VSC sodba Cp 347/2014

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdi.
Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 6. 3. 2014 odločilo:

- pod točko I. izreka razsodilo, da se ugotovi, da za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. ..., parc. št. ... in ... k. o. R. S., ki so v naravi poslovna stavba z zemljiščem, v kateri se nahaja poslovni prostor - lepotilni salon, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica uporabe obstoječega hodnika v “X.” na parc. št. ... k. o. R. S., ki poteka ob notranjem bazenu tega hotela do sosednjega objekta “Y.” vse do vhoda v opisani lepotilni salon tožeče stranke, ki se nahaja v leseni pregradni steni, kot je označena z modro barvo na skici situacije izvedenca geodetske stroke B. N. z dne 3. 12. 2013, ki je sestavni del sodbe, kot tudi služnostna pravica uporabe tega vhoda iz opisanega hodnika;

- pod točko II. izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bi se za potrebe pod točko I. izreka sodbe ugotovljenih gospodujočih zemljišč vpisala v korist vsakokratnih lastnikov le-te, pri služeči nepremičnini tožene stranke parc. št. ... k. o. R. S. pod točko I. izreka sodbe opredeljena služnostna pravica;

- pod točko I. sklepa sklenilo, da se zavržeta tožbena zahtevka iz točke 3. in 4., s katerima je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke odstranitev zidov, vrat ter lesene obloge in reciklirnega materiala, na parc. št. ... k. o. R. S. ter naložitev opustitve vseh dejanj na hodniku “X.” na parc. št. ... k. o. R. S., s katerim bi bila tožnica ovirana v uporabi tega hodnika in vhoda v korist poslovnega prostora lepotilnega salona tožeče stranke na parc. št. ..., ... in ..., vse k. o. R. S.;

