VSL sklep IV Cp 3434/2015

I. Pritožbi predlagateljice zoper sklepa o začasnih odredbah z dne 14.10.2013 in 17.6.2014 (odločitev pod tč. VII izreka sklepa) se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Pritožba predlagateljice zoper odločitev o prekinitvi postopka (tč. I. izreka sklepa z dne 17.6.2014) se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

III. Pritožbi predlagateljice zoper sklep z dne 17.6.2014 v preostalem delu in v celoti pritožbi nasprotnega udeleženca zoper navedeni sklep se ugodi in se sklep v odločitvah pod tč. II, III, IV, V, VI, in VIII izreka sklepa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom N 198/2011 z dne 14. 10. 2013 zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se stiki z mladoletnima otrokoma določili tako, da bi potekali po telefonu in sicer z A. ob ponedeljkih ali petkih od 18. do 18.30 ure, z B. pa od 19.00 do 19.30 ure ter po elektronski poti in sicer z A. ob nedeljah od 18.00 do 18.30 ure, z B. pa od 19.00 do 19.30 ure. S sklepom z dne 17. 6. 2014 pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se zavrne predlagateljičin predlog, da se odločanje o stikih med mld. A. , roj. ... in nasprotnim udeležencem odloži za čas do pravnomočne odločitve IV P 1127/2013 (tč. I. izreka sklepa), da se zavrne predlagateljičin predlog, da se stiki med mld. B. L., roj. ... in nasprotnim udeležencem, ki so bili določeni s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani N 397/2006 z dne 16. 3. 2007 spremenijo tako, da nasprotni udeleženec pokliče mld. B. v ponedeljek in petek po telefonu v času od 18.30 do 19.30 ure, ob nedeljah od 18.30 do 19.30 ure pa vzpostavi z njim stik preko elektronskega medija Google Talk (tč. II. izreka sklepa), zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca, da se stiki med njim in obema otrokoma določijo tako, da ju predlagateljica pripelje na dom njegovih staršev, nasprotni udeleženec pa jih vrne na dom matere (tč. III: izreka sklepa). Hkrati je določilo stike med mladoletnima otrokoma in nasprotnim udeležencem tako, da se uvedejo uvajalni stiki za obdobje prvih devet mesecev, ki bodo potekali enkrat mesečno in sicer vsako prvo sredo v mesecu od 15.00 do 16.00 ure na CSD .... ob prisotnosti strokovnega delavca centra, po zaključenih devetih mesecih uvajalnih stikov tako, da bodo naslednje tri mesece potekali vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 14. do 18. ure tako, da nasprotni udeleženec oba otroka prevzame na domu predlagateljice in ju po končanem stiku zopet pripelje domov, po preteku tega obdobja nadaljnje tri mesece vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 10. do 18. ure tako, da nasprotni udeleženec oba otroka prevzame na domu predlagateljice in ju po končanem stiku zopet pripelje domov, po preteku tega obdobja vsako sredo od 15. do 18. ure ter vsak drug vikend od sobote od 10. ure do nedelje do 18. ure, tako da predlagateljica ob sobotah pripelje oba otroka na dom nasprotnega udeleženca, ob nedeljah pa nasprotni udeleženec oba otroka po končanem stiku pripelje na dom predlagateljice, po dopolnjeni starosti desetih let mld. B. pa bodo stiki v času šolskih počitnic in praznikov potekali izmenično in v celoti, za mld. A. pa polovico tega časa, v času poletnih počitnic pa z mld. B. 14 dni, z mld. A. pa 7 dni, tako da oče prevzame oba otroka na domu predlagateljice in ju po končanih stikih tudi pripelje na predlagateljičin dom (tč. IV. izreka sklepa). Sodišče je še odločilo, da se v primeru bolezni mladoletnih otrok stiki nadomestijo z naslednjim predvidenim stikom (tč. V izreka sklepa) ter da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu ob začetku stikov izročiti zdravstveno izkaznico obeh otrok in njune osebne dokumente (tč. VI izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe, da se stiki nasprotnega udeleženca z B. in A. ne izvajajo za čas veljavnosti začasne odredbe (VII. izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. VIII izreka sklepa).

