VSL sodba in sklep I Cpg 1809/2014

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi in drugi alineji I. točke izreka razveljavi, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi v celoti in se sodba v četrtem odstavku I. točke izreka ter stroškovni odločitvi (v II. točki izreka ter tretjem odstavku I. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (tretja alineja I. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32420/2012-2 s 16. 3. 2012 vzdržalo v veljavi za 520,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 do plačila, za 8.151,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 do plačila in za 445,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 do plačila ter glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 123,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu do višine 11.712,77 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 791,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom je napačna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pobotni ugovor tožene stranke glede računa 526-2008 v znesku 605,60 EUR in glede računa 29-2009 v znesku 1.990,00 EUR. Tožnica je navedbam glede pobota nasprotovala ves postopek, zato ne drži navedba sodišča, da pobotanju ni ugovarjala. Toženka ne more pobotati tožničine terjatve s terjatvijo iz naslova penalov zaradi zamude, saj zamuda pri pridobitvi uporabnega dovoljenja ni nastala zaradi okoliščin na njeni strani. Do zamude pri pridobitvi uporabnega dovoljenja je prišlo izključno zaradi tožene stranke, saj ni zagotovila pregleda dimnovodnih naprav, zaradi česar je morala toženka zaradi izdaje uporabnega dovoljenja naročiti pregled dimnovodnih naprav pri D. d. o. o. Poleg tega toženka kot investitor ni zagotovila povezave z nadzornim centrom iz dvigala ter ni uredila električnega priključka za dvigalo in mansardo, saj ni plačala električnega prispevka, kar vse so razlogi za zamudo pri izdaji uporabnega dovoljenja. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica ni razbremenila odgovornosti za zamudo, ni pravilen. Poleg tega toženka višine terjatve, ki jo ugovarja v pobot, sploh ni izkazala. Pa tudi če bi bila tožnica dolžna plačati penale zaradi zamude, se računa, za katere naj bi bil izveden pobot, ne nanašata na dela po pogodbi in zanju torej ne veljajo določbe o zamudi. Račun 526/2008 s 30. 11. 2008 je tožnica izdala za dela, ki jih je poleg del navedenih v ponudbi št. 000, toženka naknadno naročila pri tožnici in nimajo nikakršne zveze z gradbeno pogodbo ali klavzulo ključ v roke. Račun št. 29/2009 s 6.3.3009 prav tako nima nobene zveze z gradbeno pogodbo.

4Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predmet gradbene pogodbe 000/2008 je bila izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del za prizidavo balkonov, rekonstrukcijo strehe in izboljšavo večstanovanjske stavbe na naslovu B. V pogodbi je bila določena klavzula ključ v roke in cena 434.600,00 EUR ter DDV. Končna situacija v višini 94.308,20 EUR je bila izdana 30. 9. 2008, kar je toženka poravnala v dveh obrokih, predmet pravde pa so tri situacije izdane po že zaključenih delih. Ker je bila v pogodbi dogovorjena klavzula ključ v roke, izvajalec nima pravice zahtevati plačil za dodatna dela, če je zahteval plačilo za pogodbena dela, kar se je tudi zgodilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana dela ne sodijo v sklop pogodbeno dogovorjenih del, temveč gre za posebej naročena dodatna dela, je napačen. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da imajo ta druga dela naravo dodatnih del v širšem smislu, saj ob sklenitvi niso bila predmet izvajalčeve obveznosti. Gre za dela, ki jih mora izvajalec izvesti namesto pogodbenih. Tožnica ni prerekala, da je izvedla frčado namesto balkona, zaračunala pa je oboje. S sporno fakturo je tako zaračunala izvedbo frčade, ki je bila že zajeta v končni situaciji (plačilo vseh del po ponudbi, kjer je zaračunana izvedba balkona, ki pa dejansko ni bil izveden). To, da je tožnica upravičena tako do plačila za balkon kot frčado, čeprav je izvedla le frčado, je nedopustno.

