VSL sodba in sklep III Cp 2674/2014

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov zniža za 4,62 EUR. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila, ter tožnici naložilo, da tožencema povrne 2.389,98 EUR pravdnih stroškov. Po sklepu jima je tožnica dolžna povrniti še nadaljnjih 270,68 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo in sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica.

3V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede izdelave stanovanja v prvi etaži hiše. Vztraja pri tem, da sta gradila ona in njen partner, ne pa toženca. Tožnica je vsaj z nekaterimi računi dokazala nabavo materiala, medtem ko toženca nista predložila nobenega računa. Z izjemo tožencev in priče D. tudi nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi toženca plačala material in obrtnike. Po drugi strani iz pisne izjave priče O. izhaja, da sta material kupila tožnica in njen partner. Tudi priča J. je izpovedala, da sta stanovanje delala tožnica in njen partner. Sodišče je preveč pavšalno odpravilo izjavi priče O. ter I., ne da bi se o njuni verodostojnosti prepričalo z zaslišanjem na naroku. Izpovedbi tožencev nista verodostojni, saj so njuni odnosi zelo skrhani in o njej nista imela povedati nič lepega, zato objektivno njuna izpoved nima nobene dokazne teže. Uveljavlja procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede zapisa sodbe, da nobena od prič ni potrdila, da bi tožnica prispevala k gradnji oziroma da je pri delih niso videli. Navedeno ne drži, saj to izhaja iz izjave priče A. in V.. Sodišču nadalje očita, da je k zadevi zmotno pristopilo, ko je ugotavljalo le tisto, kar naj bi prispevala ona sama. Gre namreč za skupno premoženje tožnice in njenega partnerja, na katerem je delež enak. Tudi pomoči, ki so jo pri gradnji nudili njeni sorodniki, sodišče ni upoštevalo pravilno, saj ta nedvomno ni bila dana tožencema, pač pa tožnici in njenemu partnerju. Pomoč, ki jo je njenemu partnerju nudil B. pri električni napeljavi, gre ravno tako v korist obeh. Sodišče tudi ni opravilo materialnega procesnega vodstva pri ugotavljanju višine obogatitve, saj ni poskrbelo, da bi izvedenka odgovorila na ključno vprašanje, t. j. za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost hiše. Napačno je sodišče povzelo tudi navedbe glede najetih kreditov. Za prvi kredit v višini 9.737,78 EUR tožnica ni navajala, da ga je vložila v hišo, pač pa za nakup golfa, za katerega je bil dne 3. 3. 1999 dvignjenih 2.480.000 SIT. Za izdelavo stanovanja je dne 28. 1. 1999 najela kredit v višini 1.040,000 SIT, kar sovpada z začetkom izvedbe del. Napačni so tudi zaključki sodišča glede drugega kredita, ki ga je tožnica najela v maju 2009 v višini 24.700,00 EUR, saj je nov motor stal le dobrih 8.200,00 EUR in je torej denar še ostal. Ocena sodišča, da tedaj ni bilo ničesar več, v kar bi lahko vlagala, ne drži, saj je bila načrtovana zasteklitev balkona ter vgradnja kamina, za kar je bilo potrebno plačati avans. Sodišče nadalje prezre izpisek iz varčevalne knjižice (priloga A12), iz katerega izhaja, da je imela tožnica 1. 1. 1999 privarčevanih 1.341.543,80 SIT, 28. 1. 1999 pa je dvignila 1.333.000 SIT. Privarčevani denar na hranilni knjižici je bil prenesen na tekoči račun, in sicer 17. 6. 2002 znesek 400.000 SIT ter 15. 6. 2006 1.090.000 SIT, kar sovpada z časom, ko so se vršila vlaganja; 29. 9. 2006 pa je bilo dvignjenih 600.000 SIT, kar sovpada z deli v mansardi. Navaja, da sta imela s partnerjem ves čas redne prihodke, za razliko od prvega toženca, za katerega poslovni izid kaže izgubo (za leto 2005) oziroma minimalen dobiček (za leto 2008). Sicer pa ni pomemben le prispevek v denarju, pač pa tudi tožničin prispevek v delu, ki se kaže v vožnjah delavcev, kar sta ob zaslišanju potrdila tožnica ter njen partner. Graja odločitev o stroških postopka, saj sodišče DDV-ja ne bi smelo obračunati od potnih stroškov prič.

4S pritožbo zoper sklep tožnica izpodbija odločitev le v posledici napačne odločitve o tožbenem zahtevku, saj bi temu moralo sodišče prve stopnje ugoditi.

