VSL sklep III Cp 974/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Višje sodišče v Ljubljani odloča v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča št. Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 dalje do plačila, pod II. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

3Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se je tožeča stranka sklicevala na pretrganje zastaranja zaradi pripoznanja terjatve v ugovoru zoper sklep o izvršbi v izvršilni zadevi In 1433/2007 z dne 23. 6. 2007, za kar je kot dokaz predlagala vpogled v ugovor v spisu prej citirane izvršilne zadeve. Sodišče prve stopnje tožeče stranke ni obvestilo, da se ugovor v spisu ne nahaja več, o čemer se je pozneje tožeča stranka z vpogledom v ta spis tudi sama prepričala. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje, da se v izpodbijani sodbi sklicuje glede vsebine ugovora na odločitve sodišča, ne navede pa, na katere odločitve, pri čemer spregleda, da priznanje dolga ni bilo relevantno in ga zato sodišče v odločbi ni povzelo. Ker sodišče prve stopnje tožnice ni seznanilo, da v izvršilnem spisu ni ugovora, ji je onemogočilo, da bi sama vložila v spis kopijo ugovora, posledično čemur je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker v nadaljevanju ni presojalo ugovora, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično temu pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

4Pritožba je utemeljena.

5Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče pazi v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti med drugim tudi na pravilno uporabo materialnega prava in ob takem preizkusu izpodbijane sodbe je bilo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek v tej pravdi tožeča stranka nedvoumno temelji na neposredno izvršljivem notarskem zapisu, sestavljenem po notarki B. H. pod št. SV 1323/01-1 z dne 5. 11. 2003 (priloge A3), terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, po enotni sodni praksi zastarajo v desetletnem zastaralnem roku (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2006 in II Ips 858/2006, odločbo VSL I Cp 3935/2011). Notarski zapis sicer res ni, kljub učinku neposredne izvršljivosti, odločba, niti ni poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Vendar uporaba zakonske analogije s prvim odstavkom 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vendarle narekuje pomembne stične točke neposredno izvršljivega notarskega zapisa in poravnave, saj kot pri poravnavi tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve. Torej velja ob uporabi zakonske analogije za terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa desetletni zastaralni rok po prvem odstavku 356. člena OZ.

6Ker je sodišče prve stopnje z upoštevanjem petletnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi te zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno že iz tega razloga pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob ponovljenem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugotovi še preostala potrebna relevantna dejstva za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem naj pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe pojasni, da pritožnica sicer navede, da v spis vlaga kopijo ugovora, vendar tega ni storila. Ko se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbe sodišča, je nedvoumno, da misli na odločbo sodišča v izvršilni zadevi In 246/2009, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 23. 6. 2008. Sodišču ni potrebno seznanjati strank o ugotovitvah z dokazi, katere je vpogledalo v dokazne namene na predlog strank, ker mora stranka, ki dokaz predlaga, poznati njegovo vsebino, ker je sicer takšen dokaz poizvedovalne narave in zato nedovoljen.

7Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.