2Predlagateljica je vložila pritožbo proti sklepu N 198/2011 z dne 14. 10. 2013 o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da nepravilno ne sprejme dejstva, da mladoletni B. jasno izraža voljo, da ne želi stika z nasprotnim udeležencem. Izvedenec N. je brez razloga izjavil, da je predlagateljičin predlog nesprejemljiv. Za vsakega od otrok predstavlja osebni stik z nasprotnim udeležencem hud stres in obliko negativnega pritiska nanju, kar gre v njuno škodo. Predlagateljica predlaga postopen način uresničevanja stikov, ko bi bil nasprotni udeleženec sprva v kontaktu z otrokoma le preko telekomunikacijskih sredstev. Drugače določeni stiki za oba otroka trenutno pomenijo preveliko psihično obremenitev in se z njimi ogroža njun telesni in duševni razvoj.

3Predlagateljica je vložila tudi posebno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se stiki mladoletnih otrok z udeležencem ne bi izvajali. Tudi zoper to odločitev uveljavlja vse pritožbene razloge. Izvrševanje stikov obeh otrok z nasprotnim udeležencem ni v njuno korist. Kljub temu, da je otroka vsakokrat poskušala pripraviti na stike, jih zavračata. Vsak osebni stik z nasprotnim udeležencem zanju predstavlja hud stres in obliko negativnega pritiska. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve, tako da se njenemu predlogu ugodi oziroma podrejeno, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4Predlagateljica je vložila pritožbo tudi zoper preostali del odločitve iz sklepa N 198/2011 z dne 17. 6. 2014 (razen v odločitvi pod točko III). V obširnih pritožbenih navedbah uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi tako, da ugodi njenemu predlogu oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da kljub temu, da so bili stiki na CSD že izvajani, pa niso bili uspešni, ter da je CSD zavrnil nadaljnje sodelovanje pri stikih, je prvostopenjsko sodišče ponovno določilo enak potek stikov oziroma stike na enak način kot v preteklosti. Sodišče bi moralo stike korenito spremeniti ali pa jih ukiniti, ne pa s svojo odločitvijo ponavljati zatečeno stanje, ki je za otroka nevzdržno in proti njuni volji. Sodišče bi moralo stike otrok z nasprotnim udeležencem odvzeti ali pa jih določiti brez osebnih srečanj. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenja otrok, čeprav sta ga jasno izrazila tako predlagateljici kot tudi obema sodnima izvedencema. Sklep sodišča ne zajema nobene predhodne priprave na stike ali kakršnihkoli drugih pripravljalnih ukrepov, kot je bilo to svetovano v izvedenskih mnenjih. Oba izvedenca v postopku sta navedla, da bi bili stiki možni le postopno, pod nadzorom in vodenjem terapevta. Izvedenka v svojem mnenju, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, da so stiki otrokoma v dolgoročno korist, ni z ničemer utemeljila, kakšno korist naj bi v konkretnem primeru otroka imela ter na kakšen način se da to korist uresničiti. Uslužbenci CSD ... niso strokovno usposobljeni, da bi izvajali uvajalne stike v tako kompleksni zadevi. Sklicuje se na mnenje omenjenega CSD, iz katerega izhaja, da bi bili ponovno določeni stiki na njihovem centru neprimerni, saj bi predstavljali novo in dodatno izpostavljanje otrok zlorabam in dodatno ogrožanje otrokovega duševnega zdravja. Ponovno poudarja, da sama s čimerkoli in kakorkoli ni ovirala ali oteževala poteka stikov oziroma jih onemogočala. Opozarja na določbo zakona, po kateri je potrebno pravico do stikov odvzeti ali omejiti, če ti pomenijo za otroka psihično obremenitev. Če so edini možni način stikov stiki v okviru psihološkega zdravljenja vseh štirih udeležencev postopka, sodišče ne bi smelo določiti alternativnih stikov. Opozarja tudi na pravno teorijo, po kateri odpora otroka ni mogoče nevtralizirati brez posledic v njegovi