VSRS Sodba I Up 13/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 46. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v Afganistanu notranji oborožen spopad in da je nediskriminatorno nasilje take narave, da ogroža tudi življenje in osebnost civilnih oseb. V takih situacijah je treba najprej preverjati pogoje po tretji alineji 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in če ti niso izpolnjeni, po drugi alineji 28. člena ZMZ (ki glede zaščite ustreza 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) oziroma 15.b členu Kvalifikacijske direktive II), saj se po tretji alineji ne zahteva tako visoka stopnja individualizacije grožnje. Sklicuje se na stališče Sodišča Evropske unije glede ocenjevanja stopnje nediskriminatornega nasilja ter poudarja, da iz izpodbijane odločbe tožene stranke ni razvidno, katere elemente je uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja. Najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU so sicer: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči ter tudi dostave hrane ali pitne vode. Tožena stranka ni upoštevala dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja, torej je nepravilno uporabila določilo tretje alineje 28. člena ZMZ, čeprav je sicer dokazno oceno oprla na posamezne dejavnike (število prebivalcev v Kabulu, število varnostnih incidentov), vendar sam matematični izračun ni v mednarodni praksi uveljavljen dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, poleg kvantitativnih dejavnikov je namreč treba upoštevati tudi kvalitativne dejavnike. Navedla je tudi število oseb, ki so se v Afganistan že vrnile, vendar pa v zvezi s tem ni ugotavljala, ali se število notranje razseljenih oseb povečuje in ali so življenjske okoliščine v zbirnih centrih sprejemljive vsaj z vidika 3. člena EKČP. Okoliščina, ki tožnika postavlja med bolj rizične skupine kot siceršnje prebivalstvo, je pripadnost Hazarom. Ta okoliščina s povečanjem tveganja pa bi bila prisotna v primeru, če bi tožnik potoval iz Kabula v provinco Ghazni. Hazari so namreč bolj ogroženi kot druge narodnosti, kar izhaja tudi iz poročila UNHCR. Pot iz Kabula v provinco Ghazni pa ni varna, že tožena stranka je sama ugotovila, da se je število incidentov v provinci Ghazni povečalo za 100 % in da cesta v Ghazni kaže sliko bojišča, saj gre za „avtocesto v pekel“. Pot v Ghazni je torej nevarna tako za mladoletnika kot za polnoletno osebo in tožena stranka se ne more sklicevati na to, da se bo moral tožnik kot polnoleten moški pozanimati o najbolj varnih poteh do domačega kraja, saj takšno stališče, kadar gre za varstvo absolutnih pravic do varstva življenja, nasprotuje določilom prvega odstavka 22. člena ZMZ. Tožena stranka tudi ni ugotovila, ali v provinci Ghazni (kjerkoli) obstaja kakšen zbirni center za zavrnjene begunce, ki nimajo svojega doma oziroma se vanj ne morejo vrniti. Glede možnosti notranje razselitve v Kabulu pa tožena stranka ni upoštevala pravno relevantnega elementa osebnih okoliščin tožnika, ki je bil žrtev posilstva (in sicer: socialna izključitev, kaznovanje oziroma družinsko izobčenje). Prav tako ni ugotavljala stanja v zbirnih centrih v Kabulu z vidika minimalnih humanitarnih pogojev za preživetje. Po novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča za odločitev o notranji razselitvi ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.

3Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču, da mora, kadar je v državi notranji oborožen spopad ali mednarodni oborožen spopad z elementi nediskriminatornega nasilja in je prosilec civilist, najprej presojati pogoje za subsidiarno zaščito po tretji alineji 28. člena ZMZ in šele če ti niso izpolnjeni, pride v poštev presoja z vidika druge alineje 28. člena ZMZ. ZMZ namreč takega vrstnega reda ne določa, prav tako ne izhaja iz Direktive sveta 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011. Glede dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja opozarja, da ji je bila zadeva enkrat že vrnjena v ponovni postopek in ji ni bilo naloženo, da mora intenzivnost nasilja presojati glede na navedene elemente, saj ji je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek iz popolnoma drugih razlogov (zaradi napačne uporabe 106. člena takrat veljavnega ZMZ). Zavrača tudi očitke o neupoštevanju sodb sodišča prve stopnje, saj je Vrhovno sodišče zadnja instanca v okviru rednih pravnih sredstev, ki skrbi za enotno sodno prakso in razlago pravnih pojmov. Ne strinja se niti s stališčem, da je tožnik zaradi svoje hazarske narodnosti bolj izpostavljen samovoljnemu nasilju kot ostalo prebivalstvo, saj takega zaključka na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče sprejeti. Oborožen spopad v Afganistanu nima etnične konotacije in ni posebej usmerjen zoper določeno etnično skupino. Ciljno nasilje je usmerjeno zoper povsem druge kategorije ljudi (politike, uradnike, verske voditelje, novinarje, zaposlene pri nevladnih ali mednarodnih organizacijah, pri čemer narodnost teh oseb ni pomembna). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede možnosti varnega potovanja tožnika v domačo provinco. Resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca se izjemoma šteje za dokazano, ko samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Obstoj take škode je torej mogoče priznati le v izjemnih situacijah, kar kaže, da gre za zelo visok prag, za hude situacije. Stopnja samovoljnega nasilja pa niti v provincah, ki so najbolj prizadete zaradi nasilja, ni tako visoka. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naj se tožnik zaradi posledic posilstva ne bi mogel vrniti domov. Stanja v zbirnih centrih v Ghazniju pa ni preverjala, saj bi se tožnik lahko vrnil na svoj dom, tudi če njegova družina tam več ne živi.

4Glede možnosti notranje razselitve v Kabul pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da tožniku oziroma njegovim navedbam glede posledic posilstva, ki naj bi jih utrpel, ni verjela. Sodišče se do tega ponovno sploh ni opredelilo in se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. V Kabulu po nekaterih ocenah živi tudi do 2,000.000 Hazarov, kar pomeni, da bi se težko srečal ravno s sosedi, četudi bi se preselili v tisti del Kabula, kjer živijo pretežno Hazari. Ni jasno, kako bi bil zaradi te okoliščine tožnik lažje tarča nediskriminatornega nasilja. Nasilje v Kabulu je namreč v veliki meri ciljno usmerjeno, nediskriminatornega nasilja je zelo malo. V Kabulu je malo varnostnih incidentov, iz česar izhaja, da je država, ki to mesto nadzoruje, sposobna nuditi zaščito prebivalcem in zato ni potrebna podrobnejša analiza, na kakšen način jo nudi. Tudi glede varne in zakonite poti posebna presoja ni potrebna, saj bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan zelo verjetno vrnjen v Kabul, torej v mesto, ki je v odločbi podrejeno predstavljeno kot možen kraj notranje razselitve. Tudi v okviru presoje notranje razselitve pa so pomembni dejavniki sposobnost za delo, zdravstveno stanje, starost, spol, morebitno znanje tujih jezikov, pomoč družine in podobno, ki se nanašajo na presojo, ali se lahko od osebe razumno pričakuje, da se bo v določen del države preselila, in ne na presojo, ali je osebi na tem območju zagotovljena zaščita pred preganjanjem in resno škodo. Tožnik v Kabulu ne bo soočen z resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in od njega se lahko razumno pričakuje, da se bo tja preselil, tudi ob upoštevanju prej navedenih dejavnikov (starost, zdravstveno stanje, zmožnost za delo in podobno). Stanja v zbirnih centrih v Kabulu ni preverjala, ker je izhajala iz predpostavke, da bo tožnik v Kabulu sposoben sam poskrbeti za svoje preživetje, pri premostitvi začetnih težav pa bi mu lahko pomagal tudi stric. Razmere v zbirnih centrih oziroma preseljevanje ljudi v Kabul niso zgolj posledica oboroženega spopada, saj se ljudje selijo v Kabul tudi zaradi boljših ekonomskih možnosti. Stališče, da ima tožnik možnosti za preživetje v Kabulu, ni zgolj hipotetična domneva, ampak realna ocena, narejena na podlagi informacij o izvorni državi. Iz več različnih virov izhaja, da imajo samski mladi moški, tudi tisti brez izobrazbe, možnost preživetja v Kabulu, tudi če tam nimajo sorodnikov. Ne more pa se od tožene stranke pričakovati, da bo morala za vsako osebo individualno preverjati, ali bo lahko dobila službo in nastanitev. Ob presoji notranje razselitve se namreč presoja, ali se lahko od osebe razumno pričakuje, da se bo v določenem delu države nastanila, to pa je takrat, ko obstajajo realne možnosti, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne, ter se v celoti sklicuje na tožbene navedbe.

