VSL sklep I Ip 2435/2015

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku plačati 503,98 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka (II. točka izreka), dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov pa je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi dolžnikov predlog za prekinitev postopka (IV. točka izreka).

2Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ugoditev ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in predlogu za prekinitev postopka, oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naložitev stroškov postopka v plačilo tožeči stranki (pravilno upniku). Priglaša stroške pritožbe.

3Upnik v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 2. 3. 2015 na predlog upnika zoper dolžnika dovolilo predlagano izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršilnega evropskega plačilnega naloga št. 3329/2014 z dne 21. 7. 2014 in potrdila o izvršljivosti z dne 18. 10. 2014 Sodišča v Vidmu, Italija, izdanih na podlagi Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju: Uredba št. 1896/2006). Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka izpodbijanega sklepa).

7V pritožbi dolžnik vztraja pri svojem očitku o nezakonitosti sklepa o izvršbi, ker ne vsebuje izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti (kot to določa prvi odstavek 44. člena ZIZ). Te navedbe ne predstavljajo pritožbene graje izpodbijane odločitve, temveč z njimi dolžnik le ponavlja svoje ugovorne navedbe, do katerih pa se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Višje sodišče se zato do teh navedb ponovno posebej ne opredeljuje.

8Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o napakah pri vročanju plačilnega naloga in odsotnosti ustreznega pouka o možnosti vložitve ugovora zoper plačilni nalog, zaradi česar je bilo po dolžnikovem mnenju potrdilo izvršljivosti izdano neupravičeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (8. do 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) je pravnomočen in izvršljiv evropski plačilni nalog izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), zato kršitev, do katerih je morebiti prišlo v postopku njegove izdaje, ni mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku, ki je namenjen zgolj njegovi izvršitvi – prisilni izterjavi denarne terjatve, ki je bila z evropskim plačilnim nalogom ugotovljena. Te kršitve lahko dolžnik uveljavlja s posebnim pravnim sredstvom ponovne preučitve v izrednih primerih, če so za to izpolnjeni pogoji po 20. členu Uredbe št. 1896/2006, oziroma z ustreznimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu države, ki je evropski plačilni nalog izdala.(1) Vse dokler pa evropski plačilni nalog kot izvršilni naslov ni pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma dokler ni razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, je izvršilno sodišče nanj vezano in se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne sme spuščati (t. i. načelo formalne legalitete).

9Glede na navedeno je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se je sodišče s sklicevanjem na načelo vezanosti na izvršilni naslov izognilo opredelitvi do dolžnikovih navedb o napakah pri vročitvi in da je sklep v tem delu povsem neobrazložen, s čimer dolžnik uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Do teh ugovornih trditev se je sodišče prve stopnje (pravilno) opredelilo prav z utemeljitvijo, da nepravilnosti, do katerih je prišlo v postopku izdaje evropskega plačilnega naloga in potrdila o njegovi izvršljivosti, dolžnik v izvršilnem postopku ne more uveljavljati. Dolžnik kot dodaten razlog, s katerim utemeljuje navedeno kršitev določb postopka, sicer navaja tudi, da je bilo Okrajno sodišče v Novem mestu, pred katerim sedaj teče predmetni izvršilni postopek, obenem odgovorno za opravo vročitve po zaprosilu italijanskega sodišča, ki je evropski plačilni nalog izdalo, vendar pa ta okoliščina – tudi sicer v nasprotju z listinami v spisu(2) – na dopustnost in upoštevnost ugovornih navedb o nepravilnosti vročitve plačilnega naloga ne more vplivati. Vročanje evropskega plačilnega naloga je ne glede na zaprošeno sodišče, ki pri tem sodeluje, procesno dejanje v postopku njegove izdaje, zato stranka morebitnih nepravilnosti v zvezi s tem tudi v primeru, ko je nato za izvršitev pristojno isto sodišče, v postopku izvršitve evropskega plačilnega naloga ne more več uveljavljati. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje do ugovornih trditev glede vročanja in pravnega pouka v evropskem plačilnem nalogu tudi po presoji višjega sodišča z navedeno obrazložitvijo v zadostni meri opredelilo, zato kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in na tej podlagi zatrjevane kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave ter iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah niso podane.

10V zvezi s pritožbenim očitkom o kršitvi 46. člena ZIZ višje sodišče pojasnjuje, da kljub drugačni obrazložitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in v nasprotju z upnikovim predlogom za izvršbo poplačilo upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (v primerih, kot je to dopuščal v času izdaje sklepa veljavni tretji odstavek 46. člena ZIZ)(3) s sklepom o izvršbi z dne 2. 3. 2015 ni bilo dovoljeno. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom o izvršbi organizaciji za plačilni promet naložilo izplačilo zarubljenih denarnih sredstev upniku šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato pritožbene navedbe o nedopustnosti poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na pravilnost in zakonitost dovoljene izvršbe ne morejo vplivati.