psihi in po kateri je nesprejemljiva zahteva, da mora roditelj, pri katerem je otrok, otroka duševno pripraviti na tak stik. Predlagateljica bi lahko otroka prepričala v spoštovanje sklepa sodišča o stikih samo s prisilo, kar bi bilo v nasprotju otrokovim največjim koristim. Sodišče je tudi preuranjeno nepravilno zavrnilo predlagateljičin dokazni predlog z vpogledom v izvedensko mnenje dr. M.. Iz tega izhaja, da predlagateljica ni zavestno in načrtno odvračala mladoletne hčerke od očeta ali poskušala onemogočati stike na različne načine ter da ni ravnala z manipulativnimi dejanji. Izpodbijani sklep, ki je po predlagateljičinem mnenju neizvršljiv, je tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja predlog za oblikovanje stikov na Svetovalnem centru v ..., predlog nadaljnjih stikov pa je bil podan zgolj ob predpostavki, da bi osnovni stiki v okviru psihoterapevtske obravnave na svetovalnem centru stekli. Pavšalne so izvedenkine navedbe, da se otrok pri B. starosti ni sposoben odločati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Upoštevanje otrokovih želja je v skladu z ustavno sodno prakso. Opozarja, da je tudi volja otroka, ki se je izoblikovala pod vplivom tistega od staršev, pri katerem otrok živi, lahko otrokova prava volja, ki je ni mogoče več zlomiti brez posledic v otrokovi psihi. Stališče sodišča, da mnenja obeh otrok v konkretnem postopku ne gre upoštevati pri oblikovanju oziroma odvzemu stikov, je protipravno in v nasprotju z določbami Konvencije o otrokovih pravicah. Ne glede na to, kako sta otroka izoblikovala svoje mnenje in voljo, gre za psihološko trdno realnost. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na ponekod nepopolno oziroma pomanjkljivo izvedensko mnenje. Predlog nasprotnega udeleženca o rejništvu kaže, da mu dejansko ni mar za voljo in doživljanje otrok. Predlagal je, da se otroka iztrga iz družine in okolja, v katerem srečno živita in se razvijata v skladu z moralnimi normami ter razvojnimi pričakovanji, pri tem pa pri nobenem od njiju ni bila ugotovljena nikakršna telesna ali razvojna okvara ali psihična bolezen. Opozarja še, da izvedenka drugih možnosti izven svetovalnega centra brez sodelovanja pedopsihiatra ni podprla. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da je nepopolno in selektivno povzemalo navedbe izvedenke ter posledično pomanjkljivo presojalo določene njene navedbe. Izvedenka je vso odgovornost za to, da bi stiki stekli, naložila predlagateljici, ne pa nasprotnemu udeležencu. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je neutemeljeno pričakovati, da bosta otroka zmogla spremeniti svoje stališče do nasprotnega udeleženca. Pri tem ima tako predlagateljica sama kot njena otroka ustavno pravico do svojega mišljenja in stališč. Izvedenka se je strinjala z ugotovitvijo predlagateljice, da tudi usposobljen strokovnjak ne bi zmogel pri otrokih vzbuditi želje po stikih, zato bi bilo potrebno materino sodelovanje, ki pa tega sodelovanja brez dolgotrajnega psihoterapevtskega procesa ni zmožna. Psihoterapevtsko zdravljenje pa v civilnih sodnih postopkih ni dopustno. Predlagateljičino čustvovanje v zvezi s tem temelji na preteklih ravnanjih nasprotnega udeleženca, ki je bil do predlagateljice nasilen. Zaključuje, da sta oba otroka že sprejela in ponotranjila G. kot svojega očeta in tudi iz tega razloga z nasprotnim udeležencem ne bosta vzpostavila odnosa otrok – oče. Otroka sta fizično in psihično zdrava, edino psihično obremenitev doslej pa so jima predstavljali stiki z nasprotnim udeležencem, ki jih oba odločno zavračata. Pri tem vzrok oziroma podlaga, ki je to zavračanje stikov povzročilo, ni več pomemben. Kakšna konkretna dolgoročna korist bi bila otrokoma tekom ponovnih stikov realizirana, sodišče ni ugotovilo.