6Pritožba ni utemeljena.

7Subsidiarna oblika mednarodne zaščite je bila tožniku, ki trdi, da je A. A., rojen leta 1994 v Islamski republiki Afganistan, priznana z odločbo tožene stranke, št. 2142-295/2009/35 (1232-12) z dne 21. 10. 2011, in sicer zaradi njegove domnevne mladoletnosti (njegova istovetnost in posledično tudi starost namreč nista bili ugotovljeni in v dvomu je bilo sprejeto, da je mladoleten, kot je bilo v dvomu sprejeto tudi, da je bil posiljen), ker je bilo ugotovljeno, da bi bila pot iz Kabula do tožnikovega domačega kraja, ob upoštevanju njegove mladoletnosti, preveč tvegana in da bi bil, če bi bil prepuščen samemu sebi v Kabulu kot mladoletnik, izpostavljen takšnim ravnanjem, ki so zadostovala za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite v smislu druge alineje 28. člena ZMZ (mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali smrtna kazen prosilca v izvorni državi). Ugotovljeno pa je bilo tudi, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa po tretji alineji 28. člena ZMZ.

8V obravnavani zadevi pa je sporna odločitev o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Pravna podlaga za tako vlogo in postopek ter odločanje o njej je v 105. in 106. členu ZMZ. Gre za posebno vlogo in poseben postopek. O podaljšanju subsidiarne zaščite se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ), gre namreč za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.

9Subsidiarna oblika zaščite se sicer kot ena od oblik mednarodne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ pa je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

10Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo, ocenila, da v provinci Ghazni, tožnikovemu domačem okrožju, sicer še vedno poteka oborožen spopad, vendar ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da pomeni resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Poleg tega tožnik ne spada v krog oseb, ki so v Afganistanu in tudi provinci Ghazni podvržene ciljnemu nasilju (ni bil in ni nobenih utemeljenih razlogov za sklepanje, da bi v bližnji prihodnosti bil politik, uradnik, verski voditelj, delal za mednarodno organizacijo ali mednarodne sile). Tožnik ni več mladoleten, zaradi česar si bo sposoben organizirati varno pot do domačega kraja. Pozanimati se bo moral o najbolj varnih poteh ter po potrebi vzpostaviti stik z ljudmi, ki nudijo take storitve in glede na njegovo starost se pričakuje, da bo tega sposoben, poleg tega pa mu lahko pomaga tudi njegov stric, ki sicer živi na Švedskem, a ima po tožnikovih navedbah stike z Afganistanom.

11Kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje je pot v provinco Ghazni nevarna, to je v izpodbijani odločbi navedla tudi tožena stranka in izhaja iz poročil, na katere se obe strani sklicujeta. Po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev o možni vrnitvi v Ghazni ne zadošča trditev, da si bo tožnik kot polnoleten moral sam poiskati najvarnejšo možno pot od Kabula do domačega kraja. Prav tako provinca Ghazni spada med najnevarnejše, saj v njej še vedno potekajo oboroženi spopadi. Vendar je tožena stranka na podlagi informacij o izvorni državi zaključila, da stopnja nasilja ni tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist že samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Glede ugotavljanja oziroma ocene stopnje splošnega nasilja se Vrhovno sodišče strinja, da zgolj matematični izračun (npr. število prebivalcev in število incidentov) ne zadošča. Je pa že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala tudi druge okoliščine, npr. število oseb, ki so se vrnile. Pri tem gre za dokazno oceno na eni strani tožene stranke in drugi strani sodišča o stanju v tej provinci (enako velja za varnostne razmere na poti), vendar bi sodišče lahko sprejelo drugačno dokazno oceno po presoji že predloženih dokazil (v upravnem spisu) in eventualno pridobljenih novih dokazil, če bi opravilo glavno obravnavo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

12Tudi v primeru vrnitve v Ghazni pa bi, glede na tožnikove navedbe, da v rojstnem kraju nima več nikogar, saj naj bi se njegova družina od tam odselila, bila verjetno prva, vsaj kot začasna, možnost nastanitev v begunskem taborišču. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni ugotavljala, ali v tej provinci sploh obstoji kak zbirni center in kakšni so pogoji v njem. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je namreč treba ugotoviti, ali bo prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (o tem več še v nadaljevanju).