Toženka pa se strinja, da je upravičena do pogodbene kazni zaradi zamude, in sicer gre za zamudo 462 dni v znesku 37.901,79 EUR. Celoten navedeni znesek je toženka uveljavljala v pobot, v preostanku pa je napovedala nasprotno izvršbo oz. tožbo. Sodišče tega ni upoštevalo, temveč je v pobot sprejelo le zneska 520,91 EUR ter 445,13 EUR. Dejansko bi moralo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku terjatev tožnice razglasiti za pobotano. Dejansko stanje je bilo tako napačno ugotovljeno, saj v pobotnem ugovoru v pravdi ni bilo odločeno tako, kot je bilo predlagano v pravdi.

5Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Toženka na pritožbo tožnice ni podala odgovora.

6Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi toženke

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo 000/2008 11. 1. 2008, in sicer je tožnica za toženko izvedla prizidavo balkonov, rekonstrukcijo strehe in izboljšavo večstanovanjske stavbe na naslovu B. Vrednost pogodbenih del je bila dogovorjena na podlagi predvidenih količin in enot iz ponudbe izvajalca. Med strankama je bilo dogovorjeno, da izvajalec dela prevzame po sistemu ključ v roke, skupna vrednost del pa znaša 471.541,00 EUR (skupaj z DDV).

8Tožnica je v postopku vtoževala plačilo treh računov, in sicer računa 526-2008 v znesku 1.126,51 EUR, računa 27-2009 v znesku 8.151,13 EUR ter računa 29-2009 v znesku 2.435,13 EUR. Iz tožbenih trditev tožnice glede vtoževanih računov (četrti odstavek tožbe na list. št. 26) izhaja, da z njimi vtožuje „večdel“ in da ne gre za dodatna dela v smislu 659. člena OZ. Trdi, da brez teh del, ki so v računih natančno specificirana, izvedba projekta sploh ne bi bila mogoča.

9Glede računa 526-2008 tožnica (na list. št. 41) trdi tudi, da je dela po tem računu toženka dodatno naročila ter da je k navedenemu računu priložila tudi podrobno specifikacijo del, ki jasno izkazuje več dela in manj dela, in končno rekapitulacijo, razliko, ki jo je toženka ob upoštevanju manj del še dolžna plačati tožnici. Iz vtoževanega računa 526-2008 (A2) izhaja, da tožnica vtožuje več dela za stanovanje št. 0 po gradbeni pogodbi (prizidava balkonov, rekonstrukcija strehe in izboljšava večstanovanjske stavbe B.) in sicer na podlagi naročila, predračuna in dogovora. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so bila dela po računu 526-2008 posebej naročena, vendar pa toženka v zvezi s to ugotovitvijo v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da gre za dodatna dela v širšem pomenu. V primeru poznejših (dodatnih) del, ki s pogodbo niso zajeta, pa je treba v zvezi z njimi skleniti novo pogodbo(1) (praviloma v obliki aneksa k prvotni pogodbi), kot to predvideva 35. uzanca PGU, prav tako to izrecno predvideva drugi odstavek 17. člena gradbene pogodbe. Sklenitve ustreznega aneksa za ta dela pa tožnica ni zatrjevala (7. in 212. člen ZPP), do plačila za več (presežna) dela pa tožnica v primeru, ko je cena dogovorjena s klavzulo ključ v roke, ni upravičena, kar kaže na utemeljenost pritožbe toženke, ki izpodbija utemeljenost plačila po tem računu. Kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, obsega pogodbena cena v primeru, če je cena določena s klavzulo ključ v roke, kot v obravnavanem primeru, tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del(2) (659. člen OZ), zaradi česar izvajalec zaradi presežnih del ni upravičen zahtevati spremembe pogodbene cene.

