VSRS sklep VIII DoR 46/2015

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati za tožnika iz naslova prostovoljnega dodatnega zavarovanja na račun Kapitalskega vzajemnega sklada mesečne premije za mesece od maja 2010 do decembra 2010. Zneski izhajajo iz izreka sodbe. Višji zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati tudi stroške postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na ugotovitvi, da je toženec dne 20. 9. 2001 s tedaj reprezentativnima sindikatoma (A. in B.) podpisal pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta, s katero se je zavezal financirati pokojninski načrt in plačevati premije za vsakega delavca. Zato je toženec podpisal tudi pogodbo o financiranju pokojninskega načrta. Dne 17. 3. 2010 je uprava toženca reprezentativnim sindikatom, tj. obema sindikatoma, ki sta bila podpisnika kolektivne pogodbe, in sindikatu C., poslal predlog aneksa št. 2 k pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta, po katerem se od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2012 preneha s plačevanjem prispevka prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Ta predlog sta dne 5. 5. 2010 podpisala C in B, A. pa ne. Aneks št. 2 je bil torej usklajen le z dvema reprezentativnima sindikatoma pri tožencu in je veljaven, vendar velja le za podpisnike. Ker tega aneksa tretji reprezentativni sindikat za sporno obdobje (do 1. 1. 2011) ni podpisal, to pomeni, da sta bila pri tožencu v veljavi tako prvotna pogodba kot aneks št. 2, ki veljata za vse delavce. Vendar pa se v primeru, da delodajalca zavezuje hkrati več kolektivnih pogodb iste vrste in na isti ravni uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše (drugi odstavek 11. člena ZKolP).

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem obširno razlaga razloge za nestrinjanje s takšnim stališčem sodišč druge in prve stopnje, nato navaja, da naj bi pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj iz obrazložitve te sodbe ne bi bilo mogoče ugotoviti ali aneks št. 2 velja samo za člane sindikata, ki so ga sklenili, ali velja za vse delavce, ter na koncu predloga izpostavlja tri ključna vprašanja: 1. Ali za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, za spremembo kolektivne pogodbe, glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZKolP, zadostuje, da jo z delodajalcem sklene le en reprezentativni sindikat? 2. Ali velja kolektivna pogodba, ki jo sklene samo en reprezentativni sindikat izmed več reprezentativnih sindikatov pri delodajalcu, glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZKolP, za vse delavce pri tem delodajalcu, tudi tiste, ki niso člani nobenega reprezentativnega sindikata, ali samo za delavce, ki so člani reprezentativnega sindikata, ki je sklenil kolektivno pogodbo? 3. Ali sta lahko pri delodajalcu, glede na 11. člen ZKolP v povezavi z določbo 7. člena ZRSin in upoštevaje načelo lex posteriori derogat legi prioru hkrati veljavni oziroma zavezujoči dve kolektivni pogodbi iste vrste in na isti ravni, ki sta dejansko diametralno nasprotujoči - tako da prva določeno pravico priznava, druga pa jo ukinja? Tožena stranka tudi navaja, da naj bi bila odločitev o navedenih vprašanjih v nasprotju s sodbama Vrhovnega sodišča VIII Ips 247/2012 in VIII Ips 24/2012 ter odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 791/2013 in X Pdp 506/2013.

4Predlog ni utemeljen.

5Ker revizijsko sodišče ne ugotavlja pogojev za dopustitev revizije, ki so določeni v 367.a člena ZPP, in sicer tako glede očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, navedenih materialno pravnih vprašanj in navedb o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotni praksi višjega sodišča (saj zadeve, na katere se sklicuje tožena stranka, niso primerljive), je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).