UPRS sodba in sklep I U 312/2015

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/72 (1313-09) z dne 12. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/72 (1313-09) z dne 12. 2. 2015 izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

Toženka je na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 10. 2. 2015 od 11.50 ure do 10. 5. 2015 do 11.50 ure.

V obrazložitvi povzema uradne zaznamke o razgovorih z uradnimi osebami (2. 2. 2015, 3. 2. 2015 in 9. 2. 2015), v katerih naj bi tožnik vpil in grozil uradnim osebam, ter uradni zaznamek o tožnikovem neprimernem vedenju ob jutranjem preštevanju 10. 2. 2015. Navaja dve kršitvi javnega reda in miru, za kateri je bil tožniku izdan plačilni nalog (15. 2. 2014 in 9. 2. 2015). Toženka meni, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da prosilec ne bo izvršil izrečenih groženj zoper uradne osebe in brez razloga napadel drugega prosilca za mednarodno zaščito. Meni, da omejitev gibanja na območje azilnega doma ne bi bilo učinkovito, ker tožnik ogroža življenja drugih in premoženje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi opisuje razmere, v katerih biva v Centru za tujce. Meni, da izrečeni ukrep pomeni poseg v njegovo pravico do osebne svobode in da se zoper njega izvaja ukrep, ki je po svoji vsebini in načinu izvrševanja enak priporu oziroma kazenski sankciji zapora po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Toženki očita, da take omejitve svobode ni presojala po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave in 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo, tudi ni zakonske podlage, saj ZMZ določa le omejitev gibanja. Sodišču predlaga, naj glede okoliščin izvajanja ukrepa zasliši njega in A.A., vodjo Centra za tujce v Postojni. Kot dokaz predlaga tudi ogled prostorov tega centra in vpogled v njegov hišni red.

Ne strinja se z razlogi, na katere je azilni organ oprl izpodbijano odločitev. Ker mu toženka očita, da je in da bo izvršil kaznivo dejanje, meni, da bi bilo dopustno izvajati le ukrepe, ki so predpisani z Zakonom o policiji (ZPol) in ZKP. Drugačno obravnavanje bi bilo v nasprotju s 14. členom Ustave, saj bi bil kot prosilec za azil v slabšem položaju. Poleg tega zatrjuje, da očitanih dejanj ni storil. Pojasnjuje, da je bil le jezen zaradi po njegovem mnenju očitno napačne odločitve o njegovi predaji Republiki Italiji. Ker je bil močno prizadet in obupan, je jezo težko obvladoval, vendar uradnim osebam ni grozil, njegove grožnje so bile usmerjene proti njemu samemu. Kot dokaz, da grožnje niso bile izrečene, predlaga zaslišanje vseh oseb, podpisanih na uradnih zaznamkih, na katere se opira izpodbijani sklep. V zvezi s plačilnim nalogom za prekršek dne 15. 2. 2014 pojasnjuje, da je šlo za enkraten dogodek, ki se je zgodil v vinjenem stanju. Dne 9. 2. 2015 pa je šlo za manjši prepir, kar lahko potrdi B.B., ki je dejansko njegov prijatelj.

Navaja, da ponovitvene nevarnosti (kot pripornega razloga) ni, saj je bil z uvedbo dublinskega postopka seznanjen že 15. 12. 2014, pa vse do vložitve tožbe do nikogar ni bil nasilen, čeprav je bil na prostosti. Spoštoval je pravila Azilnega doma, bival izven njega v skladu z dovolilnicami in uradno osebo spraševal o poteku postopka. Razburil se je le, ko je prejel odločitev o predaji Republiki Italiji. Da ni nevaren, naj bi izhajalo tudi iz uradnega zaznamka C.C., v katerem je navedel, da se je po koncu razgovora pomiril in da tudi ob recepciji, ko mu je dal nek dokument, ni kazal znakov nasilja. Meni, da je izpodbijani ukrep nesorazmeren in nepotreben, saj je zasledovani cilj mogoče doseči tudi z milejšimi ukrepi. Azilni organ naj bi izpodbijani ukrep izrekel zaradi kaznovanja, za kar pa ni pristojen. Kršen naj bi bil tudi četrti odstavek 51. člena ZMZ, ker mu je bila omejitev gibanja izrečena 10. 2. 2015, pisni odpravek pa mu je bil vročen šele 16. 2. 2015. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, njegovo izvrševanje zadrži do pravnomočne odločitve, toženki pa naloži, naj ga nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožniku gibanje omejila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih in premoženja.

