VSL sodba in sklep I Cpg 794/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.509,00 EUR za čas od 7. 4. 2010 do 1. 7. 2010, v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno, in se izpodbijana III. točka izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 317,34 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od izteka 15 dnevnega roka dalje do plačila; zahteva tožene stranke za plačilo separatnih stroškov v višini 471,60 EUR pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 99,39 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka pa se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 14.028,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 4. 2010 dalje do plačila v tem delu ustavi postopek (I. točka izreka). V preostalem delu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.509,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo 784,34 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka citirane odločbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Zoper III. točko izreka navedene odločbe je pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila tudi tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da toženi stranki ne prizna separatnih stroškov, oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke:

6Pritožba je delno utemeljena.

7Predmet tožbenega zahtevka je plačilo nadomestila (uporabnine), ker je tožena stranka vse do pravnomočne odločitve o razlastitvenem postopku imela v posesti tožničino nepremičnino brez pravne podlage in ne da bi tožeči stranki za uporabo njenega zemljišča plačevala kakršnokoli nadomestilo. Šlo je torej za t. i. dejansko razlastitev, ko je posest razlastitvenemu zavezancu odvzeta, ne da bi bil prej izveden (dokončan) razlastitveni postopek, v katerem bi bil obstoj javne koristi preizkušen v postopku s pravnimi sredstvi. Niti dopuščanje – še manj vzpodbujanje – takega nezakonitega ravnanja pa ni sprejemljivo. Odziv pravnega reda mora biti zato tak, da bo potencialne razlastitvene upravičence vzpodbujal k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka, in hkrati ustrezno ovrednotil težo storjene nezakonitosti. Pri presoji, kakšna je ustrezna posledica nezakonitega ravnanja države – tožene stranke, je potrebno izhajati iz ureditve instituta razlastitve in ob upoštevanju ureditev podobnih situacij v civilnopravnih razmerjih. Rešitev, po kateri bi imel prikrajšani le pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega razlastitvenega postopka, že na prvi pogled ne učinkuje preventivno. Ena možnost, ki se ponuja, je pravica do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu iz posesti). Druga možnost je odmera odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu, prikrajšani pa bi bil poleg tegà upravičen še bodisi do povrnitve koristi, ki jo je imel upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka, bodisi do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja (prim. sklep VS RS II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 in III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014).

8Tožeča stranka je v postopku uveljavljala drugo možnost, tj. povrnitev koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe njene nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema (oziroma zaradi zastaranja skrčeno na zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe) do izvedbe razlastitvenega postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine v celoti ugodilo.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, pri tem pa še dodaja, da gre z naložitvijo plačila uporabnine toženi stranki za uresničitev pravice dejansko razlaščenega pravnega subjekta, da se nezakonito stanje, ki ga je povzročil in dopuščal oblastveni organ, ustrezno ovrednoti (in ne za kaznovanje, kot to skuša prikazati pritožba). Prisojena uporabnina je tako posledica toženkinega nezakonitega ravnanja in obenem poduk, da se od nje, kot oblastvenega organa, pričakuje najvišja stopnja spoštovanja pravnega reda, še zlasti, ko posega v ustavno zavarovane pravice. Eden takih (najhujših) posegov pa je prav razlastitev, zato je nujno, da se le-ta izvede vnaprej in po predpisanem postopku, oziroma, v kolikor je do dejanske razlastitve že prišlo, da se nezakonito stanje odpravi čim prej in to na pobudo oblastvenega organa (in je neprimerno stališče pritožnice, češ da je bila pravzaprav njena dobra volja, da je zoper tožečo stranko sploh začela razlastitveni postopek).

10Glede obstoja prikrajšanja

Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo obstoj prikrajšanja tožeče stranke. Po njenem prepričanju je lastnik nepremičnine lahko prikrajšan le, če se zaveda svoje lastninske pravice. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru naj ne bi bil izpolnjen, saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, da tožeča stranka do začetka razlastitvenega postopka ni vedela, da preko njene parcele poteka državna cesta. V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.

Navedenega stališča pritožbenega sodišča pritožnica ne more omajati s sklicevanjem na odločbe VSC Cp 683/2012 z dne 22. 2. 2013, VS RS II Ips 215/2012 z dne 4. 4. 2013 in II Ips 503/2008 z dne 29. 9. 2011, saj se le-te nanašajo na v bistveno drugačno situacijo, ko je (so)lastnik imel možnost uporabljati stvar (oziroma mu to ni bilo onemogočeno), vendar te možnosti ni izkoristil. Prav tako nima prav pritožnica, ko navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na zadevo VSL I Cpg 1083/2011 z dne 19. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč citirano odločbo (pravilno) uporabilo kot (dodaten) argument glede obstoja koristi na strani tožene stranke, ne pa, kot skuša prikazati pritožnica, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj prikrajšanja tožene stranke, kajti v zvezi s to predpostavko verzijskega zahtevka, kot pravilno ugotavlja že pritožnica, zadevi niti nista primerljivi(1).