10Glede računa 27-2009 v znesku 8.151,13 EUR je tožnica trdila, da gre za dela, ki jih je morala izvesti, da se je projekt sploh lahko izvršil. Trdila je, da je bilo zaradi napake v projektu treba dvigniti streho objekta, da ne gre za dodatna dela, temveč za dela, ki ob sklepanju pogodbe niso bila predvidljiva in projekta brez izvedbe teh del ne bi bilo moč izvesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vtoževana dela predstavljajo nepredvidena dela (četrti odstavek na strani 7 sodbe). V primeru nepredvidenih del, ko je cena določena s klavzulo ključ v roke, pa je izvajalec upravičen zahtevati zvišanje pogodbene cene samo za tisti del, ki za več kot 10% presega pogodbeno ceno (če gre za nepredvidljiva nepredvidena dela). Ker tožnica spremembe pogodbe oz. zvišanja cene ni zahtevala, poleg tega terjatev po navedenem računu ne predstavlja za 10% povišanja cene, so pritožbene navedbe o zmotno uporabljenem materialnopravnem določilu 659. člen OZ (in 28. uzance PGU), utemeljene.

11Glede zadnjega računa 29-2009 pa je ugovor toženke, da je cena določena s klavzulo ključ v roke, neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila dela po navedenem računu s strani toženke naročena naknadno po končanju del, ki so bila naročena z gradbeno pogodbo, s posebno naročilnico. Zato pritožba v delu, ki izpodbija utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo računa 29-2009, ni utemeljena.

12Pritožbene navedbe, da je tožena stranka v pobot uveljavlja znesek 37.901,79 EUR, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tudi v primeru utemeljenosti tožnikovih terjatev zahtevek v celoti zavrniti, so neutemeljene. Toženka pobotnega ugovora v tem postopku namreč sploh ni postavila, temveč je postavila ugovor predpravdnega pobotanja (delno ugasle terjatve), da je tožnikovo terjatev že delno pobotala, in sicer po računu 526/2008 v višini 605,60 EUR ter po računu 29-2009 v znesku 1.990,00 EUR. Za preostali del terjatve iz naslova pogodbene kazni pa je toženka trdila, da bo tožbo za uveljavljanje sodnih penalov ter povrnitve škode uveljavljala v posebnem postopku (list. št. 9, 37, 63). Zato njene pritožbene navedbe, da je v pobot uveljavljala celoten znesek pogodbene kazni, niso utemeljene.