Ne glede na to, ali gre v posameznem primeru za ukrep omejitve gibanja ali pa zaradi dejanskih okoliščin izvajanje takega ukrepa pomeni poseg v pravico do osebne svobode, so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave posegi v človekove pravice dopustni samo v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (t. i. test legitimnosti), je treba oceniti še, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).

Ukrep omejitve gibanja je izreden preventivni ukrep, katerega splošen namen je, da se (odvisno od posameznega primera) prepreči nastop neželenih posledic, ki niso v javnem interesu. Zato ni dvoma, da ima toženka za izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov, določenih v ZMZ, in ob spoštovanju vseh ustavnoprocesnih jamstev pravico (in s tem tudi dolžnost), da o tem, ali bo tak ukrep izrekla prosilcu za mednarodno zaščito, odloči po prostem preudarku (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015).

V obravnavanem primeru pa ni sporen le način izvrševanja ukrepa omejitve gibanja z vidika nesorazmernosti oziroma prekomernosti, temveč tudi zakonitost takega ukrepa z vidika preprečevanja izvršitve groženj, ki naj bi jih tožnik izrekel, z vidika preprečevanja nevarnosti napadov na druge prosilce za mednarodno zaščito in z vidika zagotavljanja izvršitve dublinskega sklepa.

Sodišče je na glavni obravnavi 24. 2. 2015 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, in v skladu s petim odstavkom 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Centru za tujce nastanjen v zaprtem objektu, ki je pod videonadzorom (razen njegove sobe), da pri sebi ne sme imeti svojih stvari, da ne nosi svojih oblačil, temveč oblačila Centra, da imajo zunaj omejen prostor za šport, kamor gre lahko približno eno uro na dan, ter da sta tam določena čas in trajanje obiskov, iz Centra pa gre lahko le v spremstvu policista. Meni, da je to zapor, saj so mu tudi nadeli lisice, ko je šel zaradi zlomljene roke v bolnico. Sodišče je dokaz z zaslišanjem prič, ki naj bi izpovedale o bivanju v Centru za tujce v Postojni, in vpogled v hišni red tega centra, zavrnilo, ker ta dejstva med strankama niso sporna.

Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje, sodišče ugotavlja, da se ukrep izvršuje kot odvzem osebne svobode in ne gre zgolj za omejitev gibanja. Ob tem se sodišče opira na primerljivo upravnosodno in ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Relevantnost pravice do svobode gibanja se po ESČP pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje1, na področje določenega dela države2, na kraj (mesto) prebivanja3, na ozemlje ene države.4

Primer, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja5 in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.6

Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, v povezavi s primerljivo prakso Vrhovnega sodišča (nazadnje v sodbi I Up 1/2015 istega tožnika) in Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, Up-21/11 z dne 10. 10. 2012, Up-360/09), način izvajanja omejitve gibanja, ki je bila izrečena tožniku, šteti kot poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Z vidika zagotavljanja izvršitve dublinskega sklepa sodišče najprej pojasnjuje, da na podlagi 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) države članice ne smejo osebe pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi (prvi odstavek). Lahko pa, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnila (drugi odstavek istega člena). Drugih razlogov za pridržanje Uredba Dublin III ne določa. Ker toženka tožnikove begosumnosti ni ugotavljala, Uredba Dublin III ne more biti podlaga za izpodbijani ukrep, neglede na to ali pomeni omejitev gibanja ali poseg v osebno svobodo.

Sodišče soglaša s stališčem toženke, da je ena izmed dolžnosti prosilcev za azil spoštovanje pravnega reda Republike Slovenije, vendar pa domnevne zlorabe azilnega sistema, tudi če so resnične, v obravnavanem primeru niso dejanska podlaga izpodbijanega ukrepa. Poleg tega je o omejitvi tožnikovega gibanja iz tega razloga sodišče že odločalo, s sodbo I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015 pa je Vrhovno sodišče presodilo, da je bilo z načinom izvrševanja sklepa o omejitvi gibanja tožniku nezakonito poseženo v osebno svobodo.

