VSK sodba I Cp 92/2015

I. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožbi proti odločitvi o pravdnih stroških se ugodi in se zato odločitev spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 228,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.
III. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da obstaja po zahodnem robu parcel št. 534/2, 535/2 in 535/3 k.o. ... v breme vsakokratnega lastnika teh parcel in v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 535/10 k.o. ... služnost poti za potrebe hoje in vožnje z motornimi vozili v širini 3,5 metra. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela je še odločilo, da je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 413,11 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. Navajata, da sta s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti, pridobljene na podlagi priposestvovanja, ker sta sporno pot skupaj s svojimi pravnimi predniki izvrševala več kot 30 let, pri čemer je bilo izvrševanje posesti navzven razvidno in jasno zaznavno. Tako kot se je na ogledu lahko prepričalo sodišče samo, se nepremičnina, ki je v lasti tožene stranke, uporablja za parkirišče in za dostop do vrstnih hiš na naslovu L. Uvoz v parkirišče je asfaltiran, v nadaljevanju pa so kolesnice dobro vidne. Že na podlagi teh ugotovitev je nelogičen in povsem nesprejemljiv zaključek sodišča, da tožena stranka ob nakupu nepremičnine ni vedela za uporabo s strani tožnikov in tretjih oseb. Tožnika sta v spis predložila tudi fotografije, ki jasno prikazujejo, da je tožena stranka ob nakupu parcele ob postavitvi ograje navedla, da nadaljnja uporaba poti in parkirišča ne bo mogoča. Vse to jasno nakazuje na nedobrovernost tožene stranke. Navajata še, da se sodišče do teh predloženih dokazov sploh ni opredelilo. Pritožnika menita, da je nejasna tudi obrazložitev sodišča, da tožena stranka ni ravnala neskrbno, kljub temu da je na svojem zemljišču videla postavljen material ob ograjah vrstnih hiš. Trdita, da bi vsak povprečno skrben kupec zagotovo preveril, čigav je material ter kdo parcelo dejansko uporablja in za kakšne namene. Pritožnika menita, da tožena stranka ni izpolnila svoje poizvedovalne dolžnosti, niti tega ni v svojih vlogah zatrjevala. Izpoved zaslišane priče ne more nadomestiti odsotnosti takih navedb. Že ob najmanjši skrbnosti bi tožena stranka lahko brez problemov zaznala izvrševanje posesti, ki je bilo navzven tako očitno razvidno. Tudi priča D.L. je povedala, da stanovalcev niso spraševali, ali kdo izmed njih uporablja sporne parcele. Menita, da je izvedeni dokazni postopek ovrgel domnevo dobre vere tožene stranke. Pritožujeta se tudi glede pravdnih stroškov, saj je sodišče te odmerilo od vrednosti spornega predmeta 5.000,00 EUR, namesto od vrednosti 1.500,00 EUR.

Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožnika vključno s svojimi pravnimi predniki res več kot 30 let (med letoma 1971 in 2008) uporabljala za dostop do svoje nepremičnine - stanovanjske hiše na parceli št. 535/3 (tudi) nepremičnine s parcelnimi št. 534/2, 535/2 in 535/3, ki jih je leta 2006 kupila tožena stranka, in pridobila služnostno pravico. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je pravilno upoštevalo drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki je vsebinsko povsem enak pred tem veljavnemu paragrafu 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistega, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Določba je odraz spoštovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo (ki ga je vseboval prej četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK/95), enako pa določata sedaj 8. člen ZZK-1 in 10. člen SPZ), katerega pomen je v tem, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To načelo pa varuje le tiste pridobitelje, ki so v pravnem prometu ravnali pošteno, torej tiste, ki so pridobili pravico v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje nepremičnine pravilno. V konkretnem primeru je bilo zato odločilno vprašanje to, ali je tožena stranka ob nakupu nepremičnin leta 2006 vedela (oziroma bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti) za obstoj originarno pridobljene služnostne pravice na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz 9. člena SPZ (prej 328 paragraf ODZ in 72. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR), po katerem se dobra vera domneva in je bilo zato v tem postopku na tožnikoma dokazno breme, da izpodbijeta dobro vero tožene stranke. Dobroverni pridobitelj je le tisti, ki nima razloga za to, da bi dvomil o pravilnosti podatkov zemljiške knjige. Tožnika v pritožbi zatrjujeta, da tožena stranka ni opravila svoje poizvedovalne dolžnosti, češ da so bile kolesnice na parceli dobro vidne. Pritožbeno sodišče v zvezi s to trditvijo ugotavlja, da ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče, ki je v zadevi opravilo ogled, ugotovilo prav nasprotno. Ugotovilo je, da predstavljajo parcele v naravi makadamsko parkirišče z delom asfaltiranega uvoza in da poti v naravi ni videti, ker „vse skupaj predstavlja neasfaltirano površino.“ Zato je logična izpoved priče D.L., da so pred nakupom zemljišče prišli pogledat, da pa stanovalcev niso spraševali ali kdo uporablja to parcelo, saj niso imeli razloga za sum, da bi po nepremičnini, glede na njeno stanje v naravi, potekala kakršnakoli pot.

Tudi ne drži, da naj bi fotografije, ki sta jih tožnika predložila v spis, dokazovale, da je toženi stranki bila pot znana, ker naj bi na napis na ograji navedla, da nadaljnja uporaba poti in parkirišča ne bo mogoča. Fotografije v spisu namreč dokazujejo, da je bilo obvestilo tožene stranke namenjeno (le) uporabnikom, ki na parceli parkirajo. Drži sicer, da nekaj fotografij v spisu prikazuje zložen material ob živi meji, s katero je nepremičnina tožeče stranke razmejena od makadamske površine spornega zemljišča, vendar bi bila razlaga, da bi bil dobroverni kupec le tisti, ki bi se ob takem stanju zadeve pozanimal pri stanovalcih o možnosti obstoja zunajknjižno pridobljene služnosti oziroma o tem, kdaj in na kakšen način je bil material tja pripeljan, pretirana. V konkretni zadevi gre namreč, kot prikazujejo posnetki v prilogi spisa, za sosesko vrstnih hiš, ki gravitirajo na nasprotno stran, saj imajo tam urejene svoje redne dostope.

Tožnika zato pritožbenemu sodišču nista uspela vzbuditi dvoma niti v pravilnost dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, niti v pravilnost uporabljenega materialnega prava. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Utemeljena pa je pritožba, kolikor izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Po 21. členu Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT, ki se v tej zadevi glede na prehodno določbo iz 20. člena Odvetniške tarife - Uradni list RS, št. 2/2015, še uporablja v obravnavani zadevi) se vrednost predmeta, če se odvetniške nagrade odmerjajo po tej vrednosti, ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker za spor, kot je obravnavani, ni določeno drugače, je potrebno uporabiti 29. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST), ta pa določa, da se kot vrednost zahtevka za odmero takse v sporih o stvarnih služnostih vzame znesek 1.500,00 EUR, torej ne 5.000,00 EUR, kolikor je vzelo kot osnovo za odmero pravdnih stroškov sodišče in tudi tožeča stranka sama (zapisnik na list. št. 46 spisa), ki pa sedaj v pritožbi, ker je zavezanka za povrnitev stroškov, uveljavlja drugačno osnovo. Ob pravilno upoštevani vrednosti zahtevka in upoštevajoč koeficient 1,2 na podlagi tarifne št. 3102 ZOdvT, gre toženi stranki za narok 82,80 EUR in ne 234,00 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR, 22 % DDV, 79,18 EUR potnih stroškov ter 24,05 EUR potnih stroškov zaslišane priče. Skupaj je tožena stranka upravičena do povrnitve 228,64 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo proti glavni stvari, od katere je bila odvisna višina pritožbenih stroškov, ni uspela.