5Toženca v odgovoru na pritožbo zoper sodbo zavračata pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

6Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

7Tožnica od tožencev terja plačilo zneska, ki ustreza (polovičnemu) deležu povečanja vrednosti njune nepremičnine (stanovanjske hiše), v katero je po lastnem zatrjevanju vlagala delo in denar v obdobju, ko je z njunim sinom živela v zunajzakonski skupnosti (od 1996 do 2009). Pravno podlago njenemu zahtevku predstavlja določilo 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je šlo pri prenovi za projekt obeh tožencev, ne pa tožnice in njenega partnerja, kot je tožnica zatrjevala. Verjelo je tožencema, da je bilo med njimi dogovorjeno, da bosta obnovo hiše oziroma stanovanje za tožnico in njenega partnerja izdelala toženca. Gradbena dela je v pretežni meri opravil prvi toženec s pomočjo sina ter sosedov in prijateljev, ki so dela opravili kot pomoč oziroma protiuslugo, torej brezplačno. Toženca sta po ugotovitvah sodbe priskrbela tudi material za gradnjo. Ker torej (morebitno) povečanje vrednosti hiše ni posledica prispevka tožnice, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost gornjih ugotovitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema, saj je ta celovita, logična in prepričljiva. Da je šlo za projekt tožencev, sodišče ni zaključilo zgolj na podlagi njunih izpovedb, katerih verodostojnost napada pritožba, temveč številnih prič (poimensko navedenih na strani 7). Te so vse po vrsti potrdile, da so dela izvedli po naročilu prvega toženca, in to brez plačila, saj je šlo za protiusluge. Osebe, ki so gradbena oziroma obrtniška dela dejansko izvedle, so lahko zanesljivo izpovedale o tem, kdo je bil investitor, zato jim je sodišče utemeljeno sledilo. Poleg tega gre za priče, ki so nepristranske in nezainteresirane za sam izid postopka, česar pa za priče, ki jih omenja pritožba (O. – mama tožnice in I. – prijateljica tožnice), ni mogoče trditi. Sodišče je upravičeno podvomilo v resničnost njune izjave tudi zato, ker sta bili o vlaganjih seznanjene zgolj posredno, po pripovedovanju tožnice (njena izpoved pa je bila z ostalimi izpovedbami prepričljivo ovržena). Podlage za drugačen zaključek o tem, kdo je gradil, ne daje niti izjava priče J., na katero opozarja pritožba, saj njena izjava (da sta stanovanje delala ''mlada dva'') ob nespornem dejstvu, da je bilo delano za njuno uporabo, lahko pomeni zgolj to – da je je bilo grajeno zanju in ne, da sta gradila sama. Okoliščina, da sta jima toženca prepustila odločitev o nekaterih stvareh glede obnove hiše (npr. barva fasade), celo potrjuje sklep, da je šlo dejansko za projekt tožencev. Pisna izjava priče, da sta mu omete plačala tožnica in partner, pa ob tem, da je priča ob zaslišanju na naroku izpovedovala drugače (primerjaj izjavo na list. št.124 in zapisnik na list. št. 170), ne predstavlja verodostojnega dokaza, na katerega bi bilo mogoče opreti odločitev. Pritožbene trditve, da je tožnica nudila prevoz delavcem, kar je potrjeno z izpovedjo priče D., pa so netočne, saj iz izpovedbe omenjene osebe izhaja, da mu je občasno nudila prevoz z gradbišč v okviru njegove zaposlitve v podjetju prvega toženca, kar ni povezano z vlaganji, ki so predmet obravnavanega tožbenega zahtevka.

10Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitev sodbe, kdo je pretežno financiral obnovo hiše. Sodišče je imelo za zaključek, da sta material priskrbela toženca, zadosti podlage v izpovedbi priče D. ter prvega toženca, ki sta potrdila, da je material ostal od drugih projektov, ki jih je izvedlo toženčevo podjetje. Glede na navedeno ne more biti odločilno, da toženca nista predložila računov. Pri tem velja pojasniti, da v pravdnem postopku ne veljajo formalna dokazna pravila in je odločilno dejstvo mogoče dokazovati na kakršenkoli način, torej tudi z izpovedbami strank in prič. Drugačnim tožničinim trditvam (tudi še v pritožbi) tako ni mogoče slediti, saj tožnica prav z ničemer (niti s svojo izpovedbo) ni dokazala trditev, da je denar za gradnjo izročala na roke svojemu partnerju in prvemu tožencu. Dokazno nepodprte so ostale tudi njene navedbe o tem, da je v hišo vložila oba kredita, ki jih je najela v tem obdobju. Glede prvega kredita je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko zatrjevala to, kar sedaj v pritožbi zanika - da je 28. 1. 1999 najet kredit v višini 9.737,78 EUR vložila v sporno gradnjo, izrecno pa je zanikala, da bi ta denar porabila za nakup avta (primerjaj II. točko tožbe na list. št. 2 ter VI. točke pripravljalne vloge na list. št. 24). Drugačno zatrjevanje v pritožbi je očitno posledica rezultata samega dokaznega postopka, ki tožnici ne more biti v prid, saj ob zaslišanju niti sama ni vedela povedati, ali je bil ta denar porabljen za stanovanje ali za avto. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču sodbe, da takšnega finančnega vložka tožnica ni dokazala. Enako velja tudi za kredit, ki ga je tožnica najela v maju 2009 v višini 24.700,00 EUR. Tudi na tem mestu velja izpostaviti njeno izpoved, ki ne potrjuje, da bi bil denar vložen v obnovo hiše, temveč celo nasprotno, da ga je pustila v skupnem domu, ko se je v juliju 2009 odselila. Pritožbene navedbe, da gradnja v tistem obdobju še ni bila zaključena in da so sredstva od kredita kljub nakupu motorja še vedno ostala, zato ne morejo biti uspešne.