Na glavni obravnavi se je toženka sicer sklicevala tudi na Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (t. i. recepcijska direktiva), ki predvideva pridržanje prosilcev zaradi kršitve javnega reda. Vendar določbe 7. člena omenjene direktive, ki dopuščajo omejitev bivanja na določeno mesto tudi prosilcem za azil, če je to potrebno zaradi javnega reda, niso neposredna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz omenjene direktive tudi ne izhaja zahteva, da mora država članica v svojih predpisih določiti, da o tem odloča azilni organ. Kateri organ bo odločal o pridržanju prosilca za mednarodno zaščito ali o posegu v njegovo svobodo zaradi zagotavljanja javnega reda, je torej prepuščeno ureditvi države članice.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 188/2013, na katero se sklicujeta obe stranki, v tovrstnih zadevah ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, da mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja drugih v smislu kakšnega kaznivega dejanja, saj je to stvar morebitnega kazenskega postopka. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da želi toženka s spornim ukrepom zagotoviti, da tožnik ne bo izvršil groženj zoper uradne osebe ali brez razloga napadel drugega prosilca za mednarodno zaščito. To pomeni, da mora tožena stranka v takšnem aktu navesti utemeljene razloge, na podlagi katerih meni, da tožnik ogroža življenje drugih, ni pa po presoji sodišča mogoče tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ razlagati tako, da je po tej določbi mogoč poseg v osebno svobodo prosilca zaradi preprečevanja storitve prekrškov ali kaznivih dejanj.

Spoštovanje pravnega reda z vidika varnosti posameznikov ali premoženja v Republiki Sloveniji zagotavlja policija (drugi odstavek 1. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije – v nadaljevanju ZNPPol), ki zaradi preprečevanja in odpravljanja nevarnosti, ki ogrožajo omenjeno varnost, tudi opravlja naloge in pooblastila po določbah ZNPPol (drugi in tretji odstavek istega člena). Med nalogami policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, je v prvi alineji prvega odstavka 4. člena tega zakona določeno prav varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi. Med pooblastili policije, ki jih ta zakon določa, pa je tudi pridržanje, če javnega reda ne more drugače vzpostaviti (64. člen ZNPol).

Omejitev gibanja po določbah ZMZ (torej tudi po tretji alineji prvega odstavka 51. člena) ni namenjena izvajanju nalog in pristojnosti organov pregona. Vendar pa prav tak namen izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj toženka pojasnjuje, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo izvršil izrečenih groženj zoper uradne osebe ali napadel drugega prosilca za mednarodno zaščito. Takega pomena pa tretji alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ ni mogoče pripisati. Izvajanje te določbe na način, kot ga toženka izvaja z izpodbijanim sklepom, bi namreč pomenila, da se prosilcu za mednarodno zaščito iz istega razloga osebna svoboda po ZMZ omeji pod strožjimi pogoji, kot bi se mu jo smelo omejiti po Ustavi (glej npr. 20. člen), po navedenih določbah ZNPol ali po ZKP (201. člen), če bi obstajal utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje.

Zato sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je po tretji alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v primerih, kot je obravnavani, mogoče izreči le omejitev gibanja, ki se ne sme izvajati kot poseg v osebno svobodo. Zaradi navedenih dejanskih okoliščin izvajanja izrečenega ukrepa, ki jih toženka niti na glavni obravnavi ni prerekala, sodišče šteje, da gre za nezakonit poseg v tožnikovo osebno svobodo.

V nadaljevanju je sodišče presojalo še, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ.

Z vidika preprečevanja izvršitve groženj je toženka omejitev gibanja utemeljevala s sklicevanjem na uradne zaznamke uradnih oseb Azilnega doma. Iz teh uradnih zaznamkov, v katere je vpogledalo tudi sodišče na glavni obravnavi, izhaja, da se je tožnik razburil v razgovorih v zvezi s postopkom vračanja v Republiko Italijo. V teh razgovorih (s socialnim delavcem 2. 2. 2015, z vodjo sektorja 3. 2. 2015 in z uradno osebo ob vročitvi „dublinskega sklepa“ 9. 2. 2015) naj bi se močno razburjal, grozil uradnim osebam in da bo v Ljubljani storil nekaj nezaslišanega.

Razen naštevanja dogodkov in povzemanja vsebine uradnih zaznamkov toženka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, zakaj so izrečene grožnje same po sebi realna podlaga za verjetnost, da jih bo tožnik izvršil.

V izpodbijanem sklepu navaja (to pa izhaja tudi iz upravnih spisov), da je bila policija zaradi tožnikovih groženj 2. 2. 2015 (v razgovoru v zvezi s postopkom vračanja Republiki Italiji) obveščena ter da je v azilnem domu na zapisnik sprejela tudi ustno ovadbo oziroma predlog za pregon, ki ga je podala vodja sektorja. Da bi policija v zvezi s tem izvajala kakšne naloge ali pooblastila, toženka ne navaja. Tožnik pa je na obravnavi povedal, da so ga na policiji spraševali nekaj v zvezi z Al Kaido, vendar mu je policist rekel, naj gre, ko je videl, da je vinjen.

