UPRS sodba I U 1388/2014

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi se sklicuje na c. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sklicuje se tudi na b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožniki so bili predhodno že nastanjeni v azilnem domu, od koder so bili dne 6. 2. 2014 po dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Republika Slovenija je od pristojnih organov Republike Madžarske prejela odgovor, da je Republika Madžarska odgovorna država članica za obravnavanje prošenj, saj so tožniki po izvedeni dublinski predaji zaprosili za mednarodno zaščito, kasneje pa iste dne odstopili od svojih prošenj in samovoljno zapustili Republiko Hrvaško ter se vrnili v Republiko Slovenijo, kjer so na Policijski upravi Murska Sobota ponovno zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Tožniki so zoper navedeni sklep vložili tožbo, v kateri zatrjujejo, da tožena stranka ni preizkusila varnosti predaje in se sklicujejo na to, da so zatrjevali, da jim bodo s predajo Republiki Madžarski kršene njihove temeljne človekove pravice. V tožbi se sklicujejo na ravnanje madžarskih oblasti z njimi, ki je bilo po njihovem mnenju neustrezno. Sklicujejo se tudi na to, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primeru predaje prosilca iz Sudana iz Avstrije Madžarski ustavilo transfer zaradi razmer v priporu in uporabe koncepta varne tretje države. Prav tako se sklicujejo na sodbo avstrijskega sodišča z dne 31. 10. 2011, iz katere je razvidno slabo stanje pogojev za bivanje prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem, sklicujejo pa se tudi na poročilo Hungarian Helsinki Committe, iz katerega izhaja, da so prosilci, ki so že prej zaprosili za mednarodno zaščito na Madžarskem in nato državo zapustili, preden je bilo odločeno o njihovi prošnji, in bili nato vrnjeni na Madžarsko, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo, iz navedenega poročila pa tudi izhaja, da je avtomatičen odvzem svobode prosilcem za mednarodno zaščito, ki lahko traja celo 12 mesecev. Prav tako se v tožbi sklicujejo na upoštevanje največje koristi otrok. Navajajo tudi to, da če ima tožena stranka, ki zatrjuje, da so tožniki na Madžarskem zaprosili za azil in potem prošnje umaknili, kar sami zanikajo, drugačno informacijo, bi morala z njo tožnike soočiti. Predlagajo odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno, naj se sklep odpravi in vrne zadeva v ponoven postopek.

Tožniki so predlagali tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in izdalo sklep opr. št. I U 440/2014-6 z dne 14. 3. 2014, s katerim je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Sodišče je po prejemu odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožeče stranke tožbo zavrnilo. Ocenilo je, da so podane okoliščine iz dublinske uredbe, zaradi katerih je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Madžarska. Ocenilo je tudi, da glede na opis dogodkov na Madžarskem, kot so jih tožniki navedli v ponovni prošnji, ni razlogov za domnevo, da bi bili podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da zato ni razloga, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšne so razmere na Madžarskem. Dogodek iz sodbe ESČP je treba obravnavati kot specifičen individualen primer. Tožniki ob izročitvi Madžarski niso bili zaprti ali vrnjeni v izvorno državo in zato sodišče ni sledilo tistim navedbam v tožbi, s katerimi so poskušali utemeljiti bojazen, da bi se jim kaj takega zgodilo. Ugotovilo pa je, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ker se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov, vendar pa je ocenilo, da to ni taka pomanjkljivost, da bi zaradi tega moralo sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Glede upoštevanja največje koristi otrok pa je sodišče zavzelo stališče, da je Republika Madžarska kot članica EU zavezana, da spoštuje Listino EU o temeljnih pravicah in da zato ne obstaja tveganje, da se tudi v Republiki Madžarski največje koristi otrok ne bi upoštevale.

Tožniki so se zoper prvo sodbo upravnega sodišča pritožili, vrhovno sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo upravnemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa vrhovno sodišče navaja, da so tožniki svoje trditve o slabih razmerah na Madžarskem utemeljevali s sodbo ESČP, sodbo avstrijskega sodišča ter s poročilom madžarskega helsinškega komiteja. Vrhovno sodišče meni, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožnikov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Madžarskem in pogoji za sprejem prosilcev, kar bi po zatrjevanju tožnikov lahko povzročilo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru njihove ponovne deportacije v to državo. Vrhovno sodišče je v tem sklepu zavzelo stališče, da upravno sodišče ni odgovorilo na povsem konkretne tožbene ugovore, ki se nanašajo na obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito (razmere v azilnih domovih, odrejanje pridržanja, nesuspenzivnost tožbe v primeru zavrnitve ponovne prošnje in nespoštovanje načela non refoulement).