- pod točko II. odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 3.010,35 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. S pritožbo je izpodbijala prisodilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke v celoti. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta postavila v vlogi dne 5. 3. 2014, s katero je spremenila tožbo in o spremembi katere sodišče prve stopnje ni odločilo s procesnim sklepom. Zato bi moral biti predmet obravnave tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v tožbi z dne 28. 6. 2011, slednjega je tožeča stranka sicer prvič spremenila že z vlogo z dne 4. 6. 2012. Sodišče prve stopnje v zvezi s spremembami tožbe in tožbenih zahtevkov v vlogi 4. 6. 2012 in v vlogi 5. 3. 2014 ni odločalo o dopustitvah sprememb tožbe, nadaljnje spremembe tožbe pa predstavljajo tudi delni umik tožbe (v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja negativne služnosti), o katerem tudi ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje bi moralo v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, izdati sklep o ustavitvi postopka. Iz navedenega izhaja, da je tako sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP, ko je odločilo mimo oziroma preko tožbenega zahtevka in tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je ta zahtevala, pozabilo pa je tudi odločiti o umiku tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bil ta umaknjen (negativna služnost). Glede na to, da je iz skice izvedenca B. N. z dne 3. 12. 2013, ki je sestavni del izreka sodbe, razvidno, da se steklena pregradna stena nahaja na parc. št. ... k. o. R. S., ki je v lasti tožeče stranke, je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da obstoji služnostna pravica uporabe vhoda iz opisanega hodnika, torej vhoda, ki se nahaja v tej stekleni pregradni steni. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev o ugoditvi takšnemu zahtevku, to je razlogov, da vhod stoji na nepremičnini, ki ni v lasti tožeče stranke, je podana absolutna bistvena kršitev, zaradi katere sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju poteka 10-letne priposestvovalne dobe izhajalo iz napačne predpostavke, da je med pravdnima strankama bilo nesporno, da je doba priposestvovanja (ločitev lastninske pravice med gospodujočimi in služečimi zemljišči) pričela teči na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo to dejansko med pravdnimi strankami nesporno, je v nasprotju s trditvami tožene stranke v odgovoru na tožbo, v ugovoru zoper izdano začasno odredbo in v njeni drugi pripravljalni vlogi. V vseh teh je namreč tožena stranka izrecno nasprotovala trditvi, da je priposestvovalna doba pričela teči leta 1995, to pa na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je trditveno in dokazno breme glede začetka priposestvovalne dobe na tožeči stranki, v zvezi s slednjim pa tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, kdaj je bila lastninska pravica na gospodujočih zemljiščih nanjo vpisana v zemljiški knjigi (tega tudi ni dokazovala s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov), sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za ugotovitev, kdaj je pričela ta teči oziroma da je ta pričela teči leta 1995 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995. Tožba je tako tudi nesklepčna. Da do ločitve lastništva in s tem do začetka teka priposestvovalne dobe ni moglo priti na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995, izhaja iz izpovedbe priče F. G., da ob sklenitvi te pogodbe še ni bila možna zemljiškoknjižna sklenitev pogodbe, ker parcelacija še ni bila sprovedena. Sodišče prve stopnje se do tega dela izpovedbe priče ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sklicevanje tožeče stranke in sodišča prve stopnje na pogodbo z dne 30. 6. 1995, ki bi naj predstavljala ločitev lastninske pravice, je v nasprotju z vsebino te pogodbe in sicer 2. člena te pogodbe. Zato je podana absolutna bistvena kršitev, saj je vsebina listine, na katero se sklicuje sodišče, drugačna od povzetka njene vsebine in s tem od ugotovitve sodišča o njeni vsebini. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o izkazanih pogojih po prvem odstavku 217. člena SPZ in izkazani dobi veri v zvezi z ugotovljeno dobrovernostjo tožeče stranke, pritožba izpostavlja izpovedbo priče G., ki je v zvezi z vsebino kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995 povedal, da je bila dogovorjena pravica uporabe mišljena bolj kot obligacijska pravica in da se o stvarno pravni izvedbi v smislu vpisa v zemljiško knjigo niso pogovarjali. Iz takšne izpovedbe tako ne izhaja, da bi lahko ta pogodba predstavljala pravno podlago za to, da je bila tožnica v dobri veri, da je pridobila stvarno služnostno pravico in da bi ta lahko privedla do priposestvovanja. Služnostna pravica po tej pogodbi ni bila dogovorjena, že zato pa ni pogojev za priposestvovanje in ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sicer pa tožeča stranka tega, da bi bila dogovorjena služnostna pravica, ne zatrjuje, zatrjuje zgolj pravico uporabe, ki se je kasneje prenašala naprej na vsakokratnega kupca gospodujočega zemljišča, vendar pa ob prenosih ni bilo navedeno, da se je prenašala služnostna pravica. Zato tožeča stranka in njeni pravni predniki niso mogli biti dobroverni priposestvovalci služnostne pravice. Iz po toženi stranki predložene pogodbe, s katero je ta pridobila nepremičnine in jasne vsebine 1. in 2. člena le-te, je razvidna tudi utemeljenost trditev tožene stranke o njeni dobroverni pridobitvi s služnostno pravico neobremenjene nepremičnine. Sodišče prve stopnje se je ob zavrnitvi takšnih trditev tožene stranke sklicevalo tudi na izpovedbo priče K. v zadevi Kpd 13007/2012, pri tem pa izpovedbo napačno tolmačilo. Tako je tožena stranka leta 2001 pridobila nepremičnino bremen prosto, od takrat do leta 2010 pa tožeča stranka služnostne pravice ni mogla priposestvovati, ker še ni preteklo 10 let. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela zgolj z eno točko tožbenega zahtevka, s tremi pa ne (ena točka tožbenega zahtevka je bila zavrnjena, dve pa zavrženi). Zato pa ni mogla uspeti v pretežnem delu, ampak je tako uspela tožena stranka. Glede na označeno vrednost spornih predmetov v zvezi s posameznimi točkami tožbenih zahtevkov, bi moralo sodišče prve stopnje tako tožeči stranki naložiti v povrnitev celotne pravdne stroške tožene stranke.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje o spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi 4. 6. 2012 (sodišču je bila predložena 26. 6. 2012) odločilo s sklepom z dne 10. 12. 2012 (list. št. 180-182 spisa) in spremembo tožbe dovolilo. V zvezi s spremembo tožbe v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 5. 3. 2014 (ki jo je sodišču predložila na naroku 6. 3. 2014 in na katerem je bila ta tudi vročena toženi stranki) pa iz zapisnika o naroku z dne 6. 3. 2014 (list. št. 263 in 264 spisa) izhaja, da je tožena stranka po vročitvi te vloge v zvezi s spremembo tožbe le navajala, da vztraja pri dosedanjih navedbah in da v zvezi s točko 3 in 4 spremenjenega tožbenega zahtevka opozarja na litispendenco, zaradi katere je potrebno tožbo v tem delu zavreči. Iz navedenega zapisnika o naroku, na katerem je bila glavna obravnava tudi zaključena, tudi izhaja, da tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe, nobena pravdna stranka pa tudi ni uveljavljala nobenih procesnih kršitev, ki bi se naj pripetile sodišču prve stopnje.