11Želene teže ne more imeti okoliščina, da je tožnica v tistem obdobju s hranilne knjižice dvignila večji znesek, kot to izhaja iz priloge A12. Pri tem gre lahko zgolj za posredne dokaze (indice), ki pa ob odsotnosti trditev o tem, za kaj konkretno je bil ta denar porabljen, ter dokazov o tem, da je tožnica ta denar dejansko vložila v obnovo (npr. dokazano plačilo obrtnikov, izročitev denarja tožencu), ne omogočajo zanesljivega zaključka, da je bil denar porabljen za te namene. Pojasnjeno velja tudi za pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo finančno stanje pravdnih strank oziroma kako uspešno je bilo poslovanje toženčevega podjetja. Velja dodati, da se gradnja niti ni financirala iz dobička podjetja, temveč z materialom v lasti podjetja (torej s sredstvi slednjega), zato tudi takšna okoliščina ne kaže na to, da plačnik gradnje ne bi mogel biti toženec, kot to prikazuje pritožba.

12Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker v korist tožnice ni štelo tudi tistega dela, ki ga je opravil njen partner. Stališče, da gre za njuno skupno premoženje, ker sta tedaj živela v zunajzakonski skupnosti (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), bi bilo pravilno le ob predpostavki, da bi šlo za njuno investicijo. Kot že rečeno, pa je bilo dokazano, da je šlo za projekt tožencev, pri katerem je tožničin partner le pomagal.

13Podlage za (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku ne dajejo niti ugotovitve sodbe, da je nekatera dela dejansko opravila tožnica oziroma njeni sorodniki (polaganje ploščic, napeljava vodovoda in odtokov, preboj stropa). Med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bosta stanovanje izdelala toženca, kar za tožnico očitno ni sporno, saj takšnih ugotovitev v pritožbi ne napada. Tožnica je kljub drugačnemu dogovoru vlagala tudi sama, zato njeno (zatrjevano) prikrajšanje ne more biti nedopustno, saj je vanj privolila. Do povrnitve tega, kar je v delu ali denarju vložila tudi sama, zato ne more biti upravičena.

14Pritožbeno sodišče v sodbi ni zasledilo zatrjevane procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tedaj, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Zaključek sodišča, da nobena od prič ni potrdila tožničine udeležbe pri gradnji, temelji na celoviti dokazni oceni (izpovedi strank in prič), zato lahko gre le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Takšen pritožbeni razlog pa, kot je pojasnjeno zgoraj, ni podan.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni opravilo svoje dolžnosti po 285. členu ZPP, ker ni vzpodbudilo izvedenke gradbene stroke, da bi odgovorila na zastavljeno vprašanje o povečanju vrednosti hiše zaradi vlaganj. Pri tem gre pravzaprav za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ob ugotovitvi, da ni šlo za vlaganja tožnice (temveč tožencev), za odločitev o zadevi ne more biti več pomembno.

16Pač pa je utemeljena pritožba v delu, kjer napada stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je DDV odmerilo tudi od stroškov, ki so nastali s prihodom prič, za kar v tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni podlage, saj ne gre za stroške odvetnika. Toženca sta, upoštevajoč stroške, ki so navedeni v 15. točki obrazložitve sodbe, upravičena do povrnitve 2.385,36 EUR, kar je 4,62 EUR manj od prisojenih.

17Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le glede stroškov postopka postopka (358. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP), saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, kdo nosi stroške izvedenskega mnenja (154. člen ZPP), o čemer je sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 23. 5. 2014, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP).

19Tožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo tožencev pa glede na vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, saj ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tudi toženca sama nosita pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).