13Podrejeno je tožena stranka presojala še možnost notranje razselitve (ki je po mnenju Vrhovnega sodišča realnejša možnost), ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Notranja zaščita po 68. členu ZMZ pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

14Na podlagi pridobljenih informacij je tožena stranka zaključila, da ima tožnik perspektivo za preživetje v Kabulu. Kot mlad, zdrav samski moški (tudi tisti, ki je brez izobrazbe) je v boljšem položaju, da najde zaposlitev in preživi v Kabulu. Tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice samske, za delo zmožne moške postavljajo kot izjemo, torej, da lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. Varnostna situacija v Kabulu je precej dobra in je ni mogoče oceniti z visoko stopnjo tveganja, tožnik pa ne spada v profil ljudi, ki so tarče upornikov v Kabulu. Tako po mnenju tožene stranke ni nobenih varnostnih zadržkov, da ne bi mogel bivati v Kabulu, tudi hazarska narodnost ne more biti ovira za to.

15Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev in zajema oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in na njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil oziroma da ne bo zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen kraja nastanitve zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so v kraju razselitve glede prosilca izpolnjeni pogoji: varnosti in zaščite, spoštovanja osnovnih človekovih pravic in možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin.

16Vrhovno sodišče je v starejših sodbah tudi samo soglašalo s tem, da je mogoče šteti, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo, zlasti pa v kraj notranje razselitve, ne grozi resna škoda, če je mlad, zdrav, za delo sposoben, in da se bo lahko ne glede na to, ali ima v izvorni državi v kraju razselitve ustrezno socialno mrežo, ustalil in vzpostavil novo življenje. Vendar je zaradi kasnejše sodne prakse ESČP (zadeve Salah Sheekh proti Nizozemski, A.A.M. proti Švedski, W.H. proti Švedski) že v nekaj svojih odločitvah svoja stališča do teh vprašanj bistveno spremenilo in jih v novejših sodbah oziroma sklepih tudi jasno predstavilo (npr. sklep I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014). Stališča ESČP pa ne zavezujejo samo sodišč, temveč tudi upravne organe, ki odločajo o mednarodni zaščiti.

17Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, torej ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Tako stališče je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo oziroma potrdilo (npr. sklepa I Up 248/2014 in I Up 291/2014). Pri tem seveda ne gre za to, da bi se od tožene stranke pričakovalo, da bo za vsako osebo individualno preverjala, ali bo lahko dobila službo in nastanitev, kar opozarja v pritožbi.

18V obravnavanem primeru v primeru notranje razselitve morda res ni nujno, da bi se tožnik v Kabulu nastanil v begunskem taborišču, je pa to verjetna oziroma najbolj verjetna možnost, kljub sicer številčni hazarski skupnosti v Kabulu. Tožena stranka pa te možnosti ni preučila, saj je zmotno zaključila, da stanja v begunskih centrih v Kabulu ni bilo treba preverjati, ker bo tožnik sposoben v Kabulu sam poskrbeti za svoje preživetje, pri premostitvi začetnih težav pa bi mu lahko pomagal tudi stric. Kot je bilo že navedeno, je pri razselitvi v begunsko taborišče treba ugotoviti, ali je prosilcu možno zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivost zbirnih centrov (z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov), bivanjske pogoje v teh centrih ter individualne značilnosti posameznika (prim. zadevo Tarakhel proti Švici).

19Vrhovno sodišče pa se strinja s toženo stranko glede vrstnega reda presojanja pogojev za izpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Iz ZMZ tak vrstni red, kot ga navaja sodišče prve stopnje (najprej presoja po tretji alineji, in če ti pogoji niso izpolnjeni, presoja po drugi alineji 28. člena ZMZ) ne izhaja. Pomembno je predvsem, da se presodi vse okoliščine, ki jih oseba v konkretnem postopku uveljavlja in ki jih je mogoče obravnavati v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne glede na njihov vrstni red, vse s ciljem, da se ugotovi, ali je podana resna škoda ob upoštevanju določb 28. člena ZMZ.

20S tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče do za odločitev v obravnavani zadevi ključnih stališč izpodbijane sodbe in pritožbenih ugovorov, do ostalih pa se ni bilo treba opredeljevati.

21Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.