6Po določbi prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, pri čemer pa se po določbi drugega odstavka 185. člena ZPP šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Glede na zgoraj predstavljeno in predstavljeno dogajanje na naroku 6. 3. 2014, iz zapisa katerega izhaja, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje o glavnem zahtevku, ne da bi nasprotovala spremembi tožbe v vlogi 5. 3. 2014, je zakonska domneva o podanem soglasju tožene stranke za takšno spremembo tožbe, izkazana. Zato pa sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo, s katero je odločalo o (delno) spremenjeni tožbi, kot je to tožeča stranka spremenila z vlogo 5. 3. 2014, odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, kot je tega postavila sama tožeča stranka in so pritožbene trditve o podanosti kršitve iz 2. člena ZPP neutemeljene.

7Glede na to, da tožena stranka na naroku 6. 3. 2014 ni uveljavljala nobenih procesnih kršitev, pa so nedopustne tudi pritožbene trditve in očitki, da sodišče prve stopnje ni zaradi delnega umika tožbe s sklepom delno ustavilo postopka. Po določbi 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitve določb postopka uveljaviti pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, sicer se kršitve, na katere se sklicuje kasneje (vključno v pravnih sredstvih), upoštevajo le, če teh predhodno ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde. Ker v pritožbi pritožnica ni navedla razlogov, zakaj te kršitve ni mogla pravočasno uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje na naroku 6. 3. 2014, takšne očitane kršitve pritožbeno sodišče ni presojalo.