Sodišče je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I U 1035/2014-20 z dne 9. 7. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v nov postopek. V tej sodbi se je sklicevalo na to, da je že v prejšnji sodbi opozorilo na to, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov in je hkrati ugotovilo, da je to pomanjkljivost izpodbijanega sklepa. Pri ponovnem odločanju je odločilo, da je ta pomanjkljivost obrazložitve tako velika, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijani sklep potrebno odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da so tožniki v tožbi navajali vire, iz katerih izhaja, da ravnanje madžarskih organov do tistih prosilcev za azil, ki so vrnjeni po dublinski uredbi, ni ustrezno. Tožena stranka pa se v obrazložitvi sklepa ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov.

Tožena stranka se je zoper zadnjo sodbo upravnega sodišča pritožila, vrhovno sodišče pa je s sklepom opr. št. I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 pritožbi ugodilo in sodbo upravnega sodišča z dne 9. 7. 2014 razveljavilo ter vrnilo zadevo upravnemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu vrhovnega sodišča je navedeno, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega, zakaj očitanih kršitev pravil postopka ni samo odpravilo. Nadalje je navedlo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče natančno analizirati izjave tožnikov v upravnem postopku in oceniti, kot sami trdijo, ali so res zatrjevali, da so na Madžarskem sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, ali pa so to začeli zatrjevati šele v tožbi. Oceniti bo tudi treba, ali bi tožniki z izjavami, ki so jih podali v upravnem postopku glede svojega bivanja in ravnanja madžarskih organov z njimi, pri uradni osebi oziroma pri povprečnem človeku lahko vzbudili utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem.

Sodišče je z dopisom z dne 11. 9. 2014 pozvalo toženo stranko, naj pošlje manjkajoči del upravnega spisa in sicer odgovor pristojnega organa Republike Madžarske, ki je omenjen v osmem odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je poslala odgovor pristojnega organa Republike Madžarske z dne 18. 2. 2013, ki ga je sodišče poslalo tožnikom. Tožniki so nato posredovali pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2014, v kateri izražajo nestrinjanje s stališčem vrhovnega sodišča, da mora upravno sodišče ugotoviti, ali bi tožniki z izjavami, ki so jih podali v upravnem postopku glede bivanja na Madžarskem, pri uradni osebi oziroma pri povprečnem človeku lahko vzbudili utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic. Trdijo, da so bile njihove izjave v upravnem postopku dovolj jasne. Po mnenju tožnikov bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti preveriti trditve o neustreznem ravnanju. Ponovno se sklicujejo na to, da so po njihovem mnenju na Madžarskem sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka. Če bi sodišče presodilo, da so ugovori tožnikov o ogroženosti na Madžarskem prepozni, pa predlagajo postavitev predhodnega vprašanja na sodišče EU. Razen tega je prvi tožnik v izvorni državi v sporu z določeno družino, v prošnji z dne 10. 2. 2014 pa je navedel, da je na Madžarskem že srečal svoje sovražnike in da imajo na Madžarskem družine teh ljudi svoje pekarne. Tožena stranka se do teh navedb ni opredelila. Ponovno opozarjajo na upoštevanje koristi mladoletnih otrok.

Sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč stališči iz obeh sklepov vrhovnega sodišča, ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na c. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sklicuje se tudi na b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Madžarska. Zaradi tega sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sicer pa tožniki niti ne oporekajo temu, da so bili predhodno že nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani, od koder so bili dne 6. 2. 2014 po dublinskem postopku enkrat že vrnjeni v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Oporekajo le temu, da bi pri vrnitvi na Madžarsko tam že drugič vložili prošnjo in jo potem umaknili.