5Nasprotni udeleženec se pritožuje proti odločitvam pod točko III., IV., V., VI. in VIII. izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, s katero naj odloči, da se uvajalni stiki med otrokoma in očetom začnejo takoj, ali pa naj odloči o začasni oddaji otrok v rejništvo z izvedbo postopka pri CSD za takojšnje angažiranje rejniške družine in določitvijo čim pogostejših stikov obeh otrok z nasprotnim udeležencem. Predlaga tudi, da je glede na odločitev sodišča o izvajanju stikov na CSD ali svetovalnem centru mati dolžna pripeljati otroka 15 minut pred pričetkom stikov ter da pri stikih ni prisotna in nato otroka prevzeti od strokovne tretje osebe oziroma predstavnika tretje osebe ob poteku stika, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da se konkretno terminsko določi, kdo in kam otroke pripelje, kdo in kje jih prevzame, kdo je na stikih prisoten oziroma ni prisoten, ob sodelovanju, ne pa nadzoru, kako naj stiki potekajo in kako dolgo. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, kar pa brez takojšnje začasne odredbe ne bo v korist otrok. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Nasprotni udeleženec je v pritožbi podal kronologijo postopka. Navaja, da ta kaže, da mu je sodišče kršilo pravico do sojenja v razumnem roku. Sodišče je tudi kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izvajanju in zavrnitvi dokazov. Nepravilno je zavrnilo njegov predlog, da predlagateljica pripelje otroke na stike na dom njegovih staršev, po končanih stikih pa jih nasprotni udeleženec vrne na dom matere. Neuresničljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da se stiki, določeni z dosedanjima odločbama, spremenijo od „izdaje tega sklepa“ (od 17. 6. 2014). Stranki sta sklep prejeli šele konec septembra 2014, kar pomeni, da ga tri mesece ni bilo možno izvajati. Ni jasno, kdaj prične teči rok iz prve alineje točke IV. Ker je gotovo, da bo predlagateljica vložila pritožbo, časa za uvajalne stike po odločitvi sodišča sploh ne bo več. Odločitev glede uvajalnih stikov je pomanjkljiva. Sodišče bi moralo odločiti, da se uvajalni stiki izvajajo brez prisotnosti matere. Sodišče bi moralo odločiti, da se stike izvaja ob prisotnosti strokovnjaka, torej tretje osebe, ni pa nujno, da ravno v prostorih CSD. Poleg tega sta oba izvedenca predlagala izvajanje predvsem uvajalnih stikov na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, kjer bi bili starša in otroka deležni ustrezne poglobljene psihoterapevtske pomoči. Če lahko sodišče odredi izvajanje stikov pod nadzorom ali na drug način, lahko tudi odredi, da se stiki izvajajo na Svetovalnem centru. Določilo 106. člena ZZZDR ne določa, da je tretja oseba, ki naj bi izvajala nadzor, le CSD. Sodišče ima pravno podlago, da odredi, ne da se starši udeležijo terapije, ampak da se stiki izvajajo na Svetovalnem centru ob prisotnosti strokovne osebe tega svetovalnega centra. Izvedenka je pri izvajanju uvajalnih stikov poudarjala vlogo terapevtke, ki bi glede na cilj, ki si ga zastavi, lahko določila drugačno frekvenco izvajanja stikov. CSD je poudaril, da stiki pod njihovim nadzorom in z njihovim sodelovanjem zanj niso sprejemljivi. Sodišče je tako stike določilo v nasprotju s priporočili CSD in izvedencev. Bistveno je, da se spremeni odnos predlagateljice do stikov v okviru terapevtske obravnave. Ker je bilo očitno, da predlagateljica ne bo pripravljena sprejeti izvajanja stikov nasprotnega udeleženca z otrokoma brez terapevtske pomoči, do CSD pa je imela vseskozi odklonilni odnos, je toliko bolj nerazumljiva odločitev sodišča, da naj bi bila ta tretja oseba, ki bo sodelovala pri izvajanju stikov, ravno CSD. Opozarja, da sta s poskusom apeliranja na predlagateljico v smeri dopustitve stikov nasprotnega udeleženca z otroki poskusili že sodišči v izvršilnem postopku in v kazenskem postopku, vendar ni bilo nobenih pozitivnih odzivov. Sodišče z izpodbijanim sklepom ščiti le korist in interese predlagateljice ter uresničuje njen cilj, ki se kaže v njeni nameri popolne odtujitve otrok od nasprotnega udeleženca, njegovo izkoriščanje za plačevanje preživnine in njegovo načrtno psihično uničenje. Tako izvedenec N. kot tudi CSD sta kot rešitev ob določenih pogojih nakazala tudi oddajo otrok v (začasno) rejništvo. Do te možnosti za rešitev nastale situacije se sodišče sploh ni opredelilo. To rešitev je omenjala tudi izvedenka K. za primer odklonilnega odnosa predlagateljice do izvajanja stikov. Ker je predlagateljica imela na zadnjem naroku odklonilno stališče do predloga obeh izvedencev o udeležbi pri terapevtski pomoči, je nastopil razlog, da sodišče zaradi zaščite koristi otrok sprejme ne samo sklep, da se stiki izvajajo na Svetovalnem centru, ampak tudi, da po predhodni izvedbi postopka pri CSD sprejme zaključke o oddaji otrok v začasno rejništvo, ne pa da eksperimentira s stiki na način, ki se je že izkazal za neuspešnega. Kot realno možnost za vzpostavitev stikov vidi v rejništvu za določen čas oziroma za čas izvajanja uvajalnih stikov. Predlagateljica je bila tudi v ponovljenem prvostopenjskem postopku spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in bila obsojena na nepogojno zaporno kazen 18 mesecev. Tudi predmetni nerazumno dolg postopek je predlagateljici vlagal lažno upanje v popolno ukinitev stikov. Sodišče bi moralo povzeti mnenje S., da pri nasprotnemu udeležencu ni opaziti znakov fizične agresivnosti. Glede na nepravilno določitev stikov v prvi alineji točke IV izreka sklepa je nadaljnja določitev stikov izven konteksta. Tudi nadomestna določitev stikov v V. točki izpodbijanega sklepa je nerazumljiva. Napačna je tudi stroškovna odločitev.

