VSL sklep IV Cp 3385/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom 12. junija 2014 za šest mesecev podaljšalo ukrepe prepovedi nasilnih dejanj, ki jih je izreklo s sklepom 17. decembra 2013 (N 112/2013), po ugovoru nasprotnega udeleženca zoper ta sklep o podaljšanju veljavnosti ukrepov pa je prekinilo postopek do pravnomočne odločitve „v nepravdni zadevi, ki jo isto sodišče vodi pod N 112/2013“.

2Proti sklepu se nasprotni udeleženec pritožuje, meni, da je ta brez podlage in opozarja na nerazumno dolgo obravnavanje zadeve, vsebinsko pa tudi nasprotuje izrečenim ukrepom. Prepričan je, da so neutemeljeni oz. nezakoniti ter da onemogočanje stikov med njim in hčerkama slednjima povzroča nepopravljivo škodo, táko stanje pa traja že skoraj eno leto.

3Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Res je pritožbeno sodišče v tej isti zadevi (gre namreč za eno in isto zadevo, pa najsi bo enkrat označena N 112/2013, enkrat pa N 77/2014!), ko je odločalo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi ugovora proti izrečenim ukrepom prepovedi približevanja predlagateljici in hčerkam obeh udeležencev obiter dictum menilo, da je možnost podaljšanja ukrepov neposredno odvisna od tega, ali so bili prvič ukrepi izrečeni zakonito. To pa zato, ker je tedaj (ob odločanju o pritožbi) šest mesecev, kolikor lahko ukrep traja, že poteklo, in je presojalo pravni interes za pritožbo. Tega je torej spoznalo ravno zaradi možnosti podaljšanja ukrepov, izkazalo pa se je, da je predlagateljica po šestih mesecih predlog za podaljšanje tudi v resnici podala.

6Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) ukrepe, ki jih sodišče lahko izreče zaradi prepovedi nasilnih dejanj, časovno omejuje, hkrati pa določa, da je pravno sredstvo zoper sklep o izrečenem ukrepu (pritožba ali kot je ponekod vpeljala sodna praksa ugovor) nesuspenzivno. Relevantna odstavka 19. čl. ZPND se glasita takole: „4. Sodišče časovno omeji trajanje ukrepov iz prvega odstavka tega člena na največ šest mesecev. Žrtev lahko predlaga podaljšanje ukrepa še za največ šest mesecev. 5. Pritožba zoper ukrep, ki ga izreče sodišče, ne zadrži izvršitve ukrepa.“

7V tem konkretnem primeru je bil ukrep prepovedi približevanja tožencu za šest mesecev izrečen s sklepom 17. 12. 2013, kar pomeni, da je to lahko veljalo le do 17. 6. 2014, šestmesečno podaljšanje pa je bilo v vsakem primeru lahko le do 17. 12. 2014. Ker je ta čas absolutno že potekel, ni več nobene potrebe, da se postopek odločanja o utemeljenosti podaljšanja veljavnosti ukrepov prekinja, ker ga je treba samo še ustaviti. Ukrepom je namreč potekla maksimalna časovna veljavnost; zaradi nesuspenzivnosti pritožbe (ugovora) so veljali, četudi so bili morda neutemeljeno izrečeni.

8S tem, ko sodišče v enem letu ni uspelo (pravilno in zakonito) odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, je hudo poseglo tako v njegove procesne, kot tudi materialnopravne pravice (pravico do stikov z otroki, v njegovo svobodo gibanja), vendar tega sedaj ne more več popraviti. V sklepu 16. 7. 2014 je pritožbeno sodišče prvostopenjskemu še naložilo, naj v ponovljenem ugovornem postopku vsebinsko obravnava tudi procesno gradivo nasprotnega udeleženca, saj je bilo to tedaj zaradi eventuelnega podaljšanja izrečenih ukrepov še smiselno. Sedaj pa tega smisla ni več. Treba je samo še ugotoviti, da je postopek z ukrepi po 19. čl. ZPND končan.

9Sklep o prekinitvi postopka je bilo treba zato zgolj razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.