V tem sporu je bistvo spora med strankama v tem, ali so tožniki s svojimi trditvami v upravnem postopku izkazali, da obstaja domneva, ki kaže na to, da bi jim na Madžarskem grozila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali da bi tam obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov, za kar je sodišče ugotovilo, da je to procesna pomanjkljivost in je iz tega razloga izpodbijani sklep enkrat že odpravilo. Iz sklepa vrhovnega sodišča izhaja, da lahko tudi sodišče v svojem postopku procesno kršitev odpravi, in je obenem v točki 10 obrazložitve sklepa navedlo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče natančno analizirati izjave tožnikov v upravnem postopku in oceniti, ali so res zatrjevali, da so na Madžarskem sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, ali pa so to začeli zatrjevati šele v tožbi. Oceniti bo treba, ali so s svojimi izjavami pri uradni osebi ali pri povprečnem človeku lahko vzbudili utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. Iz navedenega razloga bo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju najprej povzelo, kaj sta druga tožnica in prvi tožnik navedla ob vložitvi njunih dveh prošenj za mednarodno zaščito 10. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na njihovo bivanje na Madžarskem.

Druga tožnica je povedala, da so jo pristojni madžarski organi po prevzemu odpeljali na policijsko postajo, kjer so pregledali njihove dokumente, jih zadržali približno pol ure, na kar so jih odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer so jih dali v sobo z železnimi vrati in majhnim oknom in kjer so bile postelje brez dek. Čez eno uro in pol so jih poklicali, da so podpisali nek dokument, potem pa so jih odpeljali na drug kraj, telefone pa so jim že prej vzeli. Meni, da je bil to azilni dom. Tam so čakali uro ali uro in pol, da je prišla prevajalka, ki ni znala dobro govoriti albansko. Uradna oseba jih je vprašala, če hočejo azil, in ko so rekli da ne, so rekli, naj podpišejo dokumente in da lahko gredo, kamor hočejo. Na Madžarskem lahko ostanejo štiri dni, potem pa morajo državo zapustiti. Povedala je tudi to, da so jih v azilnem domu nadzirali varnostniki, tudi če je šla samo na stranišče. Prvi tožnik pa je pri vložitvi prošnje povedal, da so jih madžarski varnostni organi odpeljali v nek kraj, ki je zgledal kot zapor, kjer so jih zadržali dve uri, podpisali so neke dokumente, na kar so jih odpeljali v neko drugo mesto v nek center, kjer so čakali eno uro in pol in prevajala je prevajalka, ki niti ni znala albansko. Ponovno so jim dali za podpisati neke papirje in vprašali, ali želijo prositi za azil na Madžarskem. Nato so dali nek papir, češ da morajo zapustiti državo. Obravnavali so jih hitro, nič posebnega ni bilo, večkrat so jih pustili čakati. Rekli so, da morajo v štirih dneh zapustiti državo, če pa želijo ostati na Madžarskem, se morajo javiti na policijsko postajo.

Sodišče meni, da iz takih izjav, kot sta jih podala oba tožnika, ne izhaja, da bi bile na Madžarskem sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. S temi izjavami tožniki niso mogli pri uradni osebi oziroma pri povprečnemu človeku vzbuditi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. Treba je namreč upoštevati, da so bili na Madžarskem na vseh opisanih lokacijah zelo kratko časovno obdobje, le nekaj ur, očitno le toliko časa, da so jih pristojni organi lahko zaslišali. Tudi če v prostorih na posteljah ni bilo dek in če je bilo majhno okno ter če so bili v tem času nadzirani, je bilo njihovo bivanje na Madžarskem tako kratko, da za tako kratko, le nekaj urno bivanje, še ni mogoče trditi, da to kaže na sistemske pomanjkljivosti pri ravnanju s prosilci za mednarodno zaščito in iz tega razloga je sodišče zaključilo, da s temi izjavami pri uradni osebi niso mogli vzbuditi utemeljene domneve v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. Zgolj na podlagi nekaj urnega bivanja še ni mogoče sklepati na sistematične pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