6Nasprotni udeleženec je vložil dopolnitev pritožbe, ki pa ne more biti predmet pritožbene presoje, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

7Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da ne more in ne sme priti do uporabe instituta rejništva, saj je predlagateljica dobra in sposobna mati. Izločiti otroka iz okolja, ki zanju samo po sebi ne pomeni nikakršne škode, bi bilo v nasprotju z zakonom in Ustavo RS.

8Pritožbi predlagateljice zoper sklepa, s katerima je sodišče prve stopnje zavrnilo njena predloga za izdajo začasne odredbe (sklepa z dne 14. 10. 2013 in 17. 6. 2014, tč. VII izreka sklepa), sta neutemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožba predlagateljice zoper odločitev o prekinitvi postopka (tč. I izreka sklepa). Pritožba predlagateljice zoper sklep z dne 17. 6. 2014 je v preostalem delu utemeljena, utemeljena pa je tudi pritožba nasprotnega udeleženca.

9Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagateljičinega predloga za prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov mld. A. z nasprotnim udeležencem za čas do odločitve o tožbi na izpodbijanje očetovstva. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da vprašanje očetovstva ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov otroka z nasprotnim udeležencem. Vprašanje očetovstva bi lahko bil razlog za prekinitev postopka v zvezi z odločitvijo o varstvu in vzgoji otroka in njegovem preživljanju. Pri tem ni odveč poudariti navedbe nasprotnega udeleženca, da je predlagateljica začela zatrjevati, da ni oče mld. A., šele tekom postopka in njegove neprerekane trditve, da se predlagateljica v omenjenem očetovskem sporu izogiba izvedbi dokaza, ki bi lahko potrdil oziroma izključil nasprotnega udeleženca kot očeta.

