UPRS sodba III U 48/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je carinski organ prve stopnje tožeči stranki kot prevozniku naložil v plačilo dajatve v skupni višini 11.452,02 EUR (carina, davek na dodano vrednost in obresti), za blago, vneseno v tranzitni postopek s carinsko deklaracijo z MRN oznako 08SI00604410ED4F56 z dne 15. 10. 2008 Izpostave Luka Koper.

Iz njene obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno predmetno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje do 22. 10. 2008. Ker glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba), da je bil tranzitni postopek pravilno zaključen, je carinski organ v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek. Ugotovil je, da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen (92. člen CZS) in da tožeča stranka kot prevoznik blaga ni odpeljala na namembni carinski urad v Avstrijo, kar je bila dolžna, glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije, pač pa je blago odpeljala na razkladanje v Italijo, s čemer ga je odstranila izpod carinskega nadzora. O teh ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 27. 9. 2010.

Da je tožeča stranka vedela, da je blago v carinskem tranzitnem postopku in je zato carinski dolžnik (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS), je carinski organ zaključil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2013, ki ga organ prve stopnje v izpodbijani odločbi povzema. V odgovoru je natančno obrazložen ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Celotna cona je ograjena, vse vstopne in izhodne točke pa so pod nadzorom carinskih organov. Pred vstopom na območje proste cone voznik pri špediterju prevzame pooblastilo za prevzem listin za prepustitev blaga v tranzitni postopek. Ko skladiščnik naloži blago na prevozno sredstvo, izstavi dokument (izskladiščenje ali odpremnico), ki poleg skladiščnih podatkov vsebuje tudi podatke, namenjene carinskemu nadzoru (npr. carinski status blaga, smer blaga, prevozno sredstvo). Po končanem nakladanju blaga voznik odpelje prevozno sredstvo proti izhodu iz proste cone in pred izhodom prevozno sredstvo parkira. Carinskemu delavcu predloži dokumente, ta jih preveri in sprejme tranzitno deklaracijo (dodeli MRN) in (kolikor niso ugotovljena neskladja) prepusti blago v tranzitni postopek. Pred prepustitvijo blaga v tranzitni postopek vpiše v tranzitno aplikacijo številko carinske zalivke, določi rok za predajo blaga na namembnem uradu ter določi morebitno predpisano pot, nakar natisne spremno tranzitno listino v dveh izvodih, en izvod shrani za arhiv, en izvod pa izroči vozniku. Po prejemu spremne tranzitne listine si voznik sam na vozilo oziroma zabojnik namesti carinsko vrvico in zalivko. V nadaljevanju prevoznik zapelje prevozno sredstvo do izhodne točke carinske cone (do zapornice). V primeru, kot je konkretni, ko se iz cone iznaša neskupnostno blago, carinski delavec ne dovoli izstopa blaga iz proste cone (ne dvigne zapornice), če mu voznik ne izroči tranzitne deklaracije. O teh ugotovljenih dejstvih je carinski organ sestavil zapisnik z dne 18. 4. 2013.

