VDSS sodba Pdp 2128/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova jubilejne nagrade za 30-letni delovni jubilej izplača 25.636,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1992 dalje ter mu povrne stroške postopka v znesku 8.800,00 SIT. Pri tem je kot nesporno ugotavljalo, da je tožnik s 1.6.1992 v času zaposlitve pri toženi stranki dopolnil 30 let skupne delovne dobe, tako da je v skladu z 38. čl. takrat veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo pridobil pravico do jubilejne nagrade v višini povprečne čiste mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece, plačilo tako določene jubilejne nagrade pa je zapadlo v roku enega meseca po izpolnitvi jubileja.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem ponavlja svoje navedbe, da je naknadno tožniku pri njej sporazumno prenehalo delovno razmerje in se s tem šteje, da do toženke nima nobenih zahtevkov, saj plačilo jubilejne nagrade ni bilo predmet tega sporazuma in ponovno zanika, da bi splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo veljala tudi zanjo, saj k njej ni nikoli pristopila, tako da je bil za toženko glede izplačila jubilejnih nagrad v spornem obdobju še vedno relevanten njen splošni akt, ki je predvideval izplačilo jubilejne nagrade le glede na pri njem izpolnjeno delovno dobo.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsebino odločitve in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi dovolj popolne ugotovitve dejanskega stanja, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka. Že prvostopno sodišče je pravilno poudarilo, da so bile v spornem obdobju določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90) veljavne za vse delodajalce s področja gospodarstva, pri katerih delavci delajo na območju Republike Slovenije. Vsebinsko enako določa veljavnost splošne kolektivne pogodbe tudi 3.odst. 112.čl. zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Veljavnost določb navedene splošne kolektivne pogodbe za toženo stranko in druge delodajalce tako ni bila vezana na individualni pristop posameznega delodajalca k tej kolektivni pogodbi, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Pravica iz kolektivne pogodbe gre delavcu, razen če se ji ta izrecno odpove. Zgolj pavšalni sporazum o prenehanju delovnega razmerja iz 2.tč. 100.čl. ZDR še ne pomeni izrecne odpovedi vseh pravic, ki gredo delavcem po kolektivni pogodbi. Sicer pa v tem primeru sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da med pravdnima strankama neposredni sporazum o prenehanju delovnega razmerja niti ni bil sklenjen, temveč je tožena stranka o tožnikovi vlogi za prenehanje delovnega razmerja odločala z odločbo. Tako ni mogoče reči, da bi se tožnik ob prenehanju delovnega razmerja izrecno odpovedal katerikoli pravici iz delovnega razmerja iz časa zaposlitve pri toženki.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.