10Materialnopravna podlaga za poseg sodišča v pravnomočno odločitev o ureditvi stikov je v določilih četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerji (ZZZDR). Po navedenih določilih lahko sodišče stike uredi drugače, če to zahtevajo spremenjene razmere oziroma če to terja otrokova korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj okoliščin, zaradi katerih je potrebno poseči v sodno poravnavo, s katero so bili določeni stiki nasprotnega udeleženca z mld. B. N 397/2006 z dne 16. 3. 2007, in sodno poravnavo, s katero so bili določeni stiki nasprotnega udeleženca z mld. A. P 4082/2009-IV z dne 14. 3. 2011. Omenjene spremenjene razmere so terjale novo določitev stikov nasprotnega udeleženca z vsakim od njegovih mladoletnih otrok ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri tem je glavno vodilo za odločitev otrokova največja korist(1). Korist otroka se izkazuje skozi njegov interes, da odrašča ob obeh starših. Ti morajo skrbeti za otroka skupaj tudi v primeru, če živijo ločeno. Prav upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki povzroča njegov odpor proti stikom. Dolžan je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen pozitiven odnos do stikov. Po drugi strani pa mora tisti od staršev, ki mu gre pravica do stikov opustiti vse, kar drugemu otežuje vzgojo otroka(2). Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da pojem otrokove koristi ne zajema le koristi oseb do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi osebe (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v zdravo in samostojno odraslo osebo. Če je tako, zagotovitev te koristi lahko pogojuje žrtvovanje kratkotrajne otrokove koristi.

11V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oba otroka stike z nasprotnim udeležencem zavračata na travmatičen način. Pri tem pa tako iz mnenja C. kot tudi iz mnenj obeh izvedencev kliničnih psihologov izhaja, da je mati tista, ki s svojim ravnanjem povzroča odpor otrok do stikov.

12Iz mnenja C. izhaja, da so bili stiki nasprotnega udeleženca s sinom B. in hčerko A. prekinjeni zaradi materinega ravnanja in postopanja. Stiki otrok z očetom so potekali ob njuni izraziti stiski, ki sta jo izkazovala zato, ker ju predlagateljica nikoli ni ustrezno pripravila oziroma je stike z otrokoma s svojim ravnanjem neposredno in posredno izrazito oteževala ali povsem onemogočala tako, da sta jih otroka doživljala izrazito ogrožajoče in jih zato odklanjala. Predlagateljica je s ciljem onemogočanja stikov prikazovala nasprotnega udeleženca kot nasilnega in neodgovornega očeta. Vsa njena ravnanja, so bila izvajanja z namenom, da bi otroka od očeta odvrnila oziroma jima onemogočila stike z njim.

13Izvedenec klinični psiholog I. je ravnanja in odločitve predlagateljice opredelil kot ogrožajoč dejavnik duševnega zdravja in nemotenega psihosocialnega razvoja otrok. S svojimi ravnanji vedno bolj sporoča otrokoma (verbalno in neverbalno), da je njun oče slab in predvsem nevaren, hudoben, lažniv, agresiven, da se ga je potrebno bati, izogibati in da je varnost zagotovljena izključno z njo in tudi pri prijatelju G., ki sta ga otroka že sprejela kot očeta in zato drugega (biološkega očeta) ne rabita. Predlagateljica na tak način uresničuje svojo željo in tudi prepričanje, da je biološki oče v tem primeru nepotreben in moteč. Izvedenec je navedel, da takšna strategija pri odtujitvi otroka lahko prinese doživljenjsko izgubo odrinjenega roditelja.

