VSC sklep Cp 80/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje glede točke I. in prvega odstavka točke II. izreka sklepa, v drugem odstavku pa se pritožbi ugodi in se spremenita datuma plačila v iz 15. 2. 2015 in 15. 3. 2015 v datum 15. 6. 2015 in 15. 7. 2015.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožeče stranke ne oprosti plačila sodnih taks. Odločilo pa je, da se ji dovoli obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v dveh enakih obrokih v višini 51,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč sklenilo, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče je na podlagi izjave o premoženjskem stanju ugotovilo, da tožnik živi sam in da je prejema 585,53 EUR iz naslova denarnih terjatev vojnim invalidom, vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja, v lasti pa ima še osebni avtomobil brez vrednosti. Sodišče je presojalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za prejem denarne socialne pomoči, čeprav zanjo ni zaprosil. Ker tožnik konkretno prejema periodične dohodke v višini 583,53 EUR, kar celo dvakratno presega znesek dohodka do višine 269,20 EUR za samsko osebo, je to sodišče upoštevalo pri oprostitvi plačila sodnih taks, ki veljajo za brezplačno pravno pomoč in je ugotovilo, da tožnik do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen. Denarna socialna pomoč je predvidena le za osebe, ki ne prejemajo niti minimalnega dohodka, to je 269,20 EUR, ne pa tudi za ostale osebe, ki prejemajo dvakrat večji dohodek. Ugotovilo je še, da tožnik nima nobene preživninske obveznosti in zato predlogu ni ugodilo. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo člena 11 ZST in odločbo Ustavnega sodišča RS U -I 85/14 z dne 10. 7. 2014, po kateri lahko sodišče oprosti plačila sodnih taks tudi stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči, pa bi do nje bila upravičena, če bi zanjo zaprosila. In ker teh pogojev ni ugotovilo, predlogu ni ugodilo, odločilo pa je na podlagi iste določbe, da se mu dovoli plačilo v dveh zaporednih mesečnih obrokih v višini 51,00 EUR.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovo bolezen in stroškov za prevoz do zdravnika, ter doplačilo zdravil katere potrebuje. Osebno vozilo O. A., letnik 1998 ni njegov, saj je brez vozniškega dovoljenja, zato predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v svoji pritožbi ne izpodbija ugotovitve dejanskega stanja, da prejema 585,53 EUR iz naslova denarnih dajatev vojnim invalidom, vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja in da nima preživninskih obveznosti. To pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje več, kot bi znašal znesek za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč po določbah ZBPP in ZSVarPre (538,40 EUR). Po teh določbah je oseba upravičena do denarne socialne pomoči, če prejema dohodek do višine 269,20 EUR za samsko osebo. Ugotovilo pa je, da mora svoje slabo premoženjsko stanje tudi ustrezno izkazati, vendar tožnik kakršnihkoli odhodkov z ničemer ni izkazal, ampak je zgolj zatrjeval, da mu po participaciji za zdravila, ki ga ohranjajo pri življenju komaj kaj ostane, pri tem pa niti ni navedel, za katera zdravila plačuje participacijo in v kakšni višini, da bi sodišče lahko sploh presojalo, ali gre dejansko za življenjsko pomembna zdravila in v kakšni višini sploh so potrebna in v kakšni višini plačuje to participacijo. Zaradi pavšalnih navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovo bolezen in plačilo za prevoz k zdravniku, teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija. Ker tako niti v postopku na prvi stopnji v postopku za oprostitev plačila sodne takse, niti v postopku na drugi stopnji ni zadovoljiv trditvene in dokazne podlage za slabo zdravstveno stanje in za stroške v tej zvezi, tako ostane neizpodbita dokazna ocena, da tožnik prejema mesečno 585,33 EUR, kar pa dvakrat presega znesek denarne socialne pomoči, ki znaša 269,20 EUR. Glede trditev, da tožnik ni lastnik osebnega vozila pa je pritožniku pojasniti, da sodišče prve stopnje tega osebnega vozila ni upoštevalo v obseg premoženjskih razmer tožeče stranke.

5Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah v neskladju z Ustavo RS. V tej odločbi je Ustavno sodišče odločilo, da je prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list, RS št. 37/08, 97/10 in 63/13) v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče pa je še odločilo, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Kot je že obrazloženo tožnik ni izkazal, da bi imel preživninsko obveznost do oseb, katere bi bil dolžan preživljati. Ker pa je Ustavno sodišče v točki 30 obrazložitve zapisalo, da veljajo kot začasna ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določila pravnega standarda, občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi ob upoštevanju te ustavne odločbe pravilna. Navedeni način izvršitve namreč ne posega v ureditev delne oprostitve plačila sodne takse iz drugega odstavka 11. člena ZST-1. Ker je tožnik zahteval celotno oprostitev plačila sodne takse, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse v znesku 102,00 EUR občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika, saj je upoštevalo znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, pri čemer je ugotovilo, da ta znesek tožnik presega, je zato njegova odločitev tudi ob upoštevanju te ustavne odločbe pravilna in zakonita. Tožeči stranki pa je omogočilo plačilo sodne takse v dveh obrokih v višini 51,00 EUR, ker pa sta že zapadla, je sodišče druge stopnje odločilo, da zapade prvi obrok v plačilo dne 15. 6. 2015, drugi pa 15. 7. 2015.

6Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka člena 365 ZPP in 3. točke istega člena v zvezi z določbo člena 366 ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

7Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.