Tožniki nadalje zatrjujejo, da je ESČP v enem primeru ustavilo transfer prosilca iz Avstrije Madžarski zaradi razmer v priporu in zaradi uporabe koncepta tretje varne države, nadalje navajajo, da iz sodbe avstrijskega sodišča z dne 31. 10. 2011 izhaja, da so prosilci, ki so na Madžarsko vrnjeni po dublinskem postopku, v veliki večini primerov pridržani, da je v prostorih za pridržanje strog zaporniški režim, da tožba nima avtomatičnega suspenzivnega efekta. Nadalje se tožniki sklicujejo tudi na poročilo madžarskega helsinškega komiteja, iz katerega izhaja, da so prosilci za azil, ki so vrnjeni na Madžarsko po dublinskem postopku, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo, da ni suspenzivnega učinka vložitve ponovne prošnje, da je odvzem svobode prosilcem za azil skoraj avtomatičen, da lahko traja celo 12 mesecev in da ga je možno izreči tudi družinam. S tem v zvezi je vrhovno sodišče v svojem sklepu z dne 18. 6. 2014 navedlo, da se prvostopenjsko sodišče v prvi sodbi ni opredelilo do teh navedb, torej do konkretnih navedb o razmerah v azilnih domovih, odrejanja pridržanja, nesuspenzivnosti tožbe in nespoštovanja načela non refoulement. Sodišče se zato opredeljuje do teh navedb in sicer z enakimi razlogi, kot jih je navedla že tožena stranka v pritožbi z dne 25. 7. 2014, kjer je po mnenju sodišča upravičeno opozorila na to, da tožniki opozarjajo na poročila in sodno prakso, ki sedaj ni več aktualna. ESČP je namreč po sodbi, ki jo omenjajo tožniki, izdalo še dve sodbi in sicer Mohammed proti Avstriji dne 6. junija 2013 (2283/12) in Mohammadi proti Avstriji dne 3. julija 2014 (71932/12). Iz zadnje sodbe je mogoče povzeti, da so poročila pokazala, da ni več sistematičnega pripora za prosilce za azil in da je najdaljše možno obdobje pripora omejeno na šest mesecev. UNHCR ni nikoli izdal mnenja, s katerim bi države članice EU zaprosil, da se vzdržijo transferja prosilcev za azil na Madžarsko. V tej sodbi je ESČP zaključilo, da vlagatelj ne bi bil izpostavljen resni in individualni škodi. Tisti prosilci za azil, ki so predani Madžarski na podlagi dublinskega sistema, imajo dostop do vsebinske proučitve njihovih prošenj ob povratku. Madžarska vsebinsko proučuje prošnje za azil s strani dublinskih povratnikov, če v primeru še ni bilo odločeno. Izboljšanje razmer velja od spremembe zakonodaje, ki je stopila v veljavo januarja 2013. Prosilci za azil v času azilnega postopka ne morejo več biti podvrženi deportaciji. Sodišče je tudi samo preučilo navedeno sodbo ESČP, kjer je vse navedeno pojasnjeno v točkah od 68 do 73. Ta sodba je sicer res datirana že po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar pa ne gre za novo dejstvo, saj gre pri tem za uporabo pravnega vira, razen tega pa se njena vsebina nanaša na obdobje, torej na razmere na Madžarskem, v času pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Drugi razlog, zaradi katerega sodišče ni sledilo tožbenim navedbam, da tožniki ne bi mogli biti vrnjeni na Madžarsko zaradi tamkajšnjih razmer, sklicujoč se na sodbo ESČP, sodbo avstrijskega sodišča ter poročilo helsinškega komiteja, pa je v tem, da tožniki po oceni sodišča niso izkazali, da bi bili sami podvrženi neustreznemu obravnavanju zaradi sistemskih pomanjkljivosti na področju azila na Madžarskem, pa čeprav so bili enkrat že vrnjeni po dublinskem postopku, kar je sodišče že podrobno pojasnilo v tej sodbi. Prvi tožnik je sam rekel, da so jih obravnavali hitro, nič posebnega ni bilo, rekli so, da morajo v štirih dneh zapustiti državo, če pa želijo ostati na Madžarskem, se morajo javiti na policijsko postajo. Sodišče tako ugotavlja, da čeprav so bili enkrat že vrnjeni po dublinskem postopku, jim ni bilo niti gibanje omejeno niti jim ni nihče rekel, da bodo deportirani v izvorno državo.