14Enako mnenje je podala tudi sodna izvedenka S.. Strinjala se je z ugotovitvijo predlagateljice, da je odklonilen odnos mld. B. do očeta psihološko trdna realnost, prav tako tudi njegovo negativno doživljanje stikov z njim. Mld. A. sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana, zato ob stikih čuti enako nelagodje in stres. Na takšno negativno doživljanje očeta pa so imela največji vpliv materina negativna stališča, ki z besedami in s svojim odnosom otrokoma sporoča, da je oče slab, nevaren, hudoben, da bi se ga morala bati in da jima samo ona in njen prijatelj G. lahko zagotovita varnost. Navedla je še, da predlagateljica ni pozitivno usmerjena k iskanju rešitev za odpravljanje stiske otrok in da vidi rešitev le v zavračanju stikov. Izvedenka je še ugotovila, da otroka nista izpeljala procesa separacije in individualizacije in sta v tesnem simbiotičnem odnosu s predlagateljico. Preseganje tega simbiotičnega odnosa, v katerega sta ujeta oba otroka, je možno le z intenzivno družinsko psihoterapevtsko obravnavo. Ta je nujna za odpravljanje simbiotičnega odnosa otrok z materjo in nezaključenega procesa separacije otrok od nje, ki ga je povzročila, saj je obstoječe stanje podlaga za razvoj vseh kasnejših osebnostnih motenj oziroma celo globlje psihopatologije.

15Napačno je predlagateljičino pritožbeno sklicevanje na otrokovo voljo oziroma na pravico otroka izjaviti se o tem, pri katerem od staršev želi živeti. Po določilu 6. člena Evropske konvencije o uresničevanje otrokovih pravic morajo pravosodni organi otroku omogočiti, da izrazi svoje mnenje in izraženo mnenje ustrezno upoštevati. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bilo otrokoma z njuno indoktrinacijo s strani matere v smeri odtujitve očeta odvzeta možnost za svobodno oblikovanje volje. Zaradi čustvenega zapleta otrok v posledici odtujitvenega sindroma otroka nista sposobna razumeti položaja, v katerem sta se znašla in se svobodno oziroma samostojno opredeljevati o stikih z očetom.

16Iz navedenih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da otroka kažeta znake sindroma odtujitve(3). Gre za odpor otrok do očeta, ki je bil v njiju umetno vzbujen s strani matere in predstavlja resno obliko zlorabe otroških čustev. Neukrepanje pomeni izgubljeno priložnost za normalen razvoj otrok in lahko pogojuje, kot je navedla izvedenka, resne psihiatrične probleme. Oba izvedenca sta ponudila enak način ukrepanja, ki bi lahko pripeljal oba otroka, pa tudi njuna starša, iz nastalega čustvenega zapleta. Predlagata vpeljavo stikov obeh otrok z očetom, vendar ob ustrezni psihoterapevtski obravnavi obeh otrok, ki se morata najprej znebiti strahu, povezanega z njunimi stališči in prepričanji, ki se nanašajo na očeta (ki so sicer stališča in prepričanje matere). Da bi stiki lahko stekli, pa bi morala psihoterapevtsko pomoč poiskati tudi oba starša. Izvedenka S. je poudarila, da gre za kontinuiran psihoterapevtski proces ob sočasnem prevzemanju odgovornosti in posledic za svoje pretekle odločitve in ravnanja.

17Izpodbijana odločitev ne sledi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o ustreznem ukrepanju, ki bi popeljalo oba otroka iz omenjenega čustvenega zapleta. Glede na to, da mati (tudi v pritožbi) vnaprej sporoča, da ne namerava otrok podvreči nikakršni terapevtski obravnavi, ob dosedanjih izkušnjah glede izvedbe stikov pod nadzorom CSD in glede na mnenje CSD ..., da bi bili ponovno določeni stiki pod nadzorom CSD povsem neprimerni in so za center nesprejemljivi, je treba pritrditi udeležencema, da izpodbijana odločitev ne more biti pravilna. Takšna odločitev ne predstavlja nikakršnega obeta, da mati ne bo nadaljevala z odtujevanjem nasprotnega udeleženca, da ta ne bo od otrok še bolj odtujen oziroma da se s tovrstno zlorabo otrok ne bo nadaljevalo. Pomeni zgolj odlašanje z odločitvijo, da se prekine patološko čustveno stanje pri obeh otrokih.