11Glede privolitve tožeče stranke v prikrajšanje

Zmotna je razlaga pritožnice, da je tožeča stranka konkludentno, tj. z ne-nasprotovanjem, pristala na uporabo nepremičnine s strani tožene stranke. Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.

12Glede obstoja koristi na strani tožene stranke

Tožena stranka v pritožbi kot nepravilno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, „da je potrebno pojem koristi razlagati široko in da ni pomembno, če se je obogateni dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ampak je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabe“, kot argument za svoje nestrinjanje pa navaja odločbi VS RS II Ips 210/94 z dne 12. 10. 1995 in VSL II Cp 2372/2011 z dne 15. 2. 2012. Pritožbeno sodišče po vpogledu v omenjeni odločbi ugotavlja, da le-ti pojma koristi sploh ne problematizirata oziroma, da v konkretnem primeru vprašanje (ožje ali širše) razlage koristi niti ni relevantno. Tožena stranka namreč v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nepremičnino tožeče stranke uporabila za izgradnjo ceste; da se je cesta uporabljala za mednarodni promet vozil in da je voznike na to cesto usmerila tožena stranka. Prav tako ne zanika, da tožeči stranki za uporabo sporne nepremičnine ni plačevala nobenega nadomestila, s tem pa je bila, tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno okoriščena(2). Tožena stranka ni uspela dokazati privolitev tožene v prikrajšanje, ni podala konkretnih trditev in dokazov o tem, da je tožena stranka speljala javno cesto po zemljišču tožeče stranke v skladu z dogovorom, sklenjenim s tožečo stranko in v korist tožeče stranke. Zato se na korist tožeče stranke v pritožbi neuspešno sklicuje.

13Glede višine tožbenega zahtevka

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka višini tožbenega zahtevka ni substancirano ugovarjala, čeprav je to možnost imela. Da je takšno stališče pravilno, (posredno) priznava tudi pritožnica, ko navaja, da naj bi zahtevku po višini ugovarjala s trditvami, da tožeča stranka ni v ničemer prikrajšana. Prikrajšanje je namreč le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne. Nič od navedenega pa tožena stranka ni storila, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožničin izračun višine koristi pravilno štelo za priznan. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala (oziroma jih ni substancirano prerekala) pa v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati, vsled česar je sodišče prve stopnje, s strani tožeče stranke predlagani dokaz z izvedencem, upravičeno zavrnilo.

14Glede odškodninskega zahtevka

Tožeča stranka je utemeljenost tožbenega zahtevka gradila na dveh pravnih podlagah – verzijski in odškodninski. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo že iz naslova verzije, se do trditev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi (kot pravno ne več relevantnih) ni bilo dolžno opredeljevati. Posledično očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da naj bi v izpodbijani sodbi izostali razlogi o (ne)obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke, ni podana.

15Glede teka zakonskih zamudnih obresti

Pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila na plačilo uporabnine s strani tožeče stranke prvič pozvana šele z vložitvijo tožbe, saj iz listinske dokumentacije jasno in nedvoumno izhaja, da je tožena stranka kot poziv na plačilo uporabnine štela že dopis tožeče stranke oddan dne 6. 4. 2010 (tožena stranka je v odgovoru na ta dopis navedla, da „zavrača zahtevo po plačilu uporabnine iz naslova koristi, ki naj bi jo razlastitveni upravičenec pridobil z uporabo tuje stvari“ (A10)). Glede na navedeno je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, sodišču prve stopnje pa neutemeljeno očita, da bi moralo upoštevati tek zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka (primerjaj 193. člen OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

Pritožbeno sodišče pa iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno priznalo tek zakonskih zamudnih obresti že od 7. 4. 2010 dalje. Tožeča stranka je namreč zahtevala uporabnino kot celoto, za obdobje od 6. 1. 2006 do 1. 7. 2010, kar pomeni, da je zahtevek za plačilo 4.509,00 EUR zapadel, tožena stranka pa prišla v zamudo šele 2. 7. 2010. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.509,00 EUR za čas od 7. 4. 2010 do 1. 7. 2010, v preostalem delu pa je pritožbo zoper II. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16Pritožba tožene stranke glede odmerjene višine pravdnih stroškov je tudi delno utemeljena. Tožeča stranka je strošek v višini 4,60 EUR specificirala kot pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6000 ZOdvT). Sodišče prve stopnje je tako navedeni strošek štelo za dovolj opredeljen in potreben za pravdo, zato ga je odmerilo v predlagani višini (prvi odstavek 155. člena ZPP). Takšnemu ravnanju pa pritožnica nasprotuje in trdi, da tožeča stranka navedenega stroška ni specificirala na način, da bi bilo mogoče preveriti njegovo višino, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje (tožeča stranka je le pavšalno navedla, da znaša njen strošek po tar. št. 6000 4,60 EUR, ne da bi pojasnila, katera dejanja so prispevala k njegovemu nastanku). Upoštevaje navedeno in uspeh v pravdi, je tožeča stranka upravičena do povračila 620,16 EUR (namesto 624,76 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji.

