna dejstva za odmero NUSZ, zato bi morala tožnica imeti možnost, da se še pred izdajo odločbe (ne pa šele v pritožbi) o njih izjavi. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba namreč stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbe (zaslišanje stranke). Navedena določba velja tudi za davčni postopek v primeru, ko davčni organ na prvi stopnji izvaja ugotovitveni postopek (kot je bilo to v obravnavanem primeru), in sicer na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2, ki določa, da se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

S tem ko organ tožnici ni omogočil, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (1. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. S tem v zvezi je neutemeljeno stališče pritožbenega organa, ki je zavrnil enak pritožbeni očitek, ker da je tožnici znano stanje v naravi. V zadevi ni sporno samo stanje v naravi, ampak tudi to, ali je v letu 2012 na območju, kjer ima tožnica svoji zemljišči, sploh obstojala javna cesta. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1) je namreč javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Po 25. točki istega člena pa je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne cesta enake ali višje kategorije. Poleg tega je Ustavno sodišče RS v številnih odločbah (npr. U-I-3047/06, U-I-208/11) zavzelo stališče, da mora občina z lastniki zemljišč, na katerih kategorizira javno pot, skleniti pravni posel za pridobitev teh zemljišč ali izvesti postopek razlastitve, sicer odlok o kategorizaciji nedopustno posega v lastninsko pravico in je v neskladju s 33. členom Ustave RS (URS). To pomeni, da ni mogoče trditi, da je dostop do javne ceste omogočen, če ta ni kategorizirana, zemljišče pa je v lasti tretjih oseb.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, tožbo v tem delu odpravilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Glede odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče (objekt na naslovu A.) pa je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj v njej niso navedeni razlogi za nezakonitost odločbe v tem delu. Sodišče pri tem le dodaja, da ne drži trditev pritožbenega organa, da tožnica prvostopenjske odločbe v tem delu ni izpodbijala in da je zato v tem obsegu pravnomočna, saj iz tožničine pritožbe z dne 20. 1. 2014 izhaja, da je pritožbenemu organu predlagala, naj odpravi celotno prvostopenjsko odločbo.

Kadar sodišče tožbi ugodi, je tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena omenjenega pravilnika je tožnik v primeru, ko ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR.

Čeprav je bila tožba v obravnavanem primeru v (nebistvenem) delu zavrnjena, so stroški tega sodnega postopka oziroma nagrada za odvetnikovo delo glede na pravilnik enaki, kot če bi tožnica uspela v celoti. Sodišče ji je zato v okviru zahtevka in zneska iz pravilnika priznalo priglašeno nagrado za tožbo v višini 275,40 EUR (600 točk po tarifni št. 30/1 Odvetniške tarife, vrednost točke 0,459 EUR), pavšalne administrativne stroške v višini 2 % (5,508 EUR), na seštevek pa še 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za plačilo omenjenega davka), to je 61,79 EUR, skupaj torej 342,70 EUR. Sodna taksa za postopek na prvi stopnji v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).