18Dejanski položaj, da starš, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev, in da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, predvideva abstrakten dejanski stan določbe šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Po navedenem določilu lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu staršu, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Lahko pa v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR po uradni dolžnosti odloči, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Nasprotni udeleženec zahteve, da se otroka zaupata njemu, ni neposredno postavil, čeprav je to možnost nakazal (pripravljalna vloga z dne 25. 3. 2014, l. št. 416). Preseg odtujitve je prvenstveno v njegovih rokah ob ustrezni strokovni psihološki intervenciji in pomoči. Vendarle je bil nasprotni udeleženec tisti, ki je s svojo aktivnostjo v postopku uspel pripeljati sodišče do razumevanja resnosti nastale situacije, ki pogojuje ustrezno ukrepanje. Iz mnenja CSD ... izhaja, da s strani nasprotnega udeleženca ne zaznavajo nikakršnih zadržkov in da je pri poskusih vzpostavitve stikov dobro sodeloval. Tudi iz mnenja izvedenca I. izhaja, da je nasprotni udeleženec vseskozi kazal ustrezno pripravljenost za reševanje problematike z vidika koristi otrok. Pozitivna ocena starševske vloge nasprotnega udeleženca izhaja tudi iz mnenja izvedenke S., ko ugotavlja, da je nasprotni udeleženec vseskozi upošteval stisko in odpor otrok ter njuno voljo. Sodišče naj torej z nasprotnim udeležencem ugotovi njegovo pripravljenost in hkrati primernost in zmožnost, da je oziroma bo v svoji starševski vlogi sposoben varovati najvišjo korist otrok in to, ali ima za to tudi ustrezen starševski načrt. Poleg te možnosti pa se sodišču ponuja tudi druga, in sicer zaupanje otrok v varstvo in vzgojo drugi osebi (prim. 120. člen ZZZDR(4)). To možnost sta izpostavila tudi CSD ... in izvedenca. Izvedenka S. je nakazala, kot možnost zaupanja otrok v vzgojo in varstvo drugi osebi, zaupanje predlagateljičini materi oziroma babici otrok. To so izhodišča in možnosti, ki jih prvostopenjsko sodišče mora preveriti pred končno odločitvijo. Kot je bilo navedeno, bi odvzem stikov zasledoval le kratkoročno korist obeh otrok, zato se ta možnost v obravnavanem primeru izkazuje kot skrajna in bi prišla v poštev šele potem, ko bi bile izčrpane ostale.

19Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano odločitev o stikih in posledično o stroških postopka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovni presoji upoštevati tudi okoliščino, da je bila predlagateljica pred prvostopenjskim sodiščem obsojena na nepogojno zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja odvzema otrok.

20Za začasne odredbe morajo veljati splošni pogoji Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To velja torej tako za pogoj verjetnosti o utemeljenosti zahtevka kot tudi za pogoj, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja (272. člen ZIZ). Tako začasna odredba na prekinitev stikov kot tudi tista na omejitev stikov na telefonične oziroma stike po elektronskem mediju bi bili v nasprotju s koristmi obeh otrok, po katerih bi bilo treba, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, stike čimprej vzpostaviti, ne pa jih ukiniti. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obeh predlogov začasnih odredb. Pritožbi predlagateljice proti tema odločitvama je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

---------

(1) Prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah.

(2) Predpis o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, uvodna pojasnila, prof. dr. Karla Zupančiča in dr. Barbare Novak, Ur. l. RS, Ljubljana 2008.

(3) Parental Alienation Syndrom – PAS sindrom.

(4) Vprašanja namestitve otroka pri drugi osebi, ki ga 120. člen ZZZZDR ne ureja, se rešujejo z uporabo predpisov o rejništvu.