11Glede na navedeno dolžnikovi pritožbi zoper odločitev o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni mogoče slediti, višje sodišče pa pri njenem preizkusu tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških (II. in III. točka izreka izpodbijanega sklepa), ki je dolžnik niti ne izpodbija obrazloženo in ki temelji na pravilni uporabi določb 38. člena ZIZ.

12Po presoji višjega sodišča pa je neutemeljena tudi dolžnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa), ki jo dolžnik utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker njegovega predloga ni presojalo na podlagi pravil Uredbe št. 1896/2006, temveč na podlagi določb ZIZ o odlogu izvršbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče pri presoji utemeljenosti dolžnikovega predloga za prekinitev postopka pravilno ugotavljalo, ali so podani pogoji za prekinitev postopka, ki jih določa 23. člen Uredbe št. 1896/2006,(4) ter pri tem ugotovilo, da je dolžnik sicer izpolnil prvi pogoj (vložitev zahteve za ponovno preučitev v izjemnih primerih), da pa ni izkazal drugega pogoja, to je obstoja izjemnih okoliščin, ki bi utemeljevale prekinitev postopka izvršbe.(5) Višje sodišče pri tem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pojem izrednih okoliščin predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Glede na to, da evropske sodne prakse, ki bi ta pravni standard zapolnila z morebitno avtonomno razlago, (še) ni, in upoštevajoč, da brez poseganja v določbe Uredbe št. 1896/2006 postopek izvršbe na podlagi evropskega plačilnega naloga ureja pravo države članice izvršbe (prvi odstavek 21. člena Uredbe št. 1896/2006), sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri presoji obstoja izjemnih okoliščin oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe, po presoji višjega sodišča določbe 23. člena Uredbe št. 1896/2006 ni kršilo. Glede na navedeno in upoštevajoč, da dolžnik v pritožbi drugačne razlage navedene določbe niti ne ponudi, pritožbenemu očitku napačne uporabe materialnega prava iz pritožbeno uveljavljanih razlogov ni mogoče slediti.

13Zaključek, da dolžnik v obravnavanem primeru obstoja izjemnih okoliščin, ki bi utemeljevale prekinitev izvršbe, ni izkazal, pa je po presoji višjega sodišča pravilen. Dolžnik je namreč obstoj tega pogoja utemeljeval z zatrjevanjem škode zaradi blokade sredstev pri organizacijah za plačilni promet (slabša referenca na javnih razpisih, onemogočeno tekoče poslovanje in posledično ogrožen nadaljnji obstoj), ki je neposredna posledica izvršbe, kar pa za prekinitev izvršbe kot ukrepa, ki je po določbi 23. člena Uredbe št. 1896/2006 dopusten le v skrajnih primerih(6) – v izjemnih okoliščinah – tudi po presoji višjega sodišča ne zadošča. Drugačna razlaga bi namreč nasprotovala ustavni zahtevi po učinkovitem izvršilnem postopku kot delu upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in zato po stališču višjega sodišča ne bi bila dopustna.

14Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Glej tudi, Sodišče Evropske unije, Sodba Sodišča (tretji senat) v združenih zadevah C-119/13 in C-120/2013 z dne 4. 9. 2014.

Op. št. (2): Iz dopisa z dne 26. 8. 2014 (priloga B1 spisa), na katerega se v pritožbi sklicuje dolžnik, izhaja, da je bilo za vročitev sodnega pisanja zaprošeno Okrožno sodišče v Novem mestu.

Op. št. (3): Spremenjeni 46. člen, ki se uporablja od 15. 7. 2015 (glej, 83. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-J v zvezi s Sklepom o izpolnitvi tehničnih pogojev za začetek uporabe nekaterih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 50/2015)), ne dopušča več izjeme, da v primeru predlaganega poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi izvršilnega naslova ni treba priložiti, če je bil izdan v postopku v gospodarskem sporu.

Op. št. (4): 23. člen Uredbe št. 1896/2006 se glasi: „Če je tožena stranka zahtevala ponovno preučitev v skladu s členom 20, pristojno sodišče države članice izvršbe na predlog tožene stranke lahko: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo jamstva, ki ga samo določi; ali (c) v izjemnih okoliščinah prekine postopek izvršbe.

Op. št. (5): Dolžnik je obstoj izjemnih okoliščin utemeljeval z zatrjevanjem škode zaradi blokade sredstev pri organizacijah za plačilni promet (slabša referenca na javnih razpisih, onemogočeno tekoče poslovanje in posledično ogrožen nadaljnji obstoj).

Op. št. (6): Skladno z določbo 23. člena Uredbe št. 1896/2006 sta milejša ukrepa tako omejitev postopka izvršbe na zaščitne ukrepe (točka (a)) kot pogojevanje izvršbe s predložitvijo jamstva, ki ga določi sodišče (točka (b)).