O pritožbi tožnice

13Kot že rečeno, se je toženka v postopku sklicevala na predpravdno pobotanje terjatev, ki jih tožnica vtožuje z računoma 526-2008 v višini 1.126,51 EUR in računom 29-2009 v višini 2.435,13 EUR. Toženka je trdila, da je del terjatve pobotala s svojo terjatvijo proti tožnici iz naslova penalov zaradi zamude (14. člen gradbene pogodbe). Tožnica pa je v postopku postavila konkretiziran ugovor, da do zamude pri pridobitvi uporabnega dovoljenja ni prišlo zaradi razlogov na njeni strani, temveč da vzrok za zamudo izvira iz naročnikove, toženkine sfere, ker toženka ni zagotovila oprave pregleda dimnovodnih naprav, poleg tega toženka kot investitor ni zagotovila povezave z nadzornim centrom iz dvigala ter ni uredila električnega priključka za dvigalo in mansardo, saj ni plačala električnega prispevka, to pa so bile ovire za izdajo uporabnega dovoljenja. V zvezi s svojimi trditvami je tožnica predlagala tudi dokaze, in sicer elektronsko korespondenco med nadzornico N. G. in toženo stranko (A13), dopis tožnice s 1. 9. 2008 (A14), zapisnik o tehničnem pregledu z 22. 1. 2009 (A15), dopis z 31. 3. 2009 (A16), elektronsko pošto nadzornice N. G. s 6. 2. 2009 (A17), dopis N. G. s 25. 5. 2009 (A22) ter zaslišanje nadzornice N. G. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih sodbe ugotovilo, da je bistven vzrok za zamudo pri pridobitvi uporabnega dovoljenja v tem, da ni bil opravljen pregled dimnovodnih naprav oz. tuljav in o tem izdelano poročilo ter da je tožnica naročila prvi pregled dimnovodnih naprav, pri katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti. Nato pa je zaključilo, da je tožnica kot profesionalna oseba dolžna predvideti pri prevzemanju posla vsa tveganja, vse okoliščine, tudi ravnanja tretjih, zato je njena odgovornost za zamudo podana. Takšno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je materialnopravno napačno, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ne drži namreč materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik kot izvajalec svoje odgovornosti za zamudo ne more razbremeniti. Podlaga za razbremenitev njegove odgovornosti je namreč določilo 240. člena OZ, po katerem se izvajalec lahko razbremeni svoje odgovornosti za zamudo, če dokaže, da je zamudil z izpolnitvijo svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Tožnica je trdila, da vzrok za zamudo izvira iz naročnikove sfere,(3) pri čemer se je sklicevala na tri konkretne okoliščine, ki so povzročile zamudo pri pridobitvi uporabnega dovoljenja (pregled dimnovodnih naprav, neureditev telefonske številke zaradi povezave nadzornega centra z dvigalom, zagotovitev električnega priključka za dvigalo in mansardo in plačilo elektro prispevka), do česar pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Materialnopravno izhodišče, da je tožničina odgovornost za zamudo podana že zato, ker je tožnica kot izvajalka dolžna predvideti vsa tveganja, vse okoliščine, tudi ravnanja tretjih, namreč ne drži, saj bi tako stališče pomenilo, da se tožnica svoje odgovornosti sploh ne more razbremeniti. Ker navedene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v celoti ugodilo (354. člen ZPP).

14Pritožbene navedbe tožnice, in sicer da je nemogoče, da bi toženka pobotala tožničino terjatev, ker se vtoževana računa, glede katerih naj bi bil pobot izveden, ne nanašata na dela po gradbeni pogodbi, zaradi česar določbe o zamudi zanju ne veljajo, s čimer tožnica vsebinsko izpodbija obstoj vzajemnosti, so neutemeljene. Za obstoj pogoja vzajemnosti po 311. členu OZ zadošča, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki vsebujejo vsebinske pogoje za pobotanje (311. člen OZ). Vzajemna zveza med strankama ni identična z dvostransko obvezno pogodbo, saj imajo medsebojne obveznosti različno pravno podlago, zato so pritožbene navedbe v tej smeri, češ da pobot ni mogoč, ker tožnikova terjatev ne izhaja iz gradbene pogodbe, ki je podlaga za toženkino nasprotno terjatev, neutemeljene.

Sklepno

15Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba toženke pa je delno utemeljena (zgolj glede računa 526-2008 in 27-2009, ne pa tudi glede računa 29-2009). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji I. točke izreka razveljavilo, v celoti pa je ugodilo pritožbi tožnice in je sodbo v četrtem odstavku I. točke izreka razveljavilo, prav tako je posledično razveljavilo stroškovno odločitev v II. točki izreka in tretjem odstavku I. točke izreka ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (tretji alineji I. točke izreka za znesek 445,13 EUR) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predpravdnega pobotanja opredeliti do navedb in dokazov tožnice o vzrokih za zamudo pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, do česar se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča (240. člen OZ) ni opredelilo ter ponovno presojati utemeljenosti tožnikovih terjatev po vtoževanih računih 526-2008 in 27-2009. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje so vsebovani v gornji obrazložitvi.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

--------------------

(1) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 1001.

(2) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 999.

(3) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 975: „Vzroki za zamudo, ki izvirajo iz naročnikove sfere imajo praviloma naravo upniške zamude. Mednje spada tudi zamuda z dobavo gradbenih proizvodov, drugega materiala, tehnoloških naprav, inštalacij oz. opreme, ki jo mora zagotoviti naročnik“.