V zvezi z zatrjevanjem tožnikov, da na Madžarskem niso zaprosili za mednarodno zaščito, pa je tožena stranka v obrazložitvi sklepa dovolj prepričljivo pojasnila, da to izhaja iz odgovora pristojnih organov Republike Madžarske, ki ga je tožena stranka prejela 18. 2. 2014, iz katerega izhaja, da so tožniki 6. 2. 2014 v Republiki Madžarski prosili za mednarodno zaščito, kasneje pa istega dne odstopili od svojih prošenj in Republiko Madžarsko zapustili ter se vrnili v Republiko Slovenijo. Sodišče je že v svoji prvi sodbi zavzelo stališče, da je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sledila takemu odgovoru, ker ni razloga, zakaj bi madžarski organi navedli, da so tožniki za mednarodno zaščito zaprosili, če pa dejansko ne bi prosili. Kot je bilo že navedeno v tej sodbi, je sodišče od tožene stranke pridobilo manjkajoči del upravnega spisa, to je omenjeni dokument pristojnih madžarskih organov, in je z njim seznanilo tožnike.

Sodišče se ne strinja z navedbami tožnikov v pripravljalni vlogi, da je zmotno stališče vrhovnega sodišča, češ da je potrebno preveriti, ali bi tožniki pri povprečnem človeku lahko vzbudili utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic. Tožniki so res dovolj natančno tudi po mnenju sodišča pojasnili, kaj se jim je dogajalo v nekaj urah bivanja na Madžarskem, vendar pa je sodišče v obrazložitvi te sodbe že pojasnilo, zakaj po oceni sodišča te izjave ne kažejo na sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka na Madžarskem in na kršenje človekovih pravic. Iz navedenega razloga tožena stranka ni bila dolžna še posebej preverjati razmere na Madžarskem, saj ji tožniki niso mogli vzbuditi dvoma v spoštovanje pravic prosilcev za azil na Madžarskem. Glede zatrjevanja tožnikov, da je prvi tožnik v izvorni državi v sporu z določeno družino in da je v prošnji z dne 10. 2. 2014 navedel, da je na Madžarskem že srečal svoje sovražnike in da imajo na Madžarskem družine teh ljudi svoje pekarne, pa sodišče ugotavlja, da je prvi tožnik res v svoji prošnji na strani 6 rekel, da je takrat, ko so bili prvič na Madžarskem, srečal tiste, s katerimi je imel probleme na Kosovem in na strani 8 prošnje je rekel, da imajo ti ljudje na Madžarskem pekarne in se zato počuti ogroženega. Vendar pa po mnenju sodišča to ne kaže na to, da Madžarska ne bi bila za tožnike dovolj varna, saj je iz prošnje prvega tožnika razvidno, da naj bi te ljudi srečali, ko so bili prvič na Madžarskem in iz dokumenta madžarskih organov z dne 18. 2. 2013 je razvidno, da so prvič zaprosili za azil na Madžarskem v juniju 2013. Torej je od tega minilo že več kot eno leto. Razen tega po mnenju sodišča ni verjetno, da bi na Madžarskem naleteli na kakšno tako osebo, saj bi bilo to golo naključje. Iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam tožnikov ni moglo slediti. Res je sicer, da se tožena stranka do teh navedb ni posebej opredelila, vendar je to pomanjkljivost odpravilo sodišče v tej sodbi s tem, da se je do tega opredelilo.

V zvezi z zatrjevanjem tožnikov, da je potrebno upoštevati največjo korist otroka in da to izhaja iz Listine EU o temeljnih pravicah, pa je sodišče tudi že v svoji prvi sodbi pojasnilo, da je Republika Madžarska kot članica EU prav tako zavezana, da spoštuje Listino o EU o temeljnih pravicah, prav tako kot tudi Republika Slovenija in da zato ne obstaja tveganje, da se tudi v Republiki Madžarski največje koristi otrok ne bi upoštevale.

Sodišče v navedeni zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni razpisalo obravnave, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, saj sta bila oba polnoletna tožnika dovolj natančno zaslišana, razhajanja med strankami upravnega spora glede dejanskega stanja pa niso bistvena za rešitev tega spora, procesna kršitev, da se tožena stranka ni opredelila do navedb strank, pa je bila odpravljena s to sodbo.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.