UPRS sodba in sklep I U 143/2015

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 021-92/2014/2 z dne 28. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku na 285 EUR odmerjene stroške upravnega spora skupaj z 22 % DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v tožbi navaja, da je Zdravniška zbornica Slovenije izdala sklep z dne 12. 9. 2014, s katerim je tožniku dovolila odlog pričetka specializacije do 1. 12. 2014.

Zoper tako izdani sklep se je tožnik pravočasno pritožil na Ministrstvo za zdravje v skladu z danim pravnim poukom. Slednje je tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno z odločbo zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na 37. člen Pravilnika o vrstah vsebini in poteku specializacij zdravnikov (v nadaljevanju Pravilnik) ter 99. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožene stranke gre pri sklepu Zdravniške zbornice Slovenije z dne 12. 9. 2014 za procesni rok, kar naj bi izhajalo tako iz Pravilnika, kot iz določbe 99. člena ZUP. Izpostavlja četrti odstavek 99. člena ZUP, ki določa, da zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe. Zato meni, da zoper izpodbijani sklep Zdravniške zbornice pritožba ni mogoča. Pri tem se sklicuje tudi na prvi odstavek 246. člena ZUP.

Tožnik se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato jo izpodbija v tem upravnem sporu. Navaja, da sta tako rok oziroma datum iz sklepa, v katerem se določi datum začetka opravljanja specializacije in glavni mentor, kot tudi nov datum za začetek opravljanja specializacije, ki je določen na podlagi tretjega odstavka 37. člena Pravilnika, materialna roka. Da je temu tako, izhaja tudi iz logične razlage določbe 99. člena ZUP. Po določbi četrtega odstavka 99. člena ZUP zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe, kar pa ne velja za sklep, s katerim je predlog za podaljšanje roka zavrnjen. V takih primerih je potrebno upoštevati 258. člen ZUP. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Hkrati podaja tudi predlog za odložitev izvršitve upravnega akta iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da bi se z izvršitvijo akta z dne 12. 9. 2014 tožeči stranki povzročila težko popravljiva škoda, ki jo v nadaljevanju tudi podrobneje obrazloži. Poudarja, da je s sklepom Zdravniške zbornice z dne 12. 9. 2014 tožniku naloženo, da je dolžen pričeti specializacijo 1. 12. 2014 torej še preden je omenjeni sklep postal izvršljiv. To pa pomeni, da bi v primeru, če sodišče ne bi ugodilo predlogu tožnika, izgubil pravico do opravljanja specializacije. Poudarja še, da način določitve trajanja oziroma zaključka specializacije, ni točno določen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da ni odločila o pravici tožeče stranke glede opravljanja specializacije, ampak se je s sklepom določil zgolj rok za pričetek opravljanja specializacije. O pravici do opravljanja specializacije se odloči z odločbo Zbornice, zoper katero ima tožeča stranka pravico do pritožbe. Poleg tega lahko tožeča stranka ponovno kandidira na novem razpisu z novo vlogo za isto ali drugo vrsto specializacije, kar določa 37. člen Pravilnika. Tožnik ob prijavi na razpis dejansko ni imel interesa za pridobitev specializacije. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, saj tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode. Tožeča stranka pa je tudi že pred prijavo na razpis specializacij in pred odobreno specializacijo iz družinske medicine vedela, da jo veže sporazum s fakulteto A.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici z upoštevanjem 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožniku specializacija iz družinske medicine za regijo B. za potrebe javne zdravstvene mreže, odobrena z odločbo Zdravniške zbornice Slovenije št. 1101-13/2014/8 z dne 8. 4. 2014. Dne 10. 4. 2014 pa mu je bil izdan sklep, v katerem je bilo določeno, da mora specializant začeti opravljati specializacijo najkasneje 1. 10. 2014. Dne 25. 8. 2014 je tožnik na podlagi 37. člena Pravilnika zaprosil za odlog pričetka specializacije za eno leto iz osebnih razlogov. Zdravniška zbornica Slovenije je dne 12. 9. 2014 izdala odločbo št. 1101-13/2014-19, s katero mu je dovolila odlog pričetka specializacije do 1. 12. 2014. Pritožbo zoper omenjeni sklep pa je Ministrstvo za zdravje z izpodbijano odločbo zavrglo z obrazložitvijo, da gre za procesni rok, zoper katerega pa pritožba ni predvidena.