Oba zgoraj navedena zapisnika sta bila tožeči stranki vročena in na oba je podala pripombe, ki jih organ prve stopnje v izpodbijani odločbi obrazloženo zavrača. Na podlagi ugotovljenega namreč zaključuje, da tožeča stranka ne more trditi, da ni vedela, da je blago pod carinskim nadzorom, saj je vozilo iz proste cone lahko izstopilo le na podlagi predložitve ustrezne carinske deklaracije, s katero je razpolagal voznik. V njej je bil kot namembni carinski urad (polje 53) vpisan carinski urad v Avstriji in tudi sicer naveden status blaga (tranzit, neskupnostno blago). Iz mednarodnega tovornega lista CMR je razvidno, da je prevoz opravila tožeča stranka, ki jo je kot prevoznika šteti za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Tožeča stranka je na podlagi vsega navedenega odgovorna za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku v smislu določbe drugega odstavka 96. člena CZS, saj je blago sprejela in vedela, da je v skupnostnem tranzitu. Odgovorna je na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS, ki določa, da je dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. V zvezi s pripombo tožeče stranke, da je glede namembnega carinskega urada ravnala po navodilih naročnika prevoza oziroma špedicije, carinski organ odgovarja, da je za prevoznika edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53), ki pa ji tožeča stranka ni sledila.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje z odločbo, št. DT 498-1-25/2013 z dne 13. 12. 2013 zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se s presojo organa prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu. V obrazložitvi odločbe argumentirano odgovarja na pritožbene navedbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici napačne uporabe materialnega prava. V obsežni in mestoma nepregledni tožbi navaja, da se carinska deklaracija in obveznosti, ki iz nje izhajajo, lahko nanašajo le na deklaranta. Ta carinski deklaraciji ni priložil prevozne listine, čeprav bi jo moral. V tem primeru bi carinski organ videl, da se namembna kraja po prevozni listini in po carinski deklaraciji razhajata. Nadalje navaja, da se po določbah 358. člena in prvega odstavka 359. člena Izvedbene uredbe carinska deklaracija vrne zgolj glavnemu zavezancu in ne tudi prevozniku, po drugi strani pa tožeča stranka navaja, da bi morala biti carinska deklaracija, v skladu z načelom enakosti, vročena tudi njej. V zvezi s tem navaja, da ji deklaracija ni bila vročena skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da tožena stranka ne razpolaga z vročilnico, iz katere bi izhajalo, da ji je bila deklaracija dejansko vročena, zato tožena stranka ni dokazala, da je voznik prejel carinsko deklaracijo. Za ugotovitev tega dejstva bi morala zaslišati voznika in glavnega zavezanca ter tudi sicer izvesti predlagane dokaze in na podlagi 154. člena ZUP razpisati ustno obravnavo. Ker njenim dokaznim predlogom ni sledila, je kršila tudi 22. člen Ustave RS. Tožena stranka je pri odločitvi uporabila nenapisana in neobjavljena pravila Luke Koper in s tem kršila načelo zaupanja v pravo. V nadaljevanju tožbe navaja, da kot prevoznik ni stranka postopka, saj je imela sklenjeno le prevozno oziroma podjemno pogodbo, na podlagi katere je delovala, blago pa je prevzela po tem, ko je že bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Blago je bilo namreč v prost promet sproščeno že s tem, ko ga je deklarant predal svoji hčerinski družbi A. d.o.o., na kar kot prevoznik ni imela vpliva.

V nadaljevanju tožbe navaja, da bi lahko bil carinski dolžnik le voznik osebno, če je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi, opr. št. X Ips 863/2004 z dne 18. 10. 2007 zavzelo stališče, da delodajalec ne odgovarja za dejanja svojih voznikov. V postopku ni bilo ugotovljeno, kateri voznik konkretno je blago odstranil izpod carinskega nadzora in niti ali je imel voznik za delovanje pooblastilo zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Nadalje navaja, da je terjatev zastarala, saj je bila izpodbijana odločba izdana po preteku treh let od nastanka carinskega dolga (221. člen CZS). Carinski organ bi moral upoštevati, da je čas trajanja pritožbenega postopka določen v 222. členu ZUP (2 meseca), ter stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbi opr. št. U 894/1994 z dne 15. 5. 1996. V nadaljevanju tožbe se sklicuje še na določbo 239. člena CZS, po katerih se uvozne dajatve lahko oprostijo, in v zvezi s tem navaja, da je iz kazenske ovadbe razvidno, da so bili v lažno zaključevanje tranzitnih postopkov vpleteni avstrijski cariniki.

Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka kot prevoznik odgovorna za carinske dajatve, ki so ji bile v plačilo naložene z izpodbijano odločbo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena CZS je namreč (ne glede na obveznosti glavnega zavezanca) za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu odgovoren prevoznik, ki blago sprejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu. Tožeča stranka ne ugovarja dejstvu, da je opravila prevoz predmetnega blaga, kot tudi ne ugotovljenem dejstvu, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu Freilager Wien v Avstriji, kot je bilo določeno v carinski deklaraciji (polje 53), pač pa je bilo odpeljano na razkladanje v Italijo in s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pač pa ugovarja, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu. Ugovarja namreč, da ni izkazano, da je voznik carinsko deklaracijo prejel, saj mu ni bila vročena v smislu določb ZUP.