V preostalem delu pritožba zoper stroškovno odločitev ni utemeljena. Delitev za katero se zavzema pritožnica (ločeno po temelju in po višini) je zaznati v sodni praksi le izjemoma v odškodninskih pravdah in še to le tedaj, kadar mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja kot v višino zahtevka. Ker v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, je izračun sodišča prve stopnje glede na končni uspeh pravdnih strank po oceni pritožbenega sodišča pravilen in predvsem skladen z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

Tudi delna sprememba prvostopne sodbe v delu teka zamudnih obresti na uspeh v pravdi, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, ni vplivala.

O pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o separatnih stroških

17Pritožba je utemeljena.

18Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje iz III. točke izreka o stroških, v katerih so zajeti tudi priznani separatni stroški tožene stranke. Njihovi odmeri je botrovala pripravljalna vloga, ki jo je tožeča stranka vložila na naroku, zaradi česar se tožena stranka ni mogla pravočasno seznaniti z njeno vsebino in nanjo odgovoriti že na samem naroku. Sodišče je zato narok upravičeno preložilo (in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene), krivdo za preložitev naroka pa pravilno pripisalo tožeči stranki, saj le-ta ni navedla nobenih razlogov, zakaj teh dejstev (v zvezi na novo uveljavljano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke oziroma delnega umika tožbenega zahtevka) ni mogla podati že pred prvim narokom. Kljub navedenemu, pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki kot separatne stroške oziroma kot `primerno sankcijo` za preložitev naroka priznalo nagrado za en narok. Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Tožena stranka je imela pravico zahtevati od tožeče stranke povračilo tistih stroškov, ki so ji zaradi preložitve naroka dejansko nastali. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Gre za enotno in nedeljivo nagrado, ki po višini ni odvisna od števila opravljenih ali preloženih narokov. Posebnega pravila o dodatni nagradi za narok, ki je bil preložen zaradi krivde nasprotne stranke, pa ZOdvT ne vsebuje.

19Ker torej toženi stranki zaradi preložitve naroka 10. 12. 2013 zatrjevani stroški za odvetniško nagrado za narok dejansko niso nastali,(3) bi sodišče prve stopnje moralo toženkino zahtevo za povrnitev nagrade za narok kot separatne stroške zavrniti(4) in toženi stranki odmeriti stroške zgolj v višini 937,50 EUR. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in III. točko izreka spremenilo: zavrnilo je s sklepom zahtevo tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov; glede pravdnih stroškov pa je s sodbo razsodilo tako, kot sledi v nadaljevanju.

20Ob upoštevanju, da je tožena stranka uspela izkazati nepotrebnost stroškov tožeče stranke v višini 4,60 EUR (glej 16. točko obrazložitve te sodbe), je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka na prvi stopnji spremenilo tako, da znašajo priznani stroški tožeče stranke 620,16 EUR, tožene stranke pa 937,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati še 317,34 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od izteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

21Odločitev o pritožbenih stroških

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene pritožbene stroške. Ti znašajo 99,36 EUR in obsegajo nagrado za postopek višini 48,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), povečano za 22% DDV ter sodno takso v višini 40,80 EUR. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delom (glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od 7. 4. 2010 do 1. 7. 2010 in glede stroškov tožeče stranke v višini 4,60), v pretežnem delu pa njena pritožba ni bila utemeljena, zato njenih pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

---------------

(1) V zadevi VSL I Cpg 1083/2011 je med pravdnima strankama (za razliko od obravnavanega primera) obstajal dogovor, po katerem je tožeča stranka toženi dovoljevala uporabo sporne nepremičnine, zato ji je sodišče logično priznalo plačilo uporabnine šele od trenutka, ko je tožeča stranka dovoljenje preklicala.

(2) Neupravičena obogatitev se ne kaže samo v povečanju premoženja na strani neupravičeno obogatenega, temveč se lahko kaže tudi v ohranitvi tega premoženja (prim. VS RS sklep III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014).

(3) Narok z dne 10. 12. 2013 je bil preložen in opravljen 11. 2. 2014

(4) Tako tudi sklep VSL I Cpg 1226/2014 z dne 27. 8. 2014, glej tudi članek Aleša Kaluže „Odmera višine separatnih stroškov v pravdnem postopku“, revija Odvetnik, 2014, številka 64, str. 8-10.