8Iz tožbenih trditev ter kasnejših trditev pravdnih strank v pravočasnih vlogah pred sodiščem prve stopnje, je razvidno, da je tožeča stranka iztoževala (in sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijano odločitvijo takšnemu zahtevku tožeče stranke ugodilo) ugotovitev obstoja (ene) stvarne služnostne pravice za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. ..., ... in ..., vse k. o. R. S., ki so v naravi poslovna stavba z zemljiščem, v kateri se nahaja lepotilni salon tožeče stranke, na delu nepremičnine parc. št. ... k. o. R. S. in ki jo je vsebinsko opredeljevala kot uporabo obstoječega hodnika “X.” na parc. št. ... k. o. R. S., ki poteka ob notranjem bazenu tega hotela do sosednjega objekta “Y.” vse do vhoda v opisani lepotilni salon, ki se nahaja v stekleni pregradni steni, kot tudi pravico uporabe tega vhoda iz opisanega hodnika. Glede na toženkino zatrjevanje, da se vhod v predmetni salon tožnice na gospodujočem zemljišču za osebje tožeče stranke ni uporabljal iz predmetnega hodnika, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvajalo tudi dokaze v zvezi z ugotavljanjem takšnega spornega dejstva. Zato pa so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, izhajajoča iz izreka izpodbijane sodbe izvzetega dela besedila in v zvezi s tem z uveljavljanjem pomena besedila, ki ga v povezavi s celotnim besedilom ni imel in nima. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnice o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s takšnim pomenom, ki iz izreka in vsebine sodbe ne izhaja, pa tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodba v zvezi s takšnimi neobstoječimi odločitvami ne bi dala preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve večkrat jasno zapisalo (tako v točki 13 obrazložitve, prvem odstavku točke 14 obrazložitve, še zlasti pa v točki 16 obrazložitve), da priposestvovalna doba pri pravem priposestvovanju (torej priposestvovanju po prvem odstavku 217. člena SPZ), pogoje za izkazanost katerega je tožeča stranka po zaključku sodišča prve stopnje dokazala (zato je njenemu takšnemu zahtevku sodišče prve stopnje tudi ugodilo), začne teči od trenutka nastopa dobre vere služnostnega upravičenca na primerni pravni podlagi. Takšno dobro vero, torej z ugotavljanjem začetka tožničine dobrovernosti na primerni pravni podlagi (ki jo je po trditvah tožeče stranke predstavljala kupoprodajna pogodba z dne 30. 6. 1995, zato pa tožba ni bila nesklepčna) pa je sodišče prve stopnje v okviru trditev tožeče stranke in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, tudi ugotavljalo. Zato pa so protispisni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z zapisom sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve, ki se nanaša na zapis, ki za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje sploh ni bil pomemben in tako ne predstavlja odločilnega dejstva, samo s slednjim pa je lahko podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Glede na zgoraj izpostavljeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitev pravil ZPP v zvezi z začetkom teka priposestvovalne dobe, utemeljevani z očitki, da pogodba z dne 30. 6. 1995 ni mogla predstavljati podlage za ločitev lastništva med gospodujočim in s služečim zemljiščem.

11Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravni pojem dobrovernosti priposestvovalca, ki jo ta lahko izkazuje tudi, če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Sodišče prve stopnje je na podlagi temeljite dokazne ocene vsebine kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995, s katero je pravni prednik tožeče stranke pridobil gospodujoča zemljišča, ki jih je že ob pridobitvi predstavljal v naravi lepotilni salon in izpovedb prič F. G. in F., ki sta pri sklepanju in oblikovanju vsebine tega pravnega posla tudi aktivno sodelovala ter na podlagi temeljite dokazne ocene vsebine vseh nadaljnjih pravnih poslov, s katerimi se je prenašala lastninska pravica na gospodujočih in služečih nepremičninah ter izpovedb prič PI., PL., Š. in A., ki so kot aktivni akterji bili udeleženi pri sklepanju teh pogodb in ki so skladno izpovedovali vsebino in namen pogodbenih vsebin teh pogodb v delih, ki so se nanašali na lepotilni salon in namen uporabe gospodujočih nepremičnin, prepričljivo ugotovilo, da je pravni prednik tožeče stranke že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1995, pridobil od prodajalca (sicer takratnega lastnika služeče nepremičnine, ki je v naravi predstavljala X.) tudi izrecno dogovorjeno in zapisano pravico uporabe obravnavanega hodnika po služeči nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine in je bila ta zaradi pomembnosti za kupca (saj je bil vhod in dostop v lepotilni salon vseskozi s tega hodnika) in prodajalca (zaradi proste in pred vremenskimi pojavi zaščitene dostopnosti gostov hotela in drugih hotelov do tega lokala) bistvena sestavila prodajne pogodbe. S sklenitvijo te pogodbe pa se je takšna uporaba hodnika, ki po svoji vsebini ustreza izvrševanju služnostnih upravičenj v korist gospodujočih nepremičnin, začela dejansko izvrševati. Ob kasnejših prenosih lastninskih pravic, tako na gospodujočih kot služeči nepremičnini, se je zato takšna upravičenost proste uporabe in prehoda hodnika ne samo izrecno dogovorno upoštevala, ampak v pogodbah tudi izrecno zapisovala ter se dejansko vseskozi tudi izvrševala. Tako je tudi pravna prednica tožene stranke in tožena stranka sama ob nakupu služeče nepremičnine leta 2001, z izvrševanjem takšnih služnostnih upravičenj v korist gospodujočih nepremičnin bila seznanjena in je nanje tudi pristala. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki, ki temeljijo na temeljiti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, so tudi po presoji pritožbenega sodišča življenjsko logični in prepričljivi ter jih tožena stranka s pritožbenim izpostavljanjem le dela izpovedbe priče F. G., ne more omajati. Pri tem pa dejstvo, da v dogovoru ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 30. 6. 1995 ni bila izrecno dogovorjena pravica uporabe hodnika za prehod in dostop do gospodujočih nepremičnin kot stvarna služnost, ni pomembno. Priposestvovanje služnostne pravice in v zvezi z njim povezana dobrovernost pridobitelja, ne predstavlja na podlagi dogovora pridobljene služnosti, ki je druga pravna podlaga za pridobitev služnosti (ki jo opredeljuje 215. člen SPZ). V kupoprodajni pogodbi zajet dogovor o uporabi hodnika preko nepremičnin tožene stranke kot prehoda in dostopa do kupljenih (gospodujočih) nepremičnin, ki ga je tožeča stranka po svojih pravnih prednikih sklenila leta 1995 s pravnim prednikom tožene stranke kot takratnim lastnikom služeče nepremičnine in ga od leta 1995 do 2010 vseskozi tudi nemoteno izvrševala tudi nasproti toženi stranki in njenim pravnim prednikom, predstavlja nedvomno pravni temelj tožeči stranki za dobroverno izvrševanje takšnih služnostnih upravičenj. Pritožbeni očitki tožene stranke o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni. Ker načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le dobrovernega pridobitelja, ki se na podlagi podatkov zemljiške knjige zanese na status bremen proste nepremičnine, kar pa glede na prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje tožena stranka ob svoji pridobitvi že leta 2001 ni bila, saj je bila izrecno seznanjena s pravicami pravne prednice tožeče stranke na uporabi obravnavanega hodnika in dostopa s hodnika do svoje nepremičnine, ki se je tudi že izvrševala in kar je bilo v členu 3 pogodbe iz leta 2001 tudi izrecno zapisano, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo o neutemeljenosti sklicevanja tožene stranke na načelo zaupanja v zemljiško knjigo po drugem odstavku 44. člena SPZ in po 10. členu SPZ. Sicer pa se tožena stranka v zvezi s slednjim ni sklicevala na zaupanje v podatke zemljiške knjige, ampak je tega utemeljevala s takšnim zapisom v pogodbi, kar pa samo po sebi ne utemeljuje varstva na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo.

12Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini dejansko izvrševane služnosti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov kot lastnikov gospodujočih stvari, ter njihovo več kot 10-letno dobroverno izvrševanje, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno (glede na prvi odstavek 217. člena SPZ) zaključilo o tožničini pridobitvi uveljavljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja.

13Tožeča stranka je tožbena zahtevka, ki sta bila z izpodbijano odločbo zavržena, postavila v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2014, ki je bila toženi stranki vročena na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 3. 2014. Sodišče prve stopnje ni v zvezi z njima na naroku izvedlo nobenega dokaza. Nobenega dokaza pa ni sodišče prve stopnje izvedlo tudi v zvezi z zahtevkom tožeče stranke na izstavitev listine (ki mu tožena stranka sicer samemu po sebi ni nasprotovala), sodišče prve stopnje pa ga je s sodbo zaradi njegove materialnopravne neupravičenosti zavrnilo. Glavna in odločilna odločitev v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom je bila tako odločitev o zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice, s katerim pa je tožeča stranka uspela. Tako je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožeča stranka zgolj z zanemarljivim oziroma s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni uspela, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato pa je po tretjem odstavku 154. člena ZPP dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške. Pritožbene trditve tožene stranke o pravni zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka tako niso utemeljene.

14Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in odločitvi o stroških potrdilo (člen 353 ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških je posledica neuspeha tožene stranke s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).