Po presoji sodišča vprašanje vročitve carinske deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 53/2014 z dne 15. 5. 2014). Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone v Kopru in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Carinski organ je navedeno dejstvo ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2013, v katerem je natančno obrazložen ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Iz opisanega ustaljenega ravnanja izhaja, da je voznik, tudi v konkretnem primeru, prejel carinsko deklaracijo, saj sicer iz proste cone ne bi mogel izstopiti. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke, saj tožeča stranka niti tekom upravnega postopka (pripombe na oba zapisnika, pritožba) niti v tožbi ni podala drugačne trditvene podlage, s katero bi utemeljila izvedbo predlaganih dokazov, ki bi lahko izkazali nasprotno. Tožeča stranka namreč ne navaja, da voznik blaga ni prevzel v prosti coni pristanišča v Kopru (pavšalno sicer navaja, da je bilo blago prevzeto po tem, ko je bilo že odstranjeno izpod carinskega nadzora, ne navaja pa, da je blago prevzela izven proste cone). Konkretizirano pa ne navaja niti, da je postopek prevzema blaga in listin v prosti coni, v konkretnem primeru potekal drugače, kot sicer poteka po protokolu, opisanem v dopisu z dne 17. 4. 2013. Ob tem je še dodati, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je carinski organ pri odločanju uporabil nenapisana in neobjavljena pravila Luke Koper. Dopis z dne 17. 4. 2013 namreč ni bil uporabljen kot pravna podlaga zadeve, pač pa kot eden izmed dokazov v postopku, v okviru proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Zaradi razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in 22. člen Ustave RS s tem, ko ni izvedla predlaganih dokazov in ustne obravnave. Carinska organa sta zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov v obrazložitvah svojih odločb ustrezno obrazložila. O vseh ugotovljenih dejstvih v postopku sta bila sestavljena zapisnika z dne 27. 9. 2010 in z dne 18. 4. 2013, ki sta bila tožeči stranki vročena. Na oba je tudi podala pripombe, ki jih je tožena stranka argumentirano zavrnila.

V zvezi z vprašanjem, kdo v primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora odgovarja za tako nastali carinski dolg: fizična oseba, voznik osebno, ali njegov delodajalec, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2013 že pojasnilo, da je po CZS pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Pravilnost takšnega stališča potrjuje tudi Sodišče EU, ki je v zadevi Spedition Ulustrans, C-414/02 z dne 23. 9. 2004 (točka 25 obrazložitve in nadaljnje) navedlo, da iz besedila tretjega odstavka 202. člena CZS izhaja, da je želel zakonodajalec Skupnosti določiti širok krog tistih, ki so pri nezakonitem vnosu blaga, za katerega je treba plačati uvozne dajatve, carinski dolžniki, seveda ne da bi bil delodajalec avtomatično dolžnik carinskega dolga svojega delavca. Ugotovilo je, da se 1. alineja tretjega odstavka 202. člena CZS nanaša na "osebo", ki je nezakonito vnesla blago, ne da bi določal, ali gre za fizično osebo, kot je npr. delavec v podjetju, ali pravno osebo, kot je npr. podjetje, pri katerem je razlog za nezakoniti vnos blaga. Ta določba se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga. Iz presoje 1., 2 in 3. alineje 202. člena CZS izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti razlikoval med primeri iz 1. alineje na eni strani in 2. ter 3. alineje na drugi. V primerih, ki so določeni v 1. alineji, se lahko delodajalec opredeli kot tisti, ki je opravil nezakoniti vnos blaga, in je zaradi tega sam ali solidarno s svojim delavcem carinski dolžnik. V primerih, določenih v 2. in 3. alineji, je delodajalec pri tem vnosu le "udeležen" in se kot carinski dolžnik lahko opredeli le, če so izpolnjeni določeni subjektivni pogoji. Vrhovno sodišče RS v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka (X Ips 836/2004 z dne 18. 10. 2007), ni sprejelo stališča, da pravna oseba oziroma delodajalec ne more odgovarjati za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka, temveč je v navedenem primeru zgolj potrdilo, da je bil carinski dolg utemeljeno naložen vozniku kot fizični osebi. Neutemeljen je zato ugovor tožeče stranke, da ne odgovarja za carinski dolg, pri čemer je dodati, da tožeča stranka tudi ne navaja kakršnekoli samovolje voznika. Zaradi zgoraj navedenega pa so neutemeljeni tudi ugovori v zvezi z (ne)obstojem pooblastila zakonitega zastopnika tožeče stranke vozniku.

