VDSS sodba in sklep Pdp 648/2007

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

III. Revizija se ne dopusti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati za obdobje od 16.11.2004 do marca 2006 razliko v nadomestilu zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov, ki so v izreku navedeni, od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka 1 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke (točka 2 izreka sodbe).

2Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da predstavlja med strankama dogovorjeni znesek nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, to je 105.817,66 SIT, neto znesek, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožniku, oz. z upoštevanjem že izplačanih mesečnih zneskov nadomestila s tožbo uveljavljano razliko. Znesek 105.817,66 SIT namreč predstavlja 1/3 povprečne tožnikove mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Med pravdnima strankama to ni bilo sporno. To izhaja iz tožbe in drugih vlog in navedb pravdnih strank, pa tudi iz sklenjenega dogovora. Izraz povprečna mesečna plača, kot je opredeljen v 2. odstavku 39. člena ZDR, pravno nesporno lahko predstavlja le bruto plačo. To bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi vpogleda v spis Pd 80/2005, kjer je govora o znesku 105.000,00 SIT kot 1/3 bruto plače, kar je potrdil tudi tedanji direktor tožene stranke A.A. na obravnavi dne 27.02.2007, pa tudi tožnik v svoji izpovedi, ko je dejal, da je bila konkurenčna klavzula določena v višini 40 % bruto plače. To pa hkrati pomeni, da tožniku ne gre navedeni znesek v celoti kot neto znesek, kot uveljavlja s tožbo, ampak je upravičen le do zneska, ki je zmanjšan za prispevke in davke, kot je plačilo v skladu s predpisi izvedla tožena stranka. Zakonito izplačilo je bilo torej možno le tako, da je tožena stranka obračunala in plačala tudi prispevke in davek, saj gre za prejemek iz delovnega razmerja v skladu z ZDR. Res je sicer, da tožnik iz naslova teh dajatev ni imel nobene koristi, vendar pa se taka nelogičnost v praksi pojavlja tudi v drugih primerih. Vsekakor tožena stranka tožnika ni imela namena prikrajšati, ampak je svojo obveznost izpolnila v skladu s predpisi. Glede tega je v postopku predlagala ustrezne dokaze in sicer poizvedbe pri DURS ter dokaz z izvedencem finančne stroke, vendar sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo in o tem ni sprejelo nobenega sklepa, v razlogih sodbe pa svoje odločitve ni utemeljilo, s čimer je bistveno kršilo določbe ZPP. Tožena stranka opozarja tudi na določbe Zakona o dohodnini, ki je veljal do 31.12.2005 in po katerem nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne šteje med prejemke, ki so po 20. členu tega zakona oproščeni plačila dohodnine. Oprostitev tega plačila ni predvidena niti v sedaj veljavnem zakonu (ZDOH-2). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do ostalih ugovorov tožene stranke. V sporu pod opr. št. Pd 112/2004 je bila namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi pravnomočno razveljavljena, s tem pa je odpadla pravna podlaga iz 38. in 39. člena ZDR za izplačilo nadomestila, saj tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje in predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo tožene stranke zavrne v celoti kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da je bil tožnik prepričan, da je med strankama dogovorjeni znesek 105.817,66 SIT neto znesek, do katerega je upravičen iz naslova spoštovanja konkurenčne prepovedi, da torej tožena stranka od navedenega zneska ne bo odbila vse prispevke in davke, kot jih mora v primeru obračuna plače za redno zaposlene delavce. Pritožbene navedbe, da je odpadla pravna podlaga iz 38. in 39. člena Zakona o delovnih razmerjih s tem, ko je bila izredna odpoved v sodnem postopku pod opr. št. Pd 111/2004 pravnomočno razveljavljena, pa predstavljajo novoto v pritožbenem postopku, ki je ni mogoče upoštevati.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti, v skladu z 2. dostavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja naslednje:

6V pogodbi o zaposlitvi z dne 28.01.1999 (priloga A2) sta pravdni stranki dogovorili tk. im. konkurenčno klavzulo (točka XI pogodbe o zaposlitvi) v skladu s 4. odstavkom 7. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem. - ZDR/90) in določbo 2. odstavka 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKPGD). V 3. odstavku XI. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena odškodnina v času spoštovanja konkurenčne prepovedi in sicer v višini 40 % osnovne plače delavca pred prenehanjem delovnega razmerja, za vsak mesec prepovedi. Po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) pa sta pravdni stranki sklenili dogovor (priloga A8) dne 08.09.2004, v katerem ugotavljata, da je za delavca - tožnika ugodnejši obračun odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi tretjina njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in znaša mesečno 105.817,66 SIT. V točki 3 dogovora se je tožena stranka obvezala, da bo 10. septembra (2004) nakazala tožniku redni mesečni obrok v višini 105.817,66 SIT, ostale mesečne obroke, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja konkurenčne prepovedi pa do vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec.

7Kot je razvidno iz izvedenih dokazov, je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala tožniku odškodnino iz naslova spoštovanja konkurenčne prepovedi tako, da je od zneska 105.817,66 SIT obračunala in odvedla prispevke v višini 22,1 % ter davek po stopnji 17 %, tožniku pa nato izplačevala mesečno 69.243,00 SIT (priloga A14 - A26).

8Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku za sporno obdobje izplačati mesečno razliko med izplačanim zneskom 69.243,00 SIT in zneskom 105.817,66 SIT, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. V dogovoru z dne 08.09.2004 sta pravdni stranki določili višino odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi v skladu z določbo XI. točke pogodbe o zaposlitvi in v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZDR. Dogovorjeni znesek 105.817,66 SIT se je tožena stranka zavezala plačati tožniku kot redni mesečni obrok. Točka 3. citiranega dogovora je jasna in ne dopušča tolmačenja, kot ga skuša uveljaviti tožena stranka, da je od dogovorjenega zneska potrebno predhodno obračunati in odvesti prispevke in davek. Tudi iz ostalih določb dogovora ne izhaja, da bi predstavljal znesek 105.817,66 SIT bruto znesek, od katerega bi bilo potrebno predhodno obračunati prispevke in davek. Glede na tako jasno določilo dogovora med strankama je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvajalo drugih predlaganih dokazov.

9Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja, da je zaradi pravnomočno razveljavljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (sporna zadeva z opr. št. Pd 112/2004) odpadla pravna podlaga iz 38. in 39. člena ZDR za izplačilo nadomestila, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Dejstvo je namreč, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 16.03.2004 in da je tožnik po tem datumu spoštoval konkurenčno prepoved, kar med strankama sicer ni bilo sporno. Takoj po prenehanju delovnega razmerja je tako nastopil primer možnega konkuriranja tožnika, bodisi pri drugem konkurenčnem delodajalcu, ali če bi tožnik sam pričel opravljati konkurenčno dejavnost. S tem pa je nastala obveznost tožene stranke, da svojemu bivšemu delavcu zaradi spoštovanja s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene zaveze izplača odškodnino oz. nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi. Tega dejstva ne more spremeniti morebitno kasnejše naknadno vzpostavljeno delovno razmerje na podlagi uspešno uveljavljenega tožbenega zahtevka na reintegracijo in tudi ne morebitna odločitev sodišča v individualnem delovnem sporu v smislu 118. člena ZDR.

10Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 353. člena ZPP.

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni štelo kot potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP, zato je odločilo, da te stroške krije tožeča stranka sama.

12Ker vrednost spora ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z določili 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1), v zvezi z določbo 32. člena ZDSS-1 odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.