Iz obrazložitve je razvidno še, da je vodja sektorja naslednji dan (3. 2. 2015) opravila razgovor s tožnikom, na katerem ji je v zvezi z grožnjami, ki jih je izrekel prejšnji dan, pojasnil, da mu glede na dublinski postopek ne preostane nič drugega, kod da naredi nekaj slabega in se mogoče samopoškoduje. Na zaslišanju pa je povedal še, da mu je vodja sektorja po tem razgovoru, čeprav mu je najprej rekla, da mu bo dala dovolilnico za tri dni, dala dovolilnico za en teden. Toženka temu na obravnavi ni oporekala, sodišče pa tudi nima razloga za dvom v tako tožnikovo izpovedbo.

Toženka navaja tudi tožnikovo obnašanje ob vročitvi dublinskega sklepa 9. 2. 2015. Navaja njegovo močno razburjenje, grožnje s samopoškodovanjem ali poškodovanjem koga drugega. Tožnik naj bi uradniku tudi grozil, da bo v Ljubljani storil nekaj nezaslišanega, da se ne bo boril po pravni poti, ampak bo v Ljubljani obračunal z ljudmi, kar bodo izvedeli vsi mediji. Po vpogledu v uradne zaznamke o tem razgovoru pa sodišče ugotavlja, da toženka ni navedla, da je tožnik ob koncu razgovora predstavnici PIC podpisal pooblastilo za vložitev „pritožbe“, da je torej sprejel pravno pot nasprotovanja dublinskemu sklepu. Prav tako ni navedla, da se je uradna oseba s tožnikom kasneje pred recepcijo pogovarjala in v uradnem zaznamku navedla, da je tožnik takrat deloval že bolj mirno.

Tožnik je v tožbi in na zaslišanju navajal, da je zaradi dolgotrajnosti postopka razdražljiv in da se je, ko je izvedel, da ga namerava Slovenija poslati nazaj v Italijo, močno razburil. Navajal je, da je grozil s samopoškodovanjem in zanikal trditve toženke, da je grozil drugim. Zato je tudi predlagal, naj sodišče zasliši osebe, ki so podpisale te uradne zaznamke, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo, ker izvajanje teh dokazov za odločitev v tem upravnem sporu ni potrebno. Kot je bilo že povedano, toženka namreč ni pojasnila, zakaj so grožnje, ki naj bi jih izrekel tožnik, same po sebi realna podlaga za verjetnost, da jih bo tudi izvršil.

Toženka tudi ne pojasni, iz česa naj bi izhajala nevarnost, da bo tožnik v bodoče napadel drugega prosilca. Navaja sicer, da naj bi že večkrat kršil javni red in mir tako v azilnem domu kot zunaj njega, vendar ta trditev nima opore v predloženih spisih. Listine v upravnih spisih sicer potrjujejo navedbo, da je policija tožniku izdala plačilni nalog zaradi pretepa v azilnem domu 9. 2. 2015. Med listinami je tudi obvestilo policije, ki se nanaša na kršitev javnega reda in miru 15. 2. 2014 (pred enim letom) izven azilnega doma. Zakaj naj bi ta dva dogodka sama po sebi že pomenila, da obstaja utemeljen razlog za omejitev gibanja, toženka ni pojasnila. Zato je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo tudi tožnikov predlog, naj o pretepu 9. 2. 2015 zasliši prosilca, ki ga je napadel.

Za utemeljitev ukrepa omejitve gibanja ne zadošča niti tožnikovo neprimerno vedenje 10. 2. 2015 zjutraj. Toženka niti ne navaja, da bi to tožnikovo ravnanje ogrožalo življenje drugih ali premoženja. Žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev je sicer lahko ena izmed kršitev hišnega reda (80.a člen ZMZ), vendar je za te kršitve mogoče izreči ukrepe iz 80.b člena ZMZ, ne pa omejitve gibanja.

Po navedenem izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, ki bi toženki v skladu z ZMZ narekovali odločitev o omejitvi tožnikovega gibanja. To pomeni, da odločba o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev nima razlogov, tako da je sodišče ne more preizkusiti, kar je po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

K II. točki izreka

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tožnik v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo težko popravljivo škodo. V Centru za tujce se namreč počuti izredno tesnobno in psihično nestabilno.

Toženka je v zvezi z zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe na glavni obravnavi dne 24. 2. 2015 navedla, da bi izdaja začasne odredbe nasprotovala javni koristi.

Sodišče je na podlagi I. točke izreka te sodbe ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga odpravilo. To pa pomeni, da je z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval le škodo, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo in sodišču predlagal, naj ga izpusti iz prostorov Centra za tujce. Ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju azilnega doma (prva alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takim ukrepom je gibanje tožnika še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo, zato po presoji sodišča tudi v ničemer ne bo prizadeta javna korist.