Neutemeljen je nadalje tudi tožbeni ugovor, da je predmetna carinska terjatev zastarala na podlagi določb 221. člena CZS. V skladu z navedenim členom se mora znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki (prvi odstavek). Po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, se dolžniku ne pošlje obvestilo. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena, za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek (tretji odstavek). Za tožečo stranko ni sporno, da terjatev ni zastarala upoštevajoč dejansko trajanje pritožbenega postopka, ugovarja pa, da je pritožbeni postopek trajal dlje, kolikor znaša rok za izdajo in vročitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 222. členom ZUP (1 oziroma 2 meseca). Navedeni rok je instrukcijske narave, tožeča stranka pa je, v primeru njegove prekoračitve, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, česar pa ne navaja. V zvezi z zastaranjem se tožeča stranka sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 894/1994 z dne 15. 5. 1996, ki pa je bila izdana v drugovrstni zadevi (odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča), predvsem pa se z njo Vrhovno sodišče RS ni opredelilo do nobenega vprašanja v zvezi z zastaranjem oziroma trajanjem pritožbenega postopka.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede odpusta uvoznih dajatev na podlagi 239. člena CZS pa sodišče ugotavlja, da členi 878 in naslednji v Izvedbeni uredbi ter člen 111 v prilogi k tej uredbi določajo, da mora prizadeta udeležena oseba izjemni položaj, ki izhaja iz okoliščin primera, pred pristojnim carinskim uradom vknjižbe uveljavljati z vložitvijo zahtevka in spremljajočimi dokumenti iz prvega odstavka 6. člena CZS. V drugem odstavku 239. člena CZS (in tudi v Izvedbeni uredbi v določbah člena 899 in naslednjih) je določeno, da se (samostojen) zahtevek z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena vloži v določenem roku pri pristojnem carinskem uradu. Ker v zadevi tožeča stranka ne navaja, da bi tak zahtevek pri pristojnem organu vložila, so tožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo 239. člena CZS, brezpredmetne. Kot brezpredmetne pa sodišče ocenjuje tudi ostale tožbene navedbe.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne navedbe obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da sta bila pravilna tudi postopka izdaje odločb obeh stopenj in da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožeča stranka navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Tožeča stranka v tožbi predlaga tudi, da postopek prekine in Sodišču evropske unije (v nadaljevanju SEU) v predhodno odločanje postavi naslednja vprašanja: „1. Ali carinski organ lahko zavezuje šoferja mimo določb 358. člena in prvega odstavka 359. člena Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, po kateri se elektronska carinska deklaracija vroča samo glavnemu zavezancu?; 2. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, v kateri se ne omenja njegovega imena v rubriki 2. carinske deklaracije?; 3. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, ki je sklenjena v nasprotju s 219. členom Uredbe komisije (ES) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti? Prevozna listina namreč ni bila priložena k carinski deklaraciji. Glavni zavezanec B. d.d. namreč ni sklenil prevozne listine (CMR) s prevoznikom, zaradi česar je ni priložil carinski deklaraciji. Prevozno listino s prevoznikom je podpisal pošiljatelj blaga A. d.o.o. šele po sprejemu carinske deklaracije, ko je blago bilo že sproščeno v prost promet.; 4. Ali lahko carinska deklaracija zavezuje šoferja, ki ni bil v nobeni povezavi z glavnim zavezancem, saj je bil naročnik carinskega tranzitnega postopka družba A. d.d., kar je razvidno iz rubrike št. 2. carinske deklaracije? 5. Ali lahko šoferja zavezuje podjemna (prevozna pogodba), ki ni sklenjena z glavnim zavezancem, temveč s tretjo osebo?“

Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje SEU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. SEU je v sodbi C-494/03 z dne 15. 9. 2005 določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče (zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva po pravnem redu države članice) samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti), kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage SEU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s carinsko deklaracijo seznanjen, kar je bilo zgoraj že obrazloženo (13. točka obrazložitve).

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.