Po prvem odstavku 99. člena ZUP se za posamezna dejanja v postopku lahko določijo roki. Pri tem tretji odstavek omenjenega člena določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoča podaljšati, lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje. Ta določba se po presoji sodišča nanaša na podaljšanje procesnih rokov, to je tistih rokov, ki vplivajo na potek postopka in določajo opravo posameznih procesnih dejanj v postopku. Da se navedena določba nanaša na procesne roke, izhaja tako iz navedene določbe prvega odstavka 99. člena ZUP, kakor tudi iz ostalih določb v Podpoglavju o rokih in narokih, to je od členov 99 do 101. Takšno sklepanje pa potrjuje tudi ureditev pravnih sredstev zoper odločitev o predlogu za podaljšanje roka. Po določbi četrtega odstavka 99. člena ZUP zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe. Gre torej za sklep, s katerim se rok podaljša. V primeru sklepa, s katerim je predlog za podaljšanje roka zavrnjen, pa veljajo splošne določbe o pritožbi zoper sklep. Na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 258. člena ZUP je zato sklep mogoče izpodbijati v pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o zadevi, ki je predmet postopka, kot to določa prvi odstavek 207. člena ZUP.

Rok za pričetek specializacije tožnika pa ni procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, pač pa je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, saj se nanaša na pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo, s katero je bila tožniku odobrena specializacija. Gre torej za materialni rok in torej sestavni del odločbe o upravni zadevi, ki jo je mogoče izpodbijati v okvirih pravnih sredstev zoper odločbo.

Ker je tožnik uveljavljal podaljšanje materialnega roka, ki izhaja iz odločbe in ki je tudi na podlagi 37. člen Pravilnika podaljšljiv, zavrženje pritožbe zoper sklep o pričetku specializacije tožnika posega v njegove pravice oziroma njegove na zakon oprte osebne koristi. Da v danem primeru ne gre za procesni rok, kaže tudi dejstvo, da je bil sklep Zdravniške zbornice Slovenije vročen poleg tožnika tudi njegovi mentorici in Zdravstvenemu domu B., saj posega tudi v njihove pravice oziroma obveznosti. Zoper takšno odločitev mora biti tožniku zagotovljeno pravno sredstvo že v upravnem postopku. V zvezi s Pravilnikom, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje, pa sodišče pripominja, da je pritožba mogoče le, če jo določa zakon. Določitev, da pravnega sredstva zoper odločitev Zdravniške zbornice v primerih, kot je konkreten, ni, s Pravilnikom ni mogoča, saj morajo biti podzakonski akti v skladu z zakonom, kar določa tretji odstavek 153. člena Ustave RS.

Odločba o zavrženju pritožnikove vloge je glede na povedano dejansko eden izmed sklepoV po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, ki uživajo sodno varstvo po omenjenem zakonskem določilu. V primeru zavrženja pravnega sredstva se namreč odloči s sklepom. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z odločbo o zavrženju pritožbe tožnika zoper izpodbijani sklep je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato tak sklep predstavlja enega izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Tožba v tem upravnem sporu je torej dopustna.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga vrnilo drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Pri tem še pripominja, da je upravni organ vezan na pravne mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Predlog za izdajo začasne odredbe je potrebno zavreči.

Temeljna značilnost začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil na podlagi 32. člena ZUS-1, je njena začasna. Smisel začasne odredbe po ZUS-1 pa je, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi zaradi v upravnem sporu izpodbijanega akta nastale tožniku, pa bi jih bilo kasneje, če bi sodišče ugotovilo, da je akt nezakonit, težko ali nemogoče odpraviti. Zato se z začasno odredbo le začasno in sicer do pravnomočne sodne odločbe zadrži izvršitev izpodbijanega akta kot to določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, ali začasno uredi sporno pravno razmerje, kot to določa tretji odstavek omenjenega člena. Zato začasna odredba v zvezi s tožbo o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni več mogoča. Ker je tožnik v tem primeru predlagal začasno odredbo v zvezi s tožbo, o kateri je sodišče pravnomočno odločilo s 1. točko izreka te sodbe, začasna odredba ni več mogoča. Zoper sodbo ki jo je izdalo Upravno sodišče, je namreč dovoljena pritožba le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Ker torej pogoji za izdajo začasne odredbe niso (več) podani, je moralo sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe kot nedovoljen zavreči.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Prisojeni znesek plača toženec.