VSM sodba III Kp 45922/2014

I. Pritožbi zagovornika obdolženega R.H. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da se 1. iz opisa kaznivega dejanja izpustita izvršitveni dejanji pod 2 in 4, 2. izrečena kazen 6 (šest) mesecev zapora zniža na 5 (pet) mesecev zapora, v njo pa všteje čas prestan v priporu od 2. 11. 2014 od 12.50 ure dalje.

II. V preostalem delu pa se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 45922/2014 z dne 22. 1. 2015 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od dne 2. 11. 2014 od 12.50 ure dalje. O stroških kazenskega postopka je odločilo, da se po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega kot uvodoma navaja zaradi odločbe o kazenski sankciji. Iz pritožbene obrazložitve pa izhaja, da uveljavlja kršitev iz 31. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje sprejeta na podlagi obdolženčevega priznanja krivde za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki pa sodišča ne izključuje dolžne presoje glede ugotavljanja obstoja pravno relevantnih dejstev, med katere spada tudi ugotavljanje, ali vendarle ne gre za kršitev kazenskega zakona v povezavi s prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari, še zlasti, ko je zagovornik v besedi strank na obstoj te kršitve sodišče prve stopnje opozoril.

5Pritožnik v pritožbi ponavlja, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje priznal, vendar je bil za dejanja (izpostavi dejanji storjeni dne 30. 9. 2014 in dne 20. 10. 2014) že kaznovan za prekršek po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter sta mu bila na mestu prekrška izdana plačilna naloga za plačilo globe, dne 20. 10. 2014 mu je bil izrečen tudi ukrep prepovedi približevanja. Po stališču pritožbe je bil obdolženi na podlagi istih historičnih dogodkov sedaj kaznovan že drugič (najprej v postopkih o prekršku in sedaj v kazenskem postopku), pri čemer obakrat kaznovanje izhaja iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali bistvenih enakih dejstev, kar nedvomno pomeni kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, do česar bi se moralo sodišče prve stopnje tudi opredeliti.

631. člen Ustave, prvi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 10. člen ZKP zagotavljajo vsebinsko enako pravico prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem). Na podlagi navedenih določb je potrebno načelo ne bis in idem razlagati tako, da prepovedujejo pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen, bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Z drugimi besedami, sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan. To pride v poštev v primeru, ko so zakonski znaki prekrška že vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, saj bi v nasprotnem primeru, ko bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrivali, šlo za odklon od pravnega reda. Z drugimi besedami, ko je zoper posameznika bil uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, hkrati in za tem pa je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, je ta dopusten le, če sodišče ugotovi, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenih enakih dejstev, zaradi česar je moč sklepati, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Presojo, ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem postopku.(1)

7V obravnavanem primeru je takšna sodna presoja izostala. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženemu bil s strani Policijske postaje Rače (PP Rače) kot prekrškovnega organa dne 30. 9. 2014 ob 6.00 uri na naslovu bivanja ... vročen plačilni nalog s plačilom globe v znesku 625,94 EUR (oziroma 312,97 EUR - plačilni nalog velja kot pisna odločba o prekršku po tretjem odstavku 57. člena Zakona o prekrških- ZP-1)) za prekršek po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, storjenim s tem, ker je razbil steklo okna dnevne sobe, pričel glasno vpiti na mamo B.B., jo naganjati s hiše z besedami „izgini“, zaradi takšnih sinovih dejanj pa se je mati počutila ogroženo in prestrašeno. Odločba je postala pravnomočna 9. 10. 2014 in izvršljiva dne 8. 11. 2014. Dne 20. 10. 2014 je PP Rače obdolženemu izdala nov plačilni nalog za istovrsten prekršek, storjen istega dne, ko je obdolženi okoli 2.00 ure doma brez vzroka pograbil manjšo leseno klubsko mizico, jo vrgel po tleh, očetu, ko je vstopil v sobo in ga vprašal, kaj je narobe, rekel, da tako ne more več živeti, da se bo odselil in vse pobil, tako da bo mir, s tem pa pri očetu in materi vzbudil občutek ogroženosti, ponižanosti, prizadetosti in strahu. Odločba je postala pravnomočna dne 29. 10. 2011 in izvršljiva dne 28. 10. 2014.

8Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Tudi po določbi prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 stori prekršek nasilnega in drznega vedenja: kdor izziva ali koga vzpodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu; v četrtem dostavku istega člena pa je predpisana strožja kazenska sankcija za storilca prekrška, ki dejanje iz prvega odstavka stori med drugim proti zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju, rejniku, skrbniku ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu.

9Pritožbeno sodišče ob primerjavi opisa izvršitvenih dejanj pod 2 in 4 opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (dne 30. 9. 2014 ob 6.00 uri je obdolženi v okno dnevne sobe zalučal steklenico, da se je razbilo steklo, kričal na mamo: Ubil vas bom, potolkel vas bom“ vpil „Spizdite, izginite, kaj bi mogo koga ubit“; dne 20. 10. 2014 okoli 2.40 ure po stanovanju razbijal in kričal, prevrnil leseno klubsko mizico, kar je pri očetu in materi vzbudilo občutek strahu in ogroženosti, da sta na pomoč poklicala policijo) in opisa prekrškov ter citiranih določil ZJRM-1, kot izhaja iz plačilnih nalogov za obdolženega, ugotavlja, da ima pritožba prav, ko trdi, da sta navedena očitka, ki opredeljujeta prepovedano ravnanje, v bistvenem enaka tako v opisu kaznivega dejanja kot v opisu prekrška oziroma v sklicevanju na zakonsko dikcijo določil prvega in četrtega odstavka 6. člena ZJRM-1 na plačilnih nalogih zaradi storjenih prekrškov z dne 30. 9. 2014 in 20. 10. 2014. Za obdolženega namreč predstavljata enako prepovedano ravnanje, ki se v obeh primerih kaže v obliki nasilja v družini. Obdolženemu sta bila v postopku o prekršku izdani odločbi (plačilni nalog) v zvezi z dejanjema, opisanima pod 2 in 4 krivdoreka prvostopenjske sodbe, ki sta postali pravnomočni in izvršljivi. To pomeni, da ju ni mogoče več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo (določba 199. člena ZP-1) in da sta oba postopka o prekršku zoper obdolženega pravnomočno končana. Zato je pritrditi ugotovitvi pritožbe, da je bi obdolženi za dejanji z dne 30. 9. 2014 in 20. 10. 2014 že pravnomočno obravnavan in kaznovan v postopku za prekrške. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, katero je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je iz opisa kaznivega dejanja ti dve dejanji izpustilo (odločitev pod točko I./1 drugostopenjske sodbe).

10Odprava kršitve kazenskega zakona pa je terjala poseg v kazensko sankcijo, ki jo napada tudi pritožba, vendar je po oceni pritožbenega sodišča pritožba v tem delu povsem neutemeljena.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za ponovljena pritožbena izvajanja, katere je presojalo že sodišče prve stopnje, ko je obdolženemu izreklo kazen šest mesecev zapora, pri tem pa upoštevalo obdolženčevo mladost in dejstvo, da še ni bil pravnomočno obsojen ter da je kaznivo dejanje priznal in izrazil obžalovanje. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da v primerih iz točke 1, 3 in 5 krivdoreka ne gre za hujše oblike nasilja v družini, saj je vendarle obdolženi nasilje stopnjeval. Tako je ob zadnjem dejanju materi vrgel športni copat v glavo, na tla vrgel televizor, iz nosilca iztrgal radiator ter prerezal pnevmatike na avtomobilu. Zato je bila po sodišču prve stopnje odmerjena višina zaporne kazni, upoštevajoč, da je bilo ob zadnjem dejanju ugotovljeno, da je bil pod vplivom prepovedanih substanc, povsem primerna. To kazen pa je bilo potrebno zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona in s tem povezanega zmanjšanega obsega kriminalne količine ustrezno znižati. Pritožbeno sodišče je zato obdolženemu izreklo kazen pet mesecev zapora, katero pa je obdolženi, vštevajoč čas prestan v priporu, že prestal (odločitev pod točko I./2 izreka drugostopenjske sodbe).

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je v preostalem neizpodbijanem delu odločilo, kot je razvidno iz točke II. izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo s sodbo sodišča druge stopnje odločeno v korist obdolženega (drugi odstavek 98. člena ZKP).

---.---

Op. št.(1) : Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012, sodba ESČP Zltukhin proti Rusiji št. 14939/03 z dne 10. 2. 2009, sodba ESČP Maresti proti Hrvaški št. 55759/07 z dne 25. 6. 2009, sodba ESČP Tomasović proti Hrvaški št. 53785